Vsi poznamo kaj nam povzroča trenutni ekonomski sistem: stres, odtujenost, občutek da si samo številka morebitni kupec kozmetike, občutek da povsod želijo od tebe denar, tekmovalnost, grebatorstvo, nesmiselna delovna mesta, nesmiselni proizvodi, velike koorporacije ki vodijo naša življenja...

To poznamo.

Pa alternativa.

Kakšen sistem bi pa želeli?

Malček ideje imam, lahko mi pa pomagate. Začne se vse pri idejah. In kolkr je Ajnštajn reku: " Z idejo, ki na začetku ni slišati vsaj malo nora se nima smisla ukvarjati.

Da se sesujejo velike koorporacije. Ker vidmo kaj inštitucije delajo (npr. cerkev); če bi zemljo od daleč gledali, bi bile korporacije kot velike rakave celice, pojejo vse ostalo, zanima jih samo lastna rast in se sploh ne zavedajo da s tem žagajo vejo na kateri sedijo. (uničujejo planet mater Zemljo) Nobene potrebe ni po večjih podjetjih. Največja podjetja potrebujemo npr. v gradbeništvu pri graditvi velikih objektov. Proizvodnjo elektrike decentraliziramo z majhnimi obnovljivimi viri, tako tudi ni velikih energetskih podjetij. Naftni lobiji?...?  
Mnogo več je samozaposlitev, če ne kar večino, seveda tako je poudarek na kvaliteti in ne kvantiteti. Pogodbe se sklepajo lokalno, na osebni ravni, možne so izmenjave dobrina - dobrina (brez denarja = ni davkov državi?). Prej bi se mogli odvatit potrošništva, mnogih nepotrebnih stvari, embalaže, ki jih sedaj umetno in nasilno proizvajamo ter trošimo in onesnažujemo.  Morda se sliši kot skok nazaj v srednji vek, pa vendarle obdržimo visoko napredno tehnologijo, razvijamo niko porabo energije, uporabo strojev in robotov, za monotona dolgočasna dela. Vse to lahko storimo že danes...

Quote:


In zato sem se jaz odlocil kamne prodajat Herby.

Andres

Quote:


In kako so v tvoji mladosti cegle prodajali.  A je bilo takrat pomanjkanje ceglov in zato polno sverca??
Odvisno koliko si star. Ko sem bil jaz majhen vem, da je bilo pomanjkanje cementa.

Andres

Ja ta sistem ni zasnovan na človeku (kaj si želi, kaj ga osrečuje = zato bolezni) ampak na profitu in potem si podajajo besede kot so ponudba povpraševanje gor in dol...ker sistem postane sam po sebi namen ljudje mu pa morajo služiti

odločjo se ekonomisti npr. gremo inflacijo zmanjšat, mal računajo pa tko in pol ugotovijo, da je treba recimo potrošnjo povečat in zdej človečki moramo it v trgovine in trošit in kupovat in trošit in kupovat, ZA KOGA?  za to da bo ekonomski sitem preživu... a ne bi mal obrnil? tako da bi sistem delu za nas ne pa mi za njega?

KAKO?
Gremo mal fantazije uporabt. Recimo da so velka podjetja, korporacije tiste ki držijo status quo, ta sistem in če so rakave celice, gremo lahko na kemoterapijo (poseg od zunaj) ...evo ga fotonski pas in že se dogaja da se rušjo korporacije ravno v teh dnevih. Sedaj se more samo še mišljenje osebka (človeštvo) , ki je obsevan spremenit, če ne se rak ponovi...

valjda ekovas je res najbolj primer ki ga trenutno vidm

gospodarski sistem je logična posledica nekaj druga...

zato se boriš na napačnem koncu

sploh pa se ni treba borit in napadat nikogar, ker se tudi, če so delno odgovorni za tako stanje to ne pomeni da ne želijo drugačnega stanja oziroma da zanjo drugače. Poglej naprimer naši starši niso krivi da smo tako vzgojeni saj nas niso znali drugače vzgojit, pa nič zato smo potem sami poskusili to uredit pa je šlo ane...

torej vse kar resnično rabimo je usklajeno okolje z...

sicer so izhodišča znana, način dela je tud znan sam sestavit ga je še treba...

