Je v ogledalu slika, ki ne kaže in ne govori
kdo se vidi, kdo pred njim stoji.
A ko roka segla je po listu pisanih besed
vanj pogledam in kot da zazrla bi se v svoj svet.
Hej, pomislim, čigav naslikan noter je obraz
to nisi samo ti, to je tudi moj jaz.
Poglejte zdaj, vam je znano, se lahko najdete tudi vi,
in povejte,  je to res samo moj svet , ali svet, ki okoli nas se vrti.



Rad bi se pokazal, vprašal, kakšen se ti zdim,
a kaj, če me ne boš sprejel,
lahko te še zgubim!
Saj bi vse barve, masko spral, pokazal pravi jaz,
a le, če mi obljubiš,
da boš vzljubil moj obraz.
Zato potrpi, prosim, za hip zapri oči,
da snamem barve, masko,
ki me tako teži.
No, pa poglej, pred tabo zdaj stojim ves bos in nag.
Kaj sem ti res še vedno všeč,
sem ti še vedno drag?
Presrečen sem, kljub temu pa bo čopič še z menoj
da se mogel bom skriti
pred drugimi ljudmi.
Zato te prosim, ščiti me, imej me rad, kot jaz te imam
in prosim te, pomagaj mi,
da se bom imel še sam.

Regla, že spoznanje, da nekje tiči maska je dovolj, da lahko gradiš naprej. Zavedanje le-te, ti bo pomagalo še bolj na široko odpreti oči.

Maske, pa so; zaradi strahu, in to imaš prav. Edini vzrok za masko je strah.

Pozdravljam te med nami, in javi se še kaj.