Donald Neal Walsch je bil obupan, nad zivljenjem in je napisal pismo Bogu, kjer ga je obtozeval za zavozeno zivljenje, ko pa je odlozil svincnik, je dobil odgovor in je zacel pisati in v nekaj letih je napisal ta dialog v treh knjigah. Ce boste dejansko prisli do teh knjig zacnite z 1.

Zelo priporocam.

Glih danes sem tuhtala o tej trilogiji, in kako sem prišla do vseh treh delov. Najprej sem v knjižnici našla prvi del, ko sem ga vrnila, me je čakal že 2 del. Ko sem pa tega nesla nazaj, sem videla spet knjigo Pogovori z Bogom. Takrat sploh nisem vedela, da je tretji del že natisnjen in sem hotela prvi del vzeti spet malo v roke, pa je bil tretji. Zafilozofiran? Zakomliciran? Spet se opravičujem, pač to sem jaz.
V glavnem, je knjiga zelo zanimiva. Od vsega me je najbolj prevzelo, da je šel Hitler v nebesa. Kar takole bi rekla, nikoli, a v knjigi je zelo dobro razloženo, da je temu lahko tako.
Življenje življenju.
Pozdrav Bogu od Boga.

obstaja tudi četrta knjiga istega avtorja
Druženje z Bogom

se je znajdlo tole:
Ob vsem tem prebiranju vaših misli o smislu sem se prav zabavala.

Naj dodam še jaz svoje: smisel obstoja je v tem, da se zgradiš oz. razviješ v tisto v kar se želiš. V duhovnem svetu (torej po smrti namreč te možnosti nimaš, ker tam ni časa in tam nekako si), Na zemljo in podobne planete se prideš izgradit v tisto, ker si največ upaš misliti o sebi. In od tod evolucija-živa bitja so se postopoma razvijala, ker so vedno hotela biti kaj več.Od tod žirafi dolg vrat, ptičem krila itd.

Bog naj bi po knigi Pogovori z Bogom in drugih omenil, da dejansko življenje nima smisla, da je prav vseeno kako si živel, ker ni smisla in ga tudi nima smisla iskati, ker ga ni. Da nas je ustvaril zato, ker je želel spoznati samega sebe-torej vse kar je in zato je ustvaril med drugim tudi nas-da skozi nas izkuša samega sebe. Ker namreč, bil je čas ko je bil Bog vse kar je bilo-če si človek lahko to sploh predstavlja in takrat si je želel spoznati kdo je on in skozi to jebo, ki ji nekateri pravite življenje, se Bog spoznava.

In zakaj je življenje na zemlji jeba ? Bog nas vpraša nazaj: ja, le zakaj dopuščate da je? Le kdaj se boste končno odločili, da ne bo več jeba? Zakaj npr. se moški radi bojujejo-to je jeba za ene? Zakaj so eni ljudje svinje-pa jim je vseeno kaj naredijo drugim-tudi to je lahko jeba itd. vsak ima svojo verzijo.

Kdaj se bomo odločili, da ne bo več tako?

Močno svetujem, da preberete Pogovore z Bogom oz. knjige Donalda Neala Walscha. Nima veze z religijo, je pa nekaj, kar še niste sigurno prebrali ali slišali nikjer. Pa zelo realno in praktično.

Ko bodo ljudje dojeli, da smo eno, da če narediš slabo nekomu drugemu, dejansko narediš slabo sebi, ker smo vsi del enega in istega, takrat jebe več ne bo-vse bo en čisti užitek-tako je bilo namreč mišljeno.  

Lp, Mucinson  



na tem threadu:
Namen človeškega obstoja
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general;action=display;num=102292...

Pogovori z Bogom 2

W: Saj ti skušam ves čas ostajati blizu, a se očitno izgubljam - oziroma zapletam, kot ti praviš, v svojo lastno dramo. In potem nekako ne najdem časa zate. Ne meditiram. Ne molim. Pa seveda tudi pišem ne.