Naša osnovna naloga je, da zgraditi okolje za ustvarjanje, ki bi naj delovalo po teh principih:

Varjanta okolja je operacijski sistem narejen v open source tako, da podpira ustvarjalnost in sodelovanje in učenje vseh, da vsak dela točno tisto kar ga veseli in da pri tem omogoča drugim enako, pol to kar hočeš uspe.

torej je vprašanje, ki ga puščam odprto še vedno...
kako se da naredit projekt, ki bo zadovoljiv vse ambicije in bo upošteval vsa mnenja, bo dovoljeval rast posameznika, omogočal da razvije svojo lastno pot, bo strokoven in kakovosten in ne bo dopuščal odvisnosti od projekta samega?

sistem naj med dvema dobrima rešitvama najde drugo novo skupno rešitev tako, da upošteva vse stvari.

to so izhodišča, ki jih lahko dopolnite...

V smernicah za takšno okolje in osnovah open source načina dela lahko prispevate kakšen predlog na:
Open Source - Znanje za vse ali ne? Razvoj smernic za Open Source okolje.

Tale tema me pa čaka že nekaj tednov... ja, v bistvu gre za tako veliko stvar, da je ne moreš kar na hitro odpravit. Po drugi strani pa drži tudi to, da spremembe lahko delamo le na ravni posameznika...

Moje razmišljanje pa je takole: voditelji, predsedniki, menedžerji in sploh predvsem ljudje, ki vodijo zadeve (še lepše, če bi bili takšni vsi ljudje), ne bi smeli biti ljudje z egom, ampak ljudje, ki so ego presegli in imajo v sebi ljubezen.

Če gledamo trenutne politike, imamo večino časa občutek, da v prvi vrsti poskrbijo zase, da nekako nimajo občutka kaj je skupno dobro, dolgoročna korist, in kako priti do tja.

Mogoče se bo moje razmišljanje zdelo marksistično, ampak ne morem razumeti, kako lahko imajo ljudje tako različno visoke prihodke. Vsi smo oblikovani približno enako in imamo približno enake potrebe. Kako lahko ima nekdo 10x večjo plačo, kot nekdo drug - saj ne more imeti toliko večjih potreb! (vem, da sem to podala zelo na kratko, upam da razumete o čem govorim - in v tem trenutku se ne bom ukvarjala s tistimi, ki nočejo delati)

Zaradi sistema kapitalizma in konkurence se vsak bori, da bi zase prisvojil čim več in s tem čim manj ostane za druge. Redki so ljudje, ki vidijo, da s sodelovanjem, z zadovoljstvom vseh vpletenih pridemo do večjega outputa (da o manjšem stresu ipd. sploh ne govorimo).

Ena čisto konkretna izkušnja: znanka ima dokaj dobro službo, s solidno plačo in fer odnosom, ker gre za privat firmo je pa seveda delovni čas nedefiniran (delaš ko in dokler je delo, čim več tem bolje) in tudi preveč dopustov ni zaželjeno. Pač vedno se najde kaj za kritizirat in mož jo pri tem podpira, da ne rečem podpihuje - češ kako bi moralo biti in kakšni so zakoni.
Njen mož je s.p.. Razmišljal je o zaposlitvi delavca, in v nekem pogovoru se je razburjal, da ne glede na to, kaj se on uspe dogovorit s človekom (o pogojih dela, recimo plači), mu zakon predpisuje minimum. Verjamem, da bi se mu uspelo s kakšnim nesrečnikom dogovoriti za mizerno plačo, saj poznamo situacijo v Sloveniji.
Ampak človek ne vidi, kako v dveh podobnih situacijah, kjer pa je na različni strani, razmišlja popolnoma nasprotno.
No, takrat sem pomislila, hej, on bi moral zaposlit svojo ženo, in ji dat plačo, za kakršno si misli, da bi si jo zaslužila.
Idealno bi bilo, če bi vsi delodajalci imeli podrejene, do katerih jim ne bi bilo vseeno, ki bi jih imeli radi, ljubili(?) . Še lepše bi bilo, če bi tudi voditelji na najvišjih položajih imeli radi svoje ljudi, delali v njihovo dobro in jih ne videli samo kot davkoplačevalce.

Sem idealist?  

Grem raje razvijat svojo ljubezen.

Če pogledamo iz drugega zornega kota. Ni Marjana nič idealistična. Takoj ko si daš listek Idealist na prsa se obsodiš.

Potrebna je le masa, ki razmišlja podobno in tukaj ta masa vztrajno in počasi raste.

Marjana, se strinjam.
Tako stanje je razumljivo, saj izobrazba in vzgoja ne vključuje petih stopenj osebnostnega razvoja posameznika.