LittleStar
Ex Member
|
Moram povedat, da sem zelo razočarana, da se noben ne odzove na moje težave, sama si resnično ne znam pomagat več. Na trenutke se znajdem v res hudih stiskah. V življenju sem zmeraj želela 'sebe' rešiti sama in nisem iskala pomoči od drugih, zmeraj sem iskala v sebi odgovore. To je privedlo do tega, da sem se zaprla vase, in sem se velikokrat nesposobna izrazit. Občutek imam, kot da me noben ne jemlje resno, kot da se oglašam nekje daleč in me noben ne sliši. Nisem želela iskati pomoči od drugih zato, da ne bi bila nikomur česa dolžna, ker nisem imela dovolj energije, da bi si naložila bremena še koga drugega. Zraven tega pa nisem zaupala, da bi me kdo sploh razumel. Upala sem, da se bom sama 'zrihtala', preden se bom spustila v kakšno razmerje. Izogniti se medčloveškim odnosom pa je skoraj nemogoče in nesmiselno. Ne vem več, kdo je kdo, skušam vse racionalno in iskati razumske in logične razlage kozmičnega procesa. Ampak ravno to me spravlja ob blaznost. V mojem srcu redko čutim čisto ljubezen, zavedam se, da nisem bila deležna pozornosti staršev, nadomestila sem si jo sama. Preveč sem občutljiva, in vse jemljem resno in preveč dobesedno in k srcu.
Zadnjič je Devi izpostavila problem nezmožnosti agresije, lepo ga je znala opisat in predstavit, in priznam, da me je prizadelo, da sama nimam te sposobnosti, in če problema ne znaš opredeliti, gledaš preveč abstraktno, ga tudi rešiti ne moreš. Devi želim vse najboljše, kakor tudi vsem. Ljubosumje je strašna reč, pa vendar ga žal občutim, pa ne način, da bi komu želela slabo, ampak čutim žalost, ker se mi zdi, da mi vse spolzi iz rok, in da večina drugih zna bolje z življenjem, jaz pa sem tako nemočna in sama.
O tistem fantu iz threada ČM, ki je pošteno načel moj umetno zgrajeni mir, bi rada napisala še tole: napisal mi je pismo, v katerem se mi opravičuje za vse kar mi je storil. Pravi, da je šel skozi veliko preobrazbo na duhovnem in da se mu je dobesedno sčupalo. Zdajle je bil en mesec je bil na zdravljenju v umobolnici in pravi, da je zopet našel sebe. Želi, da mu oprostim njegovo norost - tako se je izrazil in pravi, da bi želel razmerje z menoj. Prosim pomagajte mi najti pravi odgovor. Kako lahko oprostiš norosti, če se je bojiš? Kako naj veš, da se ne bo ponovilo? Tudi sama sem že na meji norosti zaradi vsega tega, kar sem si nakopala. Meni mu ni problem napisati, da mu oprostim, ampak kaj če bo to on narobe vzel. Fanta imam v srcu rada, imela sva podobno usodo, sva sorodni duši, pa vendar ne želim imeti ničesar z njim. Ne želim ga niti več videt. Pa o tem ne morem sama odločat.
Če kdo meni, da bi bilo bolje to dati v Svetovalnico, naj prosim pove...
Hvala za odgovore.
|