FOR STOJČI:
Moje poslanstvo je, da se nekaj naučim iz življenja, da nastopim v vlogi učenca, pa čeprav samo kot pasivni poslušalec; pomembno je le, da imam na široko odprte oči in našpičena ušesa, da ne spim. Sama narava (Bog) poskrbi za svoje, da mi zadaja vedno nove in nove naloge, ki pa jih bolj ali manj uspešno (raz)rešujem, pač po svoji moči, zmogljivostih in osebnih danostih in karakteristikah, saj življenje nikakor ni ustaljena, konstantna in monotona premočrtna premica, ampak sinusoida, ki je zelo razgibana, ki ima svoje vzpone in padce, hribčke in kotanje, ki se nenehno spreminjajo in permutirajo, zato se je brezsmiselno nadejati, da nam bo v življenju z rožicami postlano, vse servirano na srebrnem pladnju, ko stremimo, da bi bili vedno na "hribu", saj kakor stopimo korak naprej, smo že zopet v kotanji, če pa stagniramo, spustimo korenine in se zasidramo, pa ni možen napredek, saj obmirujemo. Moje poslanstvo ni, da se otresem bremena težkega balasta, ki ga vsak dan mukotrpno "šlepam" za sabo, in da pretrgam duševne verige in okove, ki me omejujejo, ampak da se borim, da nenehno osmišljujem trpljenje, da ga sopomensko enačim z izzivom in sem pripravljen na nove podvige, čeprav so le ti trdi in neizprosni. Le preko preizskušenj, da te življenje "kuša", lahko pridemo do novih spoznanj in modrosti, pri čemer pa je proces zorenja neizbežen, in le tako lahko napredujemo za eno stopničko višje, rastem. Res je, da so življenjski udarci pogostokrat bridki kot pelin in jedki kot kislina, a kljub temu potrebni za našo osebnostno rast in duhovno napredovanje ter razvoj, ker se preko njih razvijamo, kalimo in utrjujemo v potrpežjivosti in vztrajnost, so nam brezplačna šola. Ko smo čisto na dnu in ne vidimo več pravega izhoda iz svojih kriz in stisk, se počutimo šibki, nemočni in zavrženi, a ravno takrat smo, nevedoč, najbolj močni, predvsem duhovno, in obratno.

Torej hvala Bogu, da nisem spoznal "mojstra", ki bi me (od)rešil moje mizere, kajti potem bi bil navidezno močan, morda pa zato duševno osiromašen, ne vem. Verjetno pridde pri večini do izraza slednja opcija. Sploh pa ne razumem, zakaj je domicilj mojstrstva v Indiji?  

tale topic bo treba poimenovati v

EXOVO TRPLJENJE

Exo mojster ne odreši človeka njegove mizerije,
te se mora s svojimi dobrimi mislimi, besedami in dejanji rešiti sam,

kar mojster naredi, je to, da ti da orodje s katerim lahko ti sam pogledaš probleme z druge strani,
se ne soočaš z njimi in se jih lažje čimprej rešiš.

NIhče ne more biti navidezno močan
in hkrati duševno osiromašen,

taka trdirev je čisto nasprotje sama sebi,

to lahko vidi vsak, ki ima kolikor toliko zdrave pameti

In zakaj je domicil mojstrstva v Indiji?

Mogoče bi bilo bolj pametno vprašanje:
Zakaj se je šel Jezus kot božji sin učit v Indijo in zakaj je proučeval Vede in Budova učenja?

da se vrnem k vprašanju:
Ker tam mojstre že tisočletja spoštujejo in častijo,

na civiliziranem zahodu pa jih čimprej ubijejo na takšen, ali drugačen način.

Bogve zakaj sonce vzhaja na vzhodu in ne na zahodu?

arelena wrote on 07.02.2004 at 06:10:49:


Se strinjam, vsak na svoj unikaten (svojstven) način spoznava in prepoznava Boga. Za ene je Bog narava, za druge bližnji, za tretje Kristus, za četrte pa zopet nekaj drugega. Bog se nam razodeva na več načinov, vsak ga vidi s svojimi očmi, ker različno dojemamo, ampak mislim, da niti ni pomembno, na kakšen način si prizadevamo, da bi Boga "razgalili", da bi pišli do globljega spoznanja, niti ni važno orodje, s katerim hočemo Boga podrobneje spoznati, ampak ključnega pomena je, da stremimo za spremembami, da se venomer (pre)oblikujemo na boljše, da vero izkoristimo v svoj prid. Mislim, da je za Stojchyja pomenil Prem Rawat tisto fundamentalno spemembno, usodni korak, ki doprinesel k osebnostni metamorfozi, preoblikovanju, transformaciji, da je lahko rekel, to je to, to sem že iskal celo življenje, saj se je iz zagrenjenega človeka, ki ga je vase vsrkaval bivanjski nesmisel, predvsem zaradi težkega otroštva, ki je na njem pustil neizpodbiten pečat, izlegel iz črnega kokona s trdo povrhnjico prekrasen pisan metulj samospoznanja in, kar je še najbolj pomembno, tako se je lahko končno samorealiziral, ni si bil več tujec samemu sebi, prišel je do spoznanja, samoaktualizacije, ni se več iskal, vse svoje potenciale je na novo odkril in jih s pridom izkorišča, končno je lahko zadihal, bil je in še je svoboden...  

Včasih se človek zadeve narobe loti in potem kar rine dalje in dalje, sploh se ne ustavi.

90% vsega je sranje!, tako pravijo, vendar, če bolje pogledaš iza zaprtih oči, vidiš, da je to skoraj resnica.

In potem, se čudijo.  

stoychi wrote on 07.02.2004 at 11:52:03:


Če še bom živ, kaj pa če prej umrem? Potem je vse izgubljeno?