Wiiiiiii, kok sem jest srečna, k se krešejo mnenja....


Zdej pa resno!  

Vsak od nas živi kot zmore. Če hočemo več, mormo kej na sebi nardit.
Zavedanje o sebi je omejeno. Zato smo dojemljivi za vplive drugih. Ampak ne za vse vplive in ne na točno tak način, kot drugi hoče.
Če bi imeli čisto zavedanje, bi bili Sai babe.
Zato lahko rečem, da si izberemo tudi trpljenje. Naše zavedanje o tem, kaj nam škodi... je res omejeno.
Navidezno je to kar živijo nekateri, najhuje, kar si lahko naredijo... pa vendar, se za tem skriva tisto, pred čemer se branijo!
Po domače.... navidezno je narkoman dosegel najhujšo varjanto u lifu, ko se fiksa...ampak za njega, je to lažja varjanta... ČEprav ni smiselno.
Ker zanj je huje, če bi se moral soočiti z Bolečino..

Ampak, to je že druga debata.

Sočutje do ljudi?
Kaj to pomeni? Res me zanima, kaj si predstavljate pod tem...

zato... debata o sočutju, se nadaljuje tule:

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...

Quote:
.

Tak pristop sodišč sploh  ni tko samoumeven kot zgleda. Koliko 'coprnic' je blo sežganih zaradi tega, ker so ble revam pripisane vse slabe lastnosti, ki so se jih ljudje sramovali pri sebi. So sodniki in rablji dejasnko verjeli, da so 'krive'. So bile  žrtve njihove preslikave nanje,  psihičnega pojava, ki se imenuje disocijacija in projekcija.

Svet je še  vedno je vse polno  grešnih kozlov, kakor je bi včasih poln čarovnic in volkodlakov, zato je upoštevanje psiholoških stališč in s tem  relativnost krivde, ki so jih sodišča prevzela pred kratkim, po jungu ena največjih dosežkov človeštva.

Ergo: maš zločinske nagibe, se jih zavedaš  al pa ne, jih moraš nekak izživet, je prvi pishološki korak , da jih pripišeš tud drugmu. Če najdeš takega, ki tudi sprejema psihološki  princip projekcije sebe na drugega kot dejstvo, se v njemu  vzbudi njegov lasten zločinski nagib, posledično pa slaba vest.  'Napeljani'   tako breme vnaprejše krivde  lahko  izživi celo v dejanskem zločinu. Je bil  na videzu v zločin res  zapeljan, amak zato, kar je tako v psihološkem smislu sam hotu. Briga sodišče, da je to pisološko gledano 'primitivno', 'neodrašečno'. Če bi sodišča tega psihloškega  pojava ne bi poznala, 'krivde' ne bi zrelativizirala in bi bil lahko  obsojen  bodisi  'napeljevalc' bodisi  'izvajalec', ne pa oba. Srednjeveška inkvizicija se ob tem ni niti spraševala, če je bil zločin tud dejansko storjen. Za  obsodbo je bilo dovolj zločin nekomu le pripisati, priznaje krivde je bil zgolj 'tehnični' problem.      


Quote:


Kaj bi se konc koncev ukvarjal z razločevanjem med tem, ali je neka oseba resnična ali samo moja fikcija? Tako razločevanje itak dela moja psiha, iz nje al pa mimo nje pa itak ne morem. Zavestno ne morem vplivat na njeno videnje 'resničnosti', pa če se še tko matram bit 'normalen'. Bom ilustriral s primerom:

A ste slišal za uno foro, ko so beli ljudje z prišli s čolni med domorodce. Domordci so se niso mogli načudit, da so čez tako veliko morje prišli v tako majhnih čolnih. Belci so jim dopovedovali, da so prišli z veliko  ladjo, zasidrano tam zraven  in kazal z rokami nanjo, ampak domorodci jo niso in in niso videli. Zakaj?  Ker v njihova psiha ni bla sposobna dojet, da se na morju lahko nahaja tako velik plavajoči objekt, ga je enostavno ignoirala. Če za domorodce kaj tako velikega-plavajočega, torej resničnega, enostavno ne obstaja, ker ga pisha (dotlej) ni rabla prizant za resnično,   zakaj potem  moja psiha ne bi mogla ustvarit ene realnosti, če jo rabi in ji znotraj tako priklicinane resničnosti znese? Kva je tle fikcija in kaj je tle realnost, kaj je tle normalno in kaj je tle deviacija.  Kdo je tle psihič?

