tomi wrote on 03.06.2003 at 18:38:27:

My thoughts exactly. Pa čeprav ne ravno tršica, v vrtcu pa bi ziher morala bit.

ITAK!

Ti vsaj ne moreš nikogar v slabo voljo spravljat, prej obratno..(razen tvojega čudnega prijatelja..  )  

Na forumu, kjer otroci sproščajo svoje domače frustracije in se nenehoma petelinijo, mora bit tudi kaka tršica, za red delat, ne...?  

Moonlight wrote on 03.06.2003 at 20:22:05:

Če ti čist po pravic povem, jih še niti enkrat nisem gledal. Slišal sem pa že dosti o njih, ja.

Jaz sem jih že gledal, pa sem se narežal tudi poleg ...
Bolj triperske oddaje pa še ne..

Ne vem pa za ziher, kako kaj na otroke vplivajo...
Mene je takoj prijelo, da bi vsaj zmotal kakega, če že ne kaj hujšega..  

tomi wrote on 03.06.2003 at 22:14:45:

Jaz se imam za srečnega človeka, ker teh oddaj še nisem gledal. Res. No, Tomi ima na tem področju vsaj več izkušenj kot jaz, to je tudi res. Vsa vprašanja o telebajskih torej naslovite njemu.

Quote:

Hja. TV že tako poneumlja populacijo. Jim govori kaj je lepo, kaj je grdo, etc. Največ ljudi potem pada v depresijo ravno zaradi tega, ker ni v real vse tako lepo kot na TV. No, potem pa še pridejo telebajski. Običajne oddaje o "modi", "modelih" in "fitu" ter zgodbice iz zloglasnega hollywooda namreč niso ravno namenjene poneumljanju majhnih otrok, pač pa že odrasle populacije vključno z najstniško mladino. No, tako so morali ustvarit koncept, kako poneumiti otroke že v rani mladosti (1-10 let). Tako so prišli na dan s telebajski, kjer je spet vse lepo, srčkano in "prijateljsko". Ena stran celote torej, kot v vseh stvareh že omenjenih poprej.
Kako naj se potem po vsem povedanem taki otroci in kasneje odrasli sploh soočijo z drugo stranjo te celote? Ne morejo, ne znajo, ker se niso nikoli učili tega. Učili so se le to, da je na svetu vse lepo, dokler imaš vse rad in vsakemu nabereš venček rožic. Ni nobenih skrbi in ničesar. Potem pa se tak otrok prvič sreča z ostalimi otroci, enemu pa pač ni všeč in ga poči na nos. Temu to seveda ne gre v račun, saj pri telebajskih ni nihče nikogar počil na nos. Le kako se je potem to lahko zgodilo? Ne zna si odgovorit. Zato vpraša mamico, ki mu je vedno ob strani. Ta mu bo po vsej verjetnosti povedala, da je tist deček pač hudoben in žleht ter naj se ne druži več z njim in njemu podobnim. OPA! PRESKOK! Nenadoma otrok izve, da obstajajo "žleht" in "hudobni" ljudje. Ampak takoj po tem, ko je to izvedel od mamice, ga bo ta posadila nazaj za telebajske, saj je to lepo in otrok se mora pač naučit biti ravno tak, priden in ljubeč do vsakogar. Tisto bo kar hitro požokala v podzavest, kar mu je prej povedala o tistem "zlobnem" dečku, in ga bo hitro posadila nazaj za telebajske, da si olajša lastno vest in dobi nazaj svoj sij nad glavo. Otrok pa postaja čedalje bolj in bolj zmeden. V njemu se celota začne deliti v dve polovici, kar po neumnosti imenujemo "dobro" in "slabo". Tako se otroku že nabirajo prve sence, ki mu bodo v kasnejših letih le še temelji celotnega osenčenja, za katero glavna krivda leti ravno na to mamo in njej podobne ljudi, ki otroka spravijo do tega. To senco bo potem začel seveda projecirat na druge, ker jo sovraži in je ne more videt. Hoče pač tisti idealizem, ki ga je v rani mladosti videl pri telebajskih. Tak človek ima potem veliko težavo še kdaj najti pravo ravnovesje in nehat označevat stvari z "dobrimi" in "slabimi". Dobrega in slabega ni, stvar samo je, ali pa je ni. Delati dobro ali slabo tudi ni prava specifikacija; je samo delovanje, ali nedelovanje.

No, sedaj si predstavljam, da se bo marsikdo oglasil in celo ugotovil, da je zgoraj opisani problem pravzaprav prisoten pri večini populacije tega planeta. Res je, povsem res. Želel sem le poudariti sam izvor te "dvojnosti", ki se pojavi pri človeku. In telebajski so pri majhnem otroku 100% dober motivator v tej smeri.

Toliko o tem. Če imate res radi svoje otroke, jim ne boste dali na ogled telebajskov ali česa podobnega, saj je to 1000x bolj nevarno, kot pa tisti polnočni porniči, ki le prikazujejo različne načine ljubljenja. Kar pa spet marsikdo označi kot "slabo" in ima potem otrok težave kasneje še pri tem, ko se sooči s spolnostjo. Ampak to je spet druga zgodba...

S prijateljem sva včeraj Poklepetala -  se mi je on opravičil.
Čutil je tako in je bilo prav - sam povedal.
Šlo se je za uslugo.

V tej prošnji po uslugi, ni šlo za Osebno stisko - samo za neko pomoč pri nekem delu, katerega ni Zmogel sam.
Kasnej se je obrnil na drugo osebo, katera mu je pomagala. V trenutku meni zameril - sam je tudi priznal -takoj na mestu -  Sedaj je vse V redu.

Podana roka in nasmeh. Vedel je, da mu resnično ne bi mogla pomagati.


Miška;

Tisti stavek pa sem napisala tu - nisem mu ga izrekla.
Sama pa čutim zelo globoko, kaj pomeni besedica NE - je pa včasih res tako, da v trenutku sama ne najdem prave besede in " ustrelim " kar pač ni v skladu z mano.
Gre pa zgolj za vest  -  da tako moram.


No, o tem zadnjem -

Quote:


Tudi zanikanje nečesa in povpraševanje o nečem...
Ni bilo off topic - je bil pa odgovor v tem smislu. V bistvu vprašanje.

NE je beseda ki nas pogosto prizadene. Je pa del življenja katerega se tudi moramo naučit sprejet, v življenju je pač tako da ni vedno vse po naši volji. Mene ponavadi tisti prvi trenutek prizadene, potem pa čez nekaj časa ko dobro premislim se sprijaznim z njo in ne zamerim prijatelju. Treba se je naučit tako kot sprejet tako pa tudi včasih reč NE.