Skrivanje.. Skrivanje bolečine… Kapljic krvi, ki odetka na razgriženih ustnicah…Oblačenje v plašč prešernega smeha in spodbudnih besed, v darovanje tistim, ki so še bolj potrebni pomoči… Skrivanje nemoči pod svilnato tkanino verzov, ki se  kipeče penijo v polnočno nebo… Sikanje razbesnelih viharjev v pljučih vsake toliko preglasi tok misli… Polzeče kapljice oznojenega čela in prosoče, orošene oči, ki zro v to nočno skrivnost.. Tišino reže le hropeči zvok in šumenje komaj delujočega motorja.. Pod težo jarma se ječe premika pregreto telo…. A spanca ni, ni osvežilne sile, ki bi napolnila izrpaznjeno, votlo telo… Le grenki kosi pelin v moči besed in tiho šelestenje davno odpadlega listja… Med šumenje vetra se je pouthnil njen glas… Tako nemiren je, a hkrati poln tajinstvenosti…Tako priliznjeno se kdaj pa kdaj oglasi pa hipoma spet izgine… Kot da bi nekdo nalašč kradel spanec. Zbadanje in tiho ječanje v morju nerazpoznavnih, polzečih kristalov, ki se usipljejo v temo… Bo že posijalo jutranje sonce, bo rosa prinesla osvežitve? Oko pa s srepim, steklenim pogledom zre v noč, ki ji ni videti konca… Kako se vse vleče!…