B: Vem. Je že tako pri vas, da ravno takrat zgubljate stik, ko ste ga najbolj potrebni.

W: In kaj naj storim, da ne bom več počel tega?

B: Ne počni več tega.

W: Saj ravno to sem spraševal. Kako naj neham.

B: Nehaš pač tako, da tega ne počneš več.

W: Ojoj! Kaj se res morava iti te igrice?

B: Ne. Ampak doslej si se pač sam odločal, da boš tako živel. Nenehno si nekaj premišljaš. Pomni, življenje je neprekinjen tok stvarjenja. Vsak trenutek sproti ustvarjaš svojo resničnost. Danes se za nekaj odločiš, jutri storiš nekaj drugega. Skrivnost vseh modrecev pa je: vselej se odločaj za eno in isto.

W: Se pravi, kadar si glede česa premislim, ti s tem otežujem reči? Si to hotel reči?

B: Zame ni nič težko - pač pa si reči lahko otežiš sam. Zatorej bodi stanoviten v svojih odločitvah in neomajen v svojih namenih. Ni nikar ne zametuj odločitev, dokler jih ne uresničiš v življenju. Zberi se v duhu. Ostani zbran.
   Na to sem mislil, ko sem rekel, da bodi stanoviten. Če se za kaj odločiš, se odloči z vsem srcem, z vsem svojim bitjem. Nikar ne omahuj. Vztrajaj! Hodi naprej. Bodi neomajen.

W: Ne odgovarjaj si z Ne.

B: Natanko tako.

W: Toda kaj če je Ne pravi odgovor? Kaj, če tisto, kar hočemo, ni dobro za nas - ni v naše dobro, se pravi v našo korist? Saj potem nam ne boš dajal tistega, ne?

B: Motiš se. "Dal" ti bom, karkoli boš hotel, pa najsi je "dobro" ali "slabo" zate. Si se zadnje čase kaj zazrl v svoje življenje?

W: Ampak saj so me vendar učili, da ne moremo vselej imeti, kar si želimo - da nam Bog ne bo dal tistega, kar ni v naše resnično dobro.

B: Tako ti pač govorijo ljudje, kadar nočejo, da bi bil razočaran nad tem ali onim v življenju.
   Ampak vrniva se najprej malo na zečetek in ponovno razčistiva najin odnos. Jaz ti predvsem ničesar ne "dajem" - ti sam si vse preskrbiš.
  In drugič, jaz nič ne sodim o tem, kaj bi rad. Jaz reči ne delim na "dobre" in "slabe". (Pa tudi zate bi bilo dobro, ko ne bi počel tega.)
  Ustvarjalno bitje si - ustvarjem po božji podobi, se pravi Bogu podoben. Lahko imaš vse, kar si izbereš. Ne moreš pa imeti vsega, kar bi rad. Pravzaprav nikdar ne boš imel ničesar, kar si želiš, če si tisto zares hudo želiš.

W: Vem. To si povedal v prvi knjigi. Rekel si, da že sama željnost odmika od nas predmet želje.

B: Ja; in se spominjaš, zakaj je tako?

W: Zato, ker so misli ustvarjalne, in misel na to, da nekaj hočem, je nekakšno oznanilo vesolju - razglas resnice - ki ga potem vesolje uresniči v mojem življenju.

B: Res je! Natanko tako! Pa si se le nekaj naučil. Torej razumeš. Imenitno!
   Ja tako gre to. Kakor hitro si rečeš, da nekaj "hočeš", ti vesolje odgovori: "Res je," in ti da natanko to izkušnjo - izkušnjo "hotenja"!
   In kadarkoli pritakneš besedico "jaz", pri priči postane tvoj ustvarjalni ukaz. Duh iz steklenice - ki sem jaz - je pač zato, da uboga.
   Jaz poskrbim, da se spolni, kar zahtevaš! Ti pa zahtevaš natanko to, kar misliš, čutiš in rečeš. Preprosto, kot le kaj.