Se tud men vse bolj zdi, da je tko bolj prav, kot sta začela vidva ugotavljat. Saj, gape, če bi hotu, bi  ziher  lahko opravu civilno služenje enkarat med kakšnim pavziranjem. Samo pri seb bi moral pristat, da daš cesarju kar je cesarjevega, pa bi ziher tud cesar imel razumevanje zate. Ker si se jim pa  totalno hotu izognit, te hočejo zdaj tud totalno pohopsat. Si jo izzval, je prišča država nazaj kot naloga. Ne vem če je pametno, da se cel življenje bodeš z njo, saj hoče od tebe točno to, kot od vsakega drugega. A misliš, da maš res eno specialno poslanstvo,  da ni škoda energije, da boš res nekaj seb pa njej pa nam dokozav?  NAREDI, kar moraš narediti. To pa čist tam nekje pri sebi ziher VEŠ, ma zvezdica čist prov. Jest ti lahko kljub temu  ene par lastnih izkušenj o vojski povem, da boš mogoče še bolj ziher vedu.

1. V vojski se izkritilizira ves absurd, nesmisu, na katerem temelji organizacija družbe oz. države. Te drilajo fizično kot psihično tako odkrito brez vsake notranje povezave z enim celovitim pogledom na svet, da šola ali pa faks izpadeta kot ena čista meditacija. Ampak glej, prav zato ma vojska eno notranjo logiko: tako zatre tvoj ego, da šola ali pa faks zgledata kot štala za za futranje ega. Lahko doživiš eno tako čisto doživetje skupnosti, kot ga mogoče nikol prej niti poznej v življenju nisi in ne boš.

2. V vojski se naučiš ene veščine, da ni treba, da si fizično sam, če hočeš bit sam s sabo. Se maš redko kdaj priložnost kam umanit, ti vzamejo vso intimniost,  a se naučiš bit sam sabo v vrsti, med jedjo, v saplnici... ne glede na to, kolk ljudi je okrog tebe. Se naučiš preklopit vase kjekoli in kadarkoli, ne moreš verjet, kolk maš cajta za razmišljanje, branje, meditacijo. Jest ga nisem imel ne med šolo ne v privat življenju ne prej ne pol tolk.

3. Je samo v vojski (pa morda v zaporu) možno doživet to, da si totalno razbremenjen skrbi z svojo eksistenco. Nobenih izpitov pa drugi travm iz študija, nobene potrebe po služenju dnarja, nobenih  noranje motiviranih obveznosti  za zagotavljanje zunanje eksitence. Ne moreš verjet, s kom si pravzaprav zaslužil, da te dost soliden oblečejo, nafutrajo, zrekreirajo, spočijejo. Nikol v življenju ti za golo ekistenco ni treb pravzaprav tolk malo naredit...

4. Mislim, da zate ni nobene nevarnosti, da bi v vojski kljub vsemu začel en simisu iskat. Vsaj jest sem na svoje sošolce, s katerim smo šli takoj po gimnaziji v vojsko (takrat je bilo v Jugi to prvo leto obvezno) začel resno ločevat na tiste, ki so se z vojsko zlili, ki se jim je zdela normalana in smiselna  in tiste, ki se nam  je en absurd, o katerem smo doslej le teoritično raglabljal, v čisti obliki prikazov. Nas je na en način odrešu, čeprav so eni tako regiral, da se jim je dobesedno strgal (niso simurilal!). Men se k sreči  ni, čeprav je to zlo nalezljiva zadeva.


Danes mate eno šanso, da se vojski v celoti izognete, pa ste za to izkušnjo po svoje prikrajšan. Mate pa še eno šanso, da se med služenjem vojske  premislite in greste v civilno. Tle je en dober ventil, da se ti ne strga, če ne moreš v seb enega ravnotežja najt. Si sam  priznal, da so ta  dolga čreva okrog civilnega služenja pa zdej vojske ratala iz enega tvojega poskusa, da bi se celemu sranju poskušal izognit. Je pa misel zdej nazaj k teb prišla, kot praviš. Je zajeban, priznam, če ti dajo možnost, da se odločiš. Če ti ne dajo, je po svoje lažje, se zgodi, kar se zgoditi mora. Ti si po mojem zdej točno tu.  V prvemu pa drugemu primeru je v redu, če maš pri rok ene informacije iz prve roke. Zame je bla vojska en velik šok predvsem zato, ker me nanjo živ bog ni pripravu. Si vsaj pol leta rabu, da si zštekov, do takrat pa so s stabo laže delal, kar so so hotl. Pol je bila pa vsa umetnost v tem, da si znov počakat, da mine. En zrel človek danes lahko od začetka pa do konca vojske al pa civilnega služenja enostavno čaka, da pol leta mine. Al se pa cel življeje fajta, da se to čakanje ne bi zgodlo. Ne vem, gape, tud če kao nimaš izbire, imaš še par jokerjev v žepu...

