Quote:Fantje moji, kako se znajdete v teh nekonkretnih debatah?
Težko, amstel, a hvala, da te zanima. Da boste tud punce zastople, bom vse skupaj v en fuzbalski žargon vrgu.
Vzemimo za primer ene fusbal-fanov kot eno referenčno točko, kot nekaj kar sam po mojem nisem nikol bil, pa sem jim bil vedno za to po mojem fovš, čeprav so se mi zdel kot eni omejenci, podobno kokr ta hudi klerikalci.
Kot mulci so po dvorišču brcal žogo pa se drli 'oblak', 'džajič', 'bekenbauer'... pa zmerjal s 'soler', 'dribler', 'gol...' in se kometiral kot bi se po radiu poslušal. So dobesedno preigraval z žogo vse življenjske situacije in pokazal drug drugmu vse karkaterne lastnosti. Ko so si ekipe sestavljal, je vsak točno vedu, kolk je vreden. So se kasneje proti konc osnovne šole pa v srednji ta boljši iz okoliških ulic tkole v eno dobro enajsterico za pet na pet izoblikovali pa na rokometno igrišče prebili. Ostali so se pivom pa čikom v roki v eno navijaško-komentatorsko publiko umaknil, a so bli vsak popoldne na igrišču s srcem pr fuzbalu pa tud vskočil kdaj, če je kdo od taboljših sfalil. Je šla stvar naprej, so fantje odrastl pa večinoma poženili, ta narbolj strastni pa so se enkrat-dvakrat na teden na igriču (pozim pa v telovadbici) dobival in naredli jedro ene članske ekipe za občinsko divjo ligo. Zdaj so fuzbal fani s kraja tja do 100 kom. vsaj enkrat vsako nedeljo dopoldne ob igrišču zbrali za za svojo peterico navijali. Se je kaškno zraven reklo o poslu, so tud potomce zraven začel vodit (medtem ko so žene južino kuhala al pa ble pri maši), je postal fuzbal ene vrste maša za fante, en obred, en psiho-socilani okvir, ki je povezal vsakogar z vsemi in ena konstanta, s katero so fantje zatekali bolj al pa manj aktivno zato, da so amortiziral faze odraščanja in zorenja. Jim je fuzbal pomenu eno tisto potrebno skupno točko, en skupni imenovalec, eno tisto od vsega odvezano pozicijo, ki je vsebovala v bistvu vse ostalo (od strasti, predsodkov do racionalnih analiz).
Da ma zadevo eno transcedentalno jedro, da se zato nanjo vežejo ena religiozna čustva, je opazit vsake tolk časa, seveda tud pred kratkim, ko je vera v usnjeno dušo preselila v deželo vzhajajočega sonca.
Jest, ki take fubalsko-religiozne indoktrinacije nisem od mladih nog skoz dajal (sem zato omenu, da sem smučal - takrat sta bla taglavna ledeno hladna stenmark pa križaj), sem cel življenje prikrajšan za tovrstno transcedenco, ki so jo gojili moji vrstniki. Sem si zmeraj moral sam matrat pa niti skupaj vlečt pa v eno točko fiksirat. Sem moral prav zato izkušnje s skoraj dvojno vnemo nabirat, da sem si jih lahko predoču pa pol iz tega lahko ekstrakte delal. Ko jih zdaj gledam, moje vrstnike fuzbal- fune, se mi zdi, da prav zard tega niso v življenju skorda ničesar skoz dal, nikol svojih prepričanj za 180 al pa 360 stopinj okrog obračal in v tem smislu nikol zares v prazno vstopal pa se na nov sestavljal. Se niso nikdar iskal, ker se niso nikdar izgubl. Sem se zarad takih filingov zmeraj nekaj več od njih počutu, a zdaj ko sem res mal zmatran, bi se z veseljem mednje vpisal. A čutim, da mam kljub gorečnosti premal kilomitrine odzad, da bi se na tovrstno izkustvo lahko 100% navezov. Tle spoznavam, da goreča vera ni dost, da je za v transcedenci oporo iskat treba celotno psiho-socialno strukturo odzad imet, da se ne da nč prešpričat. Ob golu ne morem tko globokega razsvetljenja doživet, da bi se mi začel cel življenje okrog žoge vrtet. Tud pir v fanovski družbi nč ne pomaga, jd, sem že večimi probal...
Pustmo fuzbal, a naj ostane kot parabola še za druge stvari, ki sem se jih al pa se jih še lotevam, da bi se psiho-socialno centriral. Tko, da se 100% na en stvar metal in na tak način psiho na fintiral, mi ne znese več. Od vsega mal pobrat pa niti v eno središče povezovat mi sicer paše, se to kar dogaja, ampak kašnih posebnih strasti tle not ni. Bi bla, če bi se kao v 'duhovnost' vrgu pa enkrat preko te drugič pa preko druge 'duhovne izkušnje' pa tehnike al pa prakse, ampak se mi zdi, da bi v 'duhu' življenje na enem drugem nivoju še enkrat ven vleku pa prežvekoval kot kakšna krava, kar pa kakšne posebne psihične potešitve tud ne prinaša.
Tle se zalotevam, da sem se z vsem inštrumentarijem kar sem si ga od kje navleku, na psiho samo spravu. Da sem jo za fundament vsega začel postavljat in da se mi bo na ta način pa prek nje magari tud fuzbal začel razodevat. Sem jo začel gledat kot na uno dušo ujeto v nasared fuzabalske žoge in ki fuzbal s svoje pozicije dojema kot eno večno kaotično vplivanje (brcanje, odbijanje...) na spreminjanje njenih stanj (stiskanje, raztegovanje), njena karmična vloga pa je, da se vedno vrne v ranovesje (elastično). In se izkreno čudi, od kje tako zanimanje zanjo, zakaj se cel svet, iz njene pozicije gledano, po eni strani dobesedno okrog nje vrti pa jo časti, po drugi strani pa tepe in nažiga...
Dost konkretno, amstel?
Home
Pages: 1 
