Pozdravljeni!
Ne vem komu pišem, toda resnično potrebujem nasvet, ker imam veliko zmedo v glavi in ne vem več, kaj naj naredim.
Moj problem je faks. Sem študentka prvega letnika. Najprej sem se vpisala na visoko šolo za turizem v Portorožu, vendar je bil to čas, ko resnično nisem vedela, kaj bi sama s seboj in s svojim življenjem. Mislila sem, da sem naredila napako - da bi morala iti študirati novinarstvo, ker sem verjela vsem okoli sebe, da sem ravno prava za to. Seveda nisem poslušala srca. Tako sem se izpisala s turizma in bila eno leto doma. Medtem sem delala in upala, da se mi bo v letu dni kaj razjasnilo. Morda se mi je. Zdaj nisem več prepričana v nobeno stvar. Naslednje šolsko leto sem se vpisala na FDV, sicer nisem prišla na novinarstvo, ampak na komunikologijo. Na začetku se mi je vse zdelo ok, pač novi ljudje in novo okolje in spoznala sem čudovite ljudi, ki so postali moji najboljši prijatelji.
Vendar sem vedno želela potovati. To so bile moje sanje. Vedno so se mi v glavo vračale misli, ki sem jih ignorirala. Nisem hotela zopet razmišljati, ali sem naredila prav ali ne. Dokler ni prišlo tako daleč, da sem se enostavno morala usesti in premisliti. NAPAKA!!!
Vmes sem se šla prijavit še na tečaj za turističnega vodnika in narediti licenco. In ta teden sem bila na avdiciji pri neki potovalni agenciji, ki išče nove vodnike za delo preko poletja. Prišla sem v ožji izbor in grem naprej.
In to je tisto, kar si ne morem izbiti iz glave. Edino, kar si v življenju še želim, to je, da bi bila turistični vodič. Faks me ne zanima. Celo gimnazijo sem bila prav dobra, šlo mi je odlično, čeprav moram priznati, da sem se veliko učila. Proti koncu četrtega letnika se je začelo. Nisem se mogla več usesti in se piflati stvari na pameti. Stvari, ki me tako ne zanimajo. Mislila sem, da bo minilo. Očitno ni. Naredila sem tri izpite in nekaj kolokvijev (vse z 8), tako da očitno to ni problem. Če bi hotela, bi lahko. Toda ne želim si tega. Do sedaj sem ostala na faksu samo zaradi prijateljev, ker se imamo res super. Toda faks... Sovražim ga. To je dejstvo. In ne zanima me. In vem, da ga moram končati, ker to vsi pričakujejo od mene. Jaz pa tega enostavno ne želim. Zavedam se, da danes brez faksa ne prideš skoraj nikamor. Brez 7. stopnje... Se ti bolj slabo piše. In jaz nočem delati tega faksa.
Zdaj sem v totalnem precepu. Ali naj ga naredim zaradi staršev in "svojega boljšega življenja" v prihodnosti ali naj poslušam srce? Saj vem, da bi morala poslušati svoje srce...
To me spravlja v slabo voljo. Če samo pomislim, da se moram učiti tisto, kar me ne zanima in iti na faks in ga končati... Postanem slabe volje in zamorjena.
V tem letu, ko sem delala, so mi vsi govorili, da sem se spremenila na boljše, postala sem resnična jaz - vedno nasmejana in dobre volje, zdaj pa se vse spet vrača v stare tire. Ne veselim se dnevov, ki so pred mano. Ker vem, da me čaka faks. Če vsaj ne bi vsi toliko pričakovali od mene...
Imate kakšen nasvet zame? Bi bila zelo hvaležna, če slišim kakšno mnenje. Najlepša hvala že v naprej.
Želim vam lep dan
Home
Pages: 