Evo, jaz bom spet čist iskrena. Če maš problem s priznavanjem avtoritete, je to to. Vzemi kakršno koli avtoriteto (od zunaj) striktno kot svoj Višji Jaz. Avtoritete ni, če le pustiš, kar itak je. Kadarkoli te bo zmotilo neko avtoritetno obnašanje, je to le tvoj odsev, ogledalo tebe, tvoje avtoritete. In boš slej ko prej moral TO sprejeti, se s tem zliti, dopustiti, izpustiti, narediti...
Bla bla bla

Aja, al pa poslati nekam, al pa ???

Jeba je to...
Gape ti se kr zabor, pa sej mislim, da ti bo itak ratal, če ne drgač pa s programiranjem  imho 8)...

Jest se pa lahko pohvalim, da mi ni treba služiti vojačkom - pač faca dohtar ... zadnjič sem šel kooooončno lahko po štempiljko (NE-sposoben), potem sem samo še gledal vojačke kako pometajo, laufajo, puzajo in res sem bil vesel da mi tega ne bo treba prenašat - teror...aja ko sem prišel ven iz vojašnice sem zavriskal SSSSIIIITNNOOOO

Gape, a si se tu?

Sem se nakaj spomnil. Ce bo Gape ze moral v vojsko bi bilo dobro od nas, ce bi ga zasipal s posto. Ce slucajno ne bo imel tam racunalniko mu lahko printamo in posiljamo. Saj v tej obilici poste bo Gape ta glaven v celi kasarni.

Da ne bos pozabil naslova pustit Gape.

Andres

Ej sorry Gape. Tega civilnega sluzenja ne poznam tocno. Sem mislil, da si v civilu ampak kljub vsemu v kasarni.

Andres

Vojska je za mene taka stvar k pojmam nimam. Tuki Gape, vojske ni, imajo sicer NATO ampak, so samo Americani notri. Se hrano pa aparate iz Norfolka  vozjo. Najvecja islandska vojska je 14 specialcev. Policaji so pa tud tok u redu da bi ga na pijaco povabu. Nimajo pistol, so miroljubni, skratka, neke vrste raj na zemlji. No ja, ampak so policaji strogi, ko je treba biti in do tistih, ki morajo biti.

Andres

MP3CE
Bom sam rekel tistim k najedate gapetu, zakaj in kako to, da noče v vojsko: Le kaj vam je, kje je vaša ko bajagi duhovnost, da ne spoštujete niti najbolj osnovnega, to je človekova svobodna volja. Gape se ne izmotava služenju, pač pa odklanja orožje. Njegova svobodna volja je, da ne bo uporabil orožja, ker se to ne sklada z njegovo duhovno potjo. Zato bi ga morali brezpogojno podpreti, če v resnici podpirate duhovni razvoj človeka - v nasprotnem primeru je vsa vaša duhovnost le plehka igra.

Si me najdu, emepetri, sem  z eno  svojo izkušnjo hotu posilt gapetovo svobodno voljo, ga omajat na njegovi duhovni poti. Se potegnem nazaj, ga popolnoma in brezpogojno podpiram. Ne morem pa preklicat svoje lastne izkušnje absurda. Ta ostaja in še vse tisto zraven, do česar sem v vojski prišel na svojem kao duhovem razvoju. Gapetu privoščim, da mu na svoji dohovni poti tega ne bo treba skoz dajat na tak fizičen način kot sem moral jest al pa ti, MP3CE, ampak do spoznanja je  pa na en način skorajda treba prit. Za gepeta res nedvomim, kdo drug bi pa lahko zaradi krivine mim vojske celo življenje državo al pa družbo mistificiral, kar pa za en duhovni razvoj človeka res ni dobro, kajne MP3CE?

Sem prek mikovega linka za to pri oshotu  potrditev dobu:    

...ako shvati da je sve ovo oko nas i u nama samo jedna apsurdna igra - dogodit će se prosvijetljenje.