Dober thread MIke.  Enako se tudi jaz zahvaljujem vsem tistim dusam, ki so nad mano in mi tako ali drugace pomagajo.
Glede 1. novembra ali Dneva mrtvih bi dodal le se to. Zakaj mora biti ta dan zalostnega znacaja?
Veselimo se torej z njimi.  

Andres

So rekl, da majo mojih verzov že dosti pa še priznani niso tko kot so od Gregorčiča pa dobro:

POZABLJENIM

Vseh mrtvih dan!
Na tisto tiho domovanje,
kjer mnogi spe nevzdramno spanje,
kjer kmalu, kmalu dom bo moj
in – tvoj,
nocoj se usul je roj močan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Bledo trepeče nad grobovi
tisoč svetil,
in križe, kamne vrh gomil
jesenski venčajo cvetovi-
vseh mrtvih dan!
Kjer dragi spe jim po pokopi,
kleče, solze živečih tropi,
ohm dušo trhe jim žal in bol;
pod zemljo pol, na nebu pol
nocoj jim je srce:
na gorb lijo grenke solze,
v nebo gorke prošnje!
O, le klečite, le molite,
po nepozabnih vam solzite,
da bode gorb od solz rosan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Solzite,
molite!…
In jaz?
Ko misli vsakedo na svoje,
koga, koga pa srce moje
spominja se tačas?
Vas, zabljeni grobovi,
kjer križ ne kamen ne stoji,
ki niste venčani s cvetovi,
kjer luč nobena ne brli.
O, če nikdo
nocoj se vas ne spomni,
pozabil ni vas pevec skromni
in pa- nebo! /Gregorčič/

V spomin na vse, ki jim ne gori nikakršna sveča niti jih ne prekriva gora cvetja pač le borna, črna gruda za katero je marsikdo dal svoje življenje, ne da bi mu to danes sploh kdo priznaval... IN MEMORIAM!

V naši družini je pa 1. november v resnici vesel dan. Vedno ga preživimo skupaj z mrtvimi in živimi. Živi se zberemo skupaj, obiščemo mrtve, jim prižgemo sveče in mislimo nanje. Nato kakšnega spijemo, nazdravimo na žive in na mrtve, in se veseli razidemo. Skoraj vsi vemo, da mrtvi v resnici niso mrtvi, niso izničeni, zato nismo žalostni. In vemo, da bedijo nad nami, in da nas bodo nekoč prišli pričakat na vrata v onostranstvo.  

Ja Andres, ta tvoj komentar je pa res fajn zraven naslova te teme pasal. Bile so ene tehnične težave in sedaj sem spet tu, da se čim več naučim.
Všeč mi je pri Valentini, da cela familija tako razume 1. november. Saj če pa pogledaš logično, ni na ta dan veliko žalosti, le dirkanje od enega pokopališča do drugega in dokazovanje, da si vzoren sin oz. hči oz. sorodnik.
Čeprav je to dan mrtvih, le malo kdo pomisli na mrtve, vsi mislijo nase, kdo bo prižgal več sveč, prinesel lepše rože in nenazadnje, kdo bo lepše oblečen. Žalostno, na ta dan, bi se vsaj 1x na leto res morali spomniti mrtvih in se veseliti, da so že tam, kamor bomo mi šele prišli.