Hm... Kje začeti, da ne bom razlagala cele zgodovine (moje, seveda)

...
Kako ven? Zdi se mi, da je stvar dokaj enostavna, ko si enkrat zmožen se prepustiti. Da odmisliš vse tisto, kar se ti zdi realno, stvarno, vse tisto, kar te omejuje, vleče v ta svet. Da ne odmisliš samo misli, temveč, da odmisliš tudi vsa čustva in drugo "navlako". Da postaneš lupina, ki je obenem polna in prazna v smislu, da si in nisi. Težka filozofija, ha? V bistvu sem želela reči, da meni osebno je najlažje, če samo sem. Da nimam želje po odleteti, torej zapustiti telo, v glavi, temveč v srcu. Da mi je to edina želja, ki ji dovoljujem biti. Edina želja, ki v danem trenutku obstaja. Do tega pridem preko relaksacije.
Tebi osebno, Teslo pa bi rekla tole: če se postaviš v položaj, ki ti je najbolj ugoden, kjer se počutiš najbolj sproščenega že brez relaksacije, potem se pa prepustiš sebi... Meni osebno je najlažje sedeti, naslonjena na nekaj, roke na trebuhu ali pa ležati v postelji. Vem, da mi je bilo najlepša izkušnja do sedaj, ko sem poletela v svetlobo. Direktno. Kot z dvigalom. Noro dobro!...
Poskusi se spraviti v harmonijo z Enostjo - vsem, kar je bilo, kar je in kar bo. Da si dovoliš biti in obenem se zavedati povezanosti... Mogoče poskusi najprej priti do tega občutka. To je neke vrste lupina - glede na "izkušnje" se mi je zdelo tako. Potem pa greš globlje. V bistvu greš s tem tudi globlje vase. In še globlje. In globlje. In globlje... Počasi se bo tančica odgrnila, popadala bo... In sčasoma ti bo uspelo priti do svojega bistva oz. do bistva vsega. Torej do svetlobe. Ljubezni. Kakorkoli že želiš reči temu!
Prosila bi samo, da si že prej poveš, da si samo želiš to izkušnjo, da si zgolj želiš, da se ti duša nahrani, okrepi, da želiš ujeti trenutek ali dva tam. Zakaj ta prošnja? Moja sestra je odletela enkrat zaradi težkega šoka (pa malček tudi zaradi nerazčiščene preteklosti - preobilica vsega) tako "visoko", da sem imela težave, da sem jo spravila nazaj. In zdi se mi, da si tudi ti taka nežna dušica...
Dodala bi samo še tole: zgoraj napisano sem napisala zgolj na podlagi izkušenj, ki jih imam sama. Težko priznati, še težje napisati, ampak veliko je stvari, ki so se mi oz. se mi še dogajajo. Prosim, ne vzeti mojega pisanja kot neko duvanje. Sem pač, kakršna sem. In iz tega, kar sem doživela, skušam potegniti najboljše. In mogoče kdaj komu tudi pomagati...
Vsem skupaj samo še tole: pojdi naprej. Ne oziraj se nazaj. Pojdi naprej. Naj ima preteklost svoje mesto. Ne jo pozabiti. Uči se iz nje. Naj te vodi naprej! Sedanjost je itak samo trenutek, katerega sestavna dela sta preteklost in prihodnost...
*Če ti še vedno bo težko, pokliči zvezdico, da vodila te bo...