Dilema je kako naj se pogovarjam, oz. kaj naj govorim.
Ali naj govorim svobodno, povem vse kar mislim, ce koga prizadenem potem pac prizadenem njegov ego, nisem jaz kriv. Ali naj pazim in gledam na to kar pravim in se izogibam tega, da  bi prizadel ljudi.
Ce se opazujem kako in kaj govorim postane komunikacija, pocasnejsa, resnejsa... Ne zelim prizadeti ljudi in ne zelim biti neiskren. Ali je kompromis sploh mogoc? Ali lahko sploh jaz, mali jaz, prizadenem ljudi ali se zmeraj sami?

za uspesno komunikacijo je potrebno, da clovek pozna sebe (intropersonalna komunikacija), da poznas svoja dejanja in da se znas pogovarjati sam s sabo; potem moras razumet, spoznat svojega sogovornika, saj kot sta rekla Kluckhahn in Murray:"Vsak clovek je v dolocenem pogledu kot vsi ljudje, je deloma kot nekateri ljudje in je tudi kot noben drug clovek." V komunikaciji nekako odkrivas sogovornikove skrite vire zivljenjeke energije (spoznavas kaksen je njegov odnos do samega sebe, njegove vrednote, zivlj. cilje itd.)pa tud zaznavas njegovo pripravljenost za sodelovanje (custva-strah, zalost...). Pomembno pa je tud, da svojega sogovornika spostujes. Ja, zdej al poznas samga sebe? Ce ne poznas samga sebe, kako lahko spoznas druge? Problem s katerim se mislm, da soocamo vsi.Iskrenost? Ja vsak ma pravico povedat svoje mnenje, zdej al s tem, kar poves na osebo vplivas pozitivno al negativno. Lahko reces, ja to je pa cist problem tistga, ki sprejema moje porocilo. Ma ja, je, ampak se vedno nekako ni vazno kaj poves, ampak kako to poves. Skratka pozornost.

Poskusi razumet tisti Indijanski stavek:
*Danes je dober dan za umret*

oziroma

BODI RESNIČEN!

Komuniciraj s sabo - živi svoje najbolj nore sanje...

Ena značilnost mojega obnašanja je (bila), da sem se v določenih situacijah, interakcijah z ljudmi delala noro , po domače povedano. Mogoče bi bil še boljši izraz, čeprav kontradiktoren, nadzorovala sem norost. Zakaj? Zato, ker sem vedela, da so podobe, ki sem jih doživljala (z določenimi ljudmi ali brez) iluzija NOT. Čutila sem, da nis(m)o pripravljeni. Sem upravljala s seboj. Kar me pa skrbi zadnji čas, pa je, da se mi zdi, da sem zgubila nadzornika ali nadzornico. Večina stvari mi ni ravno najbolj jasnih, mam neko svojo logiko, vidim, da me folk čudno gleda . Skratka - prazno glavo mam oz. ne razmišljam ravno kaj dosti, kaj pametnega pa sploh ne. Pa ne vem, a se moram bat, da se mi bo še bolj poslabšalo? To me skrbi, ker povezujem z besedami, ki mi jih je rekla enkrat jasnovidka , da je en kolega dober zame, ker sama ne bom zmogla. Jaz sem si mislila v tistem trenutku, da bom pač šla med nune , potem pa je ona rekla, da sem čudovita oseba in da bo molila, da koga srečam . Kako mi je lahko to rekla?

Tudi jaz vem, da si ....... oseba, ne bom pisal vseh pozitivnih besed. Zvezdica, le zaupati si začni. Za mene nisi bla nikdar čudna. Imaš svojo pot v življenju in ta pot te je pripeljala tudi med nas.

In vedi, včasih so prazne glave sposobne biti precej bolj polne, kot tiste ki se delajo polne. Sej ni potrebe, da bi morala kaj pametnega mislit. Enostavno živi.

enmu mojmu frendu se je to naredi, kar pišeš

bova tole rajš kar na mail, je prehudo kar sem napisu...

quote]hkrati pa pričakovali, da bi le ta v nas videla, da želimo s tem doseči nekaj drugega. Da bi nas sprejela.  
[/quote]

Mislim,da ljudje niti nimajo druge izbire.

Prej ali slej bodo morali.Lahko se še naprej borijo in se uničijo,ali pa izberejo novo pot.

Aja, kaj sem že sploh hotela (namen ) s tem postom? Cja, verjetno tole - če bi jaz bila jasnovidka .... - bi si rekla isto  ???