Govoriti o strahu je potratno in zato bi raje v vas zbudil zanimanje za POGUM...
Ker ko pride ovira in imamo strah takrat al vidimo samo ta strah al pa naredimo korak ven iz začaranega kroga misli v katero se sami ujamemo... in ta korak se imenuje pogum...
Pogum privlači ekstazo, ekstaza privlači norost, norost privlači radost...
Začne pa se s strahom in prvi korak je narediti nekaj... ne pa tavat v temi...
Strah se naseli v nas kot neka izkušnja, kot takrat najbolj primeren odziv na okolico in ostane z nami dokler ga ne osvobodimo... Spomin prežet z negativnimi emocijami, nam daje sliko o nas samih - EGO in le ta ma svoje zahteve, svoje predstave o svetu, svoj način reševanja težav... Težava je v tem, da dostikrat se sploh ne zavedamo česa nas je strah in kaj takrat pomeni delati se pogumne na enih drugih področjih, kjer itak dobro vemo, da nas ni strah....
Če pa slučajno veste, zakaj vas je kje strah.... AKCIJA, SPREJEMANJE, ODPUŠČANJE... DELOVANJE... razen če vam odgovarja da vas je strah...

Kot pa sem začel je stvar preprosta....začne se s pogumom in tko kot ma večina strah ma tut večina pogum... povežite to in dobili boste ekstazo...

Saj strah in pogum sta zelo povezana. Ce imas prevec poguma lahko zapades v nevsecnosti, ki te pripeljejo do strahu, ce pa imas prevec strahu, se moras prej ko slej spoprijeti sam s seboj, zberes pogum in udaris po mizi nakar tisti, ki te poznajo recejo.  " A se mu je prpelal??"

Osebno se stejem za tiste, ki imajo vec poguma kot strahu, ce pa strah oz ogrozenost zacutim jo resim s pogumnom. To deluje, a ne bom sedaj pisal primerov.

Andres

Strah in pogum sta  v slovenski zavesti  kocbekovi temi, ki sta  se dobrih deset let nazaj pri osamosvajanju slovenije ponovno aktualizirali. On je ta dva pojma navezoval na dilemo krščanskega intelektualca, ko se mu je blo treba leta 1941 opredelit  do okupacije. Kocbek se je v takrat odloču za pogum pa odpor, ampak ga je cel življenje preganjal občutek, da je kljub taki odločitvi sebe na enak način pogubu kot tiste,  ki so podlegli strahu in bli večinoma zarad tega tud v kočevskih jamah pogubljen.

Pred kratkim sem bral v SP ihanovo interpretacijo, ki je to kocbekarjansko dilemo med strahom in pogumom lepo zapeljala na stranski tir. Za ihana sta tako strah kot pogum v bistvu enaki kategoriji: odziv na nekaj, kar je vsiljeno od zunaj.  Skratka, najprej na nas mora nekaj  vplivat, da reagiramo nazaj. Oba pojma sta v psiho-socilanem smislu reakcija na nekaj, v tem kontekstu v bistvu ni  važno al je aktivna al je pasivna.   Ihan je oba pojma proglasu za nadomestek nečesa, kar v slovenskem narodnem značaju doslej ni blo opazit: strasti. Ker strast ni odziv, je  notraji  poziv. Ni kompromisarska, ker se ne ozira na posledice svoje realizacije.  Je jasna, ker je gnana iz čistega uvida. Naj tle povem, da ihan ni noben mistik, ampak dohtar medicine in publicist, ampak je zadevo iz psihosocialnega postavu na en psihospiritualen nivo boljš kot vsak oficialen al pa laičen dušebrižnik.

Je magla prav ugotovu, da je strah odziv, ampak je odziv tud pogum. Pogum je odziv na strah, zato če hočeš uživat v ekstazi poguma, vedno znova moraš kreairat strahove. V psihološkem pogledu se strast in pogum res izražata podobno, ampak pogum črpa  svojo energijo iz premagovanja strahu pred okoliščinami , strast pa jo generira iz veselja do samorealizacije ne glede na okoliščine.  


Zato se adrenalinsnki zasvojenci  kar naprej morajo postavljat v okoliščine, ki izzivijo strah, da lako nato uživajo v ekstazi (ponavadi navideznega, npr. bunjijumping) poguma. Z adrenalinskim športom hočjo kompenzirat dejstvo, da v seb  enstavno niso sposobni najt pa negovat  vrelcev strasti, ki bi jih spravli v ekstazo brez predhodne doze strahu.

