Še enkrat hvala vsem, ki ste in vsem, ki se boste udeležili debate! Pa tudi tistim, ki boste le prebrali...

Miška: hvala! Vsekakor si odprla še eno poglavje, o katerem bom morala razmisliti...

Amstel:
1. ukvarjam se z ljudmi, ker drugače ne morem. Približno sem razložila že v prejšnjem postu.
2. ne trdim, da gre za kako sposobnost. Itak ne verjamem v to. Sem samo človek. Živim Življenje, kakor ga živim. Nisem nič posebnega, pa vendar sem. Tako, kot smo vsi.
3. zavedam se, da to jaz počnem. Itak vse, kar se dogaja meni, počnem jaz. To mi je logično. Napisala sem, da se mi to dogaja, ker še ne vem natančno, s čim sem to sprožila. Nimam še vseh kamenčkov, da bi lahko sestavila mozaik, zato sem tudi objavila ta "problem" tule gor.
Pa še to: če se ne motim, si mislila na post, kjer sem pisala o provociranju. Ne o tem, da ljudi stisnem v kot. Kadar (!) se že spravim to početi, gre za neko odprto debato, katero vodim ali pa ne, vsekakor pa aktivno sodelujem v njej. Skušam človeka oz. ljudi, s katerimi govorim "pripeljati" do nekega zaključka. Zaključka, katerega vidim - vsekakor pa dopuščam odstopanja! Itak...

Ne počutim se niti zmagoslavno, niti nad dotično osebo. Le olajšano! Hecno… Verjetno veš, kako težko je z nekom načeti nek pogovor, odpreti temo, katera se tiče dotične osebe? Presneto težko! Vsaj meni… Ne maram tega. In imam problem s sprejemanjem tega dela sebe. TO JE RAZLOG, DA SEM POSTAVILA TO VPRAŠANJE NA FORUMU. Ker upam, da bom potem lažje sprejela ta del mene, ki me (glede na moje dojemanje) spravlja v situacije, v katerih po eni strani uživam – pride do nekega napredka v ljudeh (vključno z menoj, seveda!

), po drugi strani pa je meja med tem, da sem jaz jaz in da se ne grem nekega terapevta oz. nekega “vodiča”, precej tanka. Ne želim več zapasti v vlogo nekoga, ki ve več – je postavljen na piedestal. Hvala! To nisem jaz…
In moj "problem", ki sem ga izpostavila, nima s tem nobene povezave. Kajti to se dogaja v meni. Jaz se sama "ukvarjam" z določeno osebo. Ne gre za debato. Gre za razčlenjevanje, analizo, ki poteka v meni.
Z drugimi se jaz osebno ukvarjam zato, ker drugače ne morem. Velikokrat sem se želela umakniti... Želela sem pobegniti pred seboj. Želela sem pobegniti pred željo po razumevanju. A nisem zmogla, ker sem v tem videla edino rešitev, da sprejmem dani trenutek oz. dano situacijo v danem trenutku, tako kot je.
Preden pozabim, Amstel, pa še zahvala, ker me ves čas spravljaš v situacije oz. me pripelješ do točke, ko naj bi se dokazovala. Že dolgo nazaj sem se odločila, da tega ne bom počela. Hvala, ker si me opomnila!
Herby: hvala! Nekako se tudi meni zdi to najboljša in najlažja rešitev…

 Delam na tem…
bp:
Ne mislim, da tega ne bi smela čutiti. To pač čutim in v danem trenutku je pač tako. Ne bi mogla tega opisati kot privlačnost. Ne gre za osebe, ki bi me na kakršenkoli način privlačile. Bi rekla, da me bolj privlači tisto, kar je skrito in kar lahko samo čutim… če že.
Tudi ne gre toliko za čustva, kot za občutenje človeka. Gre za človeka kot za celoto, katero se potem potrudim “secirati”. Se učim… :
Zaresen stik? Tega strahu sedaj ni več. Imela sem obdobje, ko sem se precej ukvarjala s tem. Bala sem se imeti prijatelje, ker sem se bala, da se bomo razšli. Moja družina se je namreč selila (Medvode – Planica – Besnica pri Kranju - Medvode). Povsod smo preživeli nekaj let. Predvsem v Planici pa so se ljudje menjavali konstantno. Takrat me to še ni zanimalo, a starejša, ko sem bila, bolj sem bila “podvržena” nekim vplivom okolice. To ni metanje krivde na kogarkoli. Opis, kako sem to doživljala.
Kakorkoli: prišla sem do zaključka, da itak ljudi na noben način ne morem izgubiti. Lahko izginejo iz mojega Življenja, a ne iz mojega srca. Problem je bil v navezanosti. Kar je je še ostalo, je je ostalo – vendar jo je vedno manj…
*** konec prvega dela ***