Jst, upam, da sem s to prigodo tud teb odgovoru, od kje štratat. Zmeraj iz svoje psihe, saj samo ona zate 'dela' fikcijo realnosti, da se lahko pol v njej ogleduje in po njej ravna.  


Quote:


Gape, je to res težka tema,  mamo vsi luknje not. Jest po mojem še največje, zato proviciram, da bi mi jih pomagal najt. Ne tolk jest vam, ampak vi men. Še nisem tolk prosvetljen, da bi si upal  z zadevami   tko kot osho  igrat.  

Quote:


Če prav razumem reiki, reikist nič ne daje niti ne deluje odrešilno na pacienta v smislu neke psihoterapije (spoved, razlaga, prevzgoja...) Rekist 'dela' samo z lastnimi energijami pacienta, jih porazdeljuje... Zato  zavestno na pacientovo  psiho niti ne vpliva in si od nje ne dopusti vplivat. Zato je po mojem za reikiste ta tema hkrati tako zanimiva in hkrati kočljiva, da so z njo dokaj polemično zapolnili že kar nekaj topikov...    

Quote:


Ali ni gape s tem zadnjim stavkom povedal bistvo cele debate? Mislim, da je. Pa lahko še toliko filozofiramo, ampak bistvo je v tem enem stavku.

LP Igor

titud wrote on 20.06.2002 at 14:08:17:


Hvala Titud, ravno vceraj sem se sprasevala, kako podobno vprasanje postavit. V nasem okolju. A se spomnite, kako je prisel na obisk ameriski predsednik? Sedela sem za TV, ga gledala sredi Ljubljane in pomisla, lej, Amerika res obstaja, to ni samo zgodba na TV, Bill Clinton res zivi, tukaj v Lj je. In sem se zazdela sama sebi nora, ker sem dojela, kako majhna je sposobnost mojega sprejemanja resnicnosti.
Potem sem se spomnila na zgodbe, v ko je bil kaksen dan v mojem zivlejnju tako lep ali grd, da sem naslednji dan razmisljala, sej to se ni meni zgodilo, take stvari se meni ne dogajajo, to sem si izmisllila ali nekje prebrala, enostavno nisem mogla v sebi dojet, da se je zgodilo.
Spomnila sem se na Ihanovo pesem o poboju studentov na Kitajskem. Kako smo se za hip vsi zgrozili in potem pozabili. Mi smo ja lastniki hladilnikov in mikrovalovnih pecic, to je nasa realnost, vse ostalo se ne dogaja in ce ze se, je prav gotovo pomota.
Se nikoli ne vprasate, kako malo smo sposobni dojemat in kako hitro nam nekaj deluje tuje? In ce je tuje, je kot da se ni zgodilo, saj se v nas nic ne zgane, da bi to prepoznali za resnicno.

Mozno, ampak a ni grozno, ko lepega dne opazis v kako ozkih okvirjih resnicnosti lahko delujes?
Mislis, da je to povezano s temi 8 % ?  

Hi Titud,

Imas popolnoma prav. Ne samo domorodcem, tudi nam tako razumskim in realnim zahodjakom se dogaja, da stvari ne vidimo, enostavno ker je izven dosega nase psihe.

Pa vendar.
Namrec, domorodci sprva ladje res niso videli, ker je enostvno bila too much zanje. Zanje sprva sploh ni obstala, pa ceprav je bila pred njihovimi ocmi, ker je enostavno niso mogli dojeti.

Ampak, kako jih je stvar prizemljila, ko so morda tisti mornarji zaceli streljati nanje iz te ladje s topovi.

In to je tisto. Psiha kroji naso notranjo resnicnost, ki je za nas izredno realna tudi navzven.  
Ampak tu je velika zanka. Ta nasa notranja resnicnost mora povsem ustrezati tudi zunanji, dejanski, fizicni resnicnosti, dejstvom. Ce ne, je nasa notranja resnicnost enostavno iluzorna resnicnost. Za nas se kako realna ampak vseeno to ni npr. zavedanje itd., itd.
Dejansko imamo lahko zelo velik problem.

Zahodna tradicija je obdelala ta problem do svoje skrajnosti, saj je ravno moc domisljije njeno glavno orodje.

Ej, Oldi, pazi malo, ne 8) pri quotih, da ne bo slučajno zaropotalo. Tistega nisem napisala jaz- LittleStar, ampak Amstel. Al je bolje, da delam na svojem egu , da mi še to ne bo pomembno, kdo je kaj rekel v imenu ljubezni? Ne vem no, namreč, ne strinjam s tem, kar je Amstel napisala. Pa kaj zdaj morem? Ti si me določil, lahko pa modificiraš.