Magla, se mi zdi, da si se znajdu pred enimi življenskimi okoliščinami, ki terjajo od tebe odziv kot sta  strah in pogum.  Svetoval bi ti, da se ne pustiš vplivat okoliščinam, da se ne pustiš  zavest niti strahu niti  pogumu. Rajš dopust, da se v teb razraste ena strast, ki se na te okoliščine sploh ne ozira.      
 

Quote:


Ljubezen? A je  tko očitno? Sem jo zgleda slabo zakamuflirov...

titud wrote on 23.05.2002 at 11:33:42:


Hm, opažam, da radi govorite neosebno. Ne iz svojih izkušenj. Seveda so dobrodošla spoznanja drugih x ljudi. Sam, mene zanimajo bolj vaša....

[quoteTežava je v tem, da dostikrat se sploh ne zavedamo česa nas je strah ] [/quote]

Tega pa jaz ne razumem. Ce te je strah, te je pac strah in ker te je strah ves  zakaj te je strah.
A mislis tako? Recimo kao bojim se  da se  bo nekaj naredilo za kar je zelo malo moznosti, da se kaj takega sploh lahko uresnici.

Andres

Robi wrote on 23.05.2002 at 20:23:54:


Comp, pogum ne potrebujemo samo zato, da bi se borili proti nečemu. Razen, če razumeš borbo tudi v primeru, ko gre za konflikt v sebi.
Ko rečem, da se včasih ne znam postaviti zase, to pomeni, da tega ne znam od vedno. Da se šele učim. V tem se čutim "šibko".
Pa ne gre za to, da bi "gnila družba" meni kaj hotela. Gre lahko za čisto vsakdanje situacije.
Recimo, da želim z nekom resno spregovoriti, ta se pa zajebava... pač postavim svojo mejo. Moja meja je to, kar jaz rabim v tistem trenutku. Torej rabim biti poslušana in razumljena in to, da me jemlje resno.
In strah, ki ga povzročim v sebi, je posledica moje trenutne "nesposobnosti" ali šibkosti, ustrezno poskrbeti za svoje potrebe, želje...

Seveda Comp, če bi ne imeli občutkov manjvrednosti, pa raznih drugih kompleksov, pa vzorcev, bi ne rabili o tem debatirati.

Comp,  skor v vsakem postu mantraš, da mamo vse v seb, da drugi (jest bi rekel okoliščine) prebudijo lahko samo tisto, kar je v nas. Ampak vidim, da nas ma večina  podoben problem kot amstel, da nas ni tolk strah drugih, ampak ravno tega, kar mamo v seb. Da zbiramo pogum, da bi te strahove v seb odkril in premagal.

Ampak strahu tud vseb  po mojem ni možno odpravit, še najmanj s pogumom. Izvor strahu je arhetipska zadeva (npr. gnus pred mrčesom, plazlici),  takorekoč genetsko zakodiran v naši psihi in naj tam kar ostane, nam pomaga preživet in ga nima smisla odpravljat. Ne moremo res nič kaj dost drugega naredit, kot ga v primeru realne nevarnosti v pogum spremenit za spizdit al pa mahnit. Na ta arhetip se  drugi strahovi res  lepjo kot muha na med. Se zbujajo tud, ko jih sploh nobeden ne kliče. Se je s tem  treba kar sprijaznit, ne pa pričakovat, da bomo s pogumom strah enkrat pa dokončno premagal.

Torej strahu ne bomo premagal niti če pogumu damo krila in odpravmo vse zunanje  vzroke zanj (npr. pobijemo vse pajke pa kače pa konc koncov vse folk, ki nas kao ogrožaj), niti če postanemo s  strahovi v sebi  tako domači, da se jim ne damo zmotit ( da si dvignemo odzivni prag tko visok, da  nas bo enkarat mrčes pa huben folk kar popacal).

Comp, lepo naprej tud skoraj v vsakem postu mantraš, da je ozaveščanje in sprejemanje edina rešitev. To očitno deluje  preveč  pasivno, da bi se  npr. amstel moglo prepričat, da bi s tem  lahko strahove odravla. Ma po svoje  prav,  se jih res ne odpravlja. Odpravlja pa iluzijo, da jih je mogoče odpravit pa premagat. Ker šele ol se v psihi en prazen prostor, en višek energije ustvar, ki se lahko  v izživljanje  pravih strasti usmer. In če živiš iz strasti,  si strah in pogum  točno tisto mesto v teb najdeta, ki jima tkorekoč naravno pripada. Krog se mora  sam v seb zapret ali pa na tem svetu nima nobenga smisla živet.

Res je to teorija, ampak jst bi jo proglasu kar za religijo. V nekaj  moraš verjet pa si kar naprej mantrat. Saj  ponvad se k molitvi ravno zato zatečeš, da se bo vse samo po seb dobro izteklo.