Danes sem imel zanimivo debato z Andrejem, ki mi je pojasnil, kako človek deluje, kako deluje celoten sistem stvarstva. Skozi enostavni dve besedi PROSTOR in ČAS.

PROSTOR je področje v katerega smo postavljeni s svojo telesnostjo. Ta zabojema vse kar se okrog posameznika dogaja v fizičnem in psihičnem. Če PROSTOR v katerem smo, sprejemamo v popolnosti smo v miru. V nas ne nastaja noben razkol. Primer sprejemanