zaupanje ...

SeK wrote on 08.09.2002 at 12:30:12:

... v BOGA

Ne moreš?

Men (komplet) percepcijo prešejka, ko si vsak svoj "ne morem", preprosto in takoj prevedem v "nočem".
In je zelo zelo malokrat, da res rata iz tega "ne znam" namesto "nočem"; "ne morem" pa nikoli.

No, pa jih pejmo naprej sesuvat; strahove, namreč.  

Lupčka,
ARS

m wrote on 16.06.2004 at 09:58:37:


Pa saj ta je tud v redu

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=prijateljstvo;action=display;num=...

m wrote on 16.06.2004 at 12:04:22:


Tisto, ko sem napisal v oklepaju je samo en primer. Recimo, človek lahko na vsako stvar, ki se mu zgodi reagira pozitivno ali negativno. Zdaj je spet vprašanje kaj je za koga pomeni pozitivno in kaj negativno. In recimo, da je za večino pozitivno vse o čemer govorimo pod točko DA. In recimo, da delamo na sebi in se trudimo, da smo to, kar opisujemo pod točko DA. Pa pridemo do trenutka, ko nas recimo nekdo užali. Se iz nas norčuje. Zdaj je na nas, kako bomo odreagirali. In v tem trenutu smo pred dejstvom. Kako reagirati. Ali sploh reagirati? Ta reakcija pa se večkrat zgodi impulzivno. Žaljenje nas dregne direkt v EGO. Mi pa delamo na tem, da nas EGO naj ne bi zdrmal. In recimo, da na žalitev odreagiramo tako, da udarimo nazaj in pri osebi, ki nas je užalila iščemo napake in anomalije in mi potem žalimo nazaj in s tem poujčkamo svoj EGO. In, ko se stvar poleže, uvidimo, da smo s tem samo izgubljali energijo. Energije pa ne izgubljamo radi zaradi takšnih stvari. In pol nas je strah, da bomo v naslednji taki situaciji zopet odreagirali tako, čeprav se zavedamo, da to ni dobro. Ker smo delovali v skladu s točko NE.

Ali naprimer praktični primer. Vožnja z avtom. Mudi se nam. Nekdo pred nami mečka. Moramo ga prehiteti. Pod točko NE imamo tudi objestnost. In vemo, da se bomo še 20 km peljali po zaviti cesti, kjer je malo prometa. In se v trenutku odločimo za prehitevanje v nepregledni ovinek. Čeprav se zavedamo, da lahko ravno v tistem trenutku nasproti pripelje drug avto. In tako smo delovali objestno. In takšnih trenutkov se moramo bati. Pa čeprav nanje nimamo vpliva. Oz. imamo vpliv, ampak smo še premalo naredili na sebi, da se tega znebimo.

Zdaj je tako. Jaz sem gledal na strah kot nekaj, kar ima v bistvu vsak človek v sebi. Že ko se sprašujemo ali smo neko zadevo dobro izpeljali, nas je v bistvu strah, kaj pa če smo kaj zajebali in se bo to pokazalo kasneje. Tako, da v bistvu strah lahko uvrščamo med DA. Vsaj jaz tako mislim.

In ker smo ljudje v glavnem pozitivno nastrojeni, kljub temu, da imamo v sebi temne lise, nas je strah, da temno ne prevlada. Pa čeprav prevlada nezavedno. In vsaj mene je strah, da ne bi delal nekaj negativnega in se tega še sam ne bi zavedal.

Mater sem zakompliciral.

Quote:


Odvisno od okoliščin.

napisala bom gledano iz čisto osebnega vidika.

mene ni strah ničesar.

banalno a ni?

je pa resnično. opravila sem s tem brezveznim čustvom daleč nazaj in rabila kar nekaj časa, da sem v resnici tako tudi občutila.
sem se znajdla v situaciji, ko ne veš, ali boš preživel, ali pa si na robu življenja in na začetku predora, ki pelje v smrt. ravno zbranost in ne raztresenost me je v biti rešila, da sem reagirala čisto človeško in nagonsko. zapeljala sem iz ceste direkt na polje, edina možna in najbolj logična varianta.
žal se moj avto ne skrči kot cunja, jaz pa bi tudi bila pašteta in najbrž res angel kje na uni strani pekla, ali nebes. vzhodno od raja nekje...

me je pa presenetila pred časom na moč depresivna oseba, ki je priznala, da je njena depresija smo en oklop v tem lajfu, recmo je dala svojo mašino v ler. zavoljo strahu pred življensko preizkušnjo se je totalno odklopla in uklopla v en nič. tega nisem niti razumela prav dobro, potem pa sem v pogovoru z njo odkrila, da je v biti zavoljo strahu, počepnila in čakala, kaj se bo zgodilo. odtrpnila je od strahu. stvari so se rešle same od sebe, sej je tko ponavad, če človek ne posreduje z nobenim hotenjem.

je tko pri strahu. mine, ko spoznaš bistvo, zakaj te je strah. ga ni. enostavno izgine.

strah pred zdravniki sem prebolela, pred lajfom in smrtjo pa tudi. vedno si sugeriram, sej več kot umret ne morem, boli pa itak.
strah pred bolečino pa žal bolečino samo še poglobi.

sem nekje brala, da imajo določeni ljudje blazen prag za sprejm bolečine. enostavno jih lahko razrežeš na koščke, skuriš, razsekaš... oni pa v tem še uživajo.

kako pa to?

jaz v bolečini čist nič ne uživam, samo molim v biti, da enkrat za vraga že neha bolet.

rezanje sebe, priljubljeno mučenje najstnikov, sploh ni tko redek pojav. jim je vseeno, jih ni nič strah. kako le?

bi mogla vprašat enga, ki je vsakodnevno na urgenci, porezan je kot prešit tepih, pa resnično starši ne vedo, kako naj ga tega odvadjo. pravi, da ga ni strah šivov in ne krvi, da uživa v tem.

ko bi le vedel, koliko vsakodnevnega strahu vnaša v dušo roditeljev, vzgojiteljev in ostalih, ki ga poznajo, bi definitivno tega ne počel. ali pa? kdo bi vedl, če se sam ne ve.

lp
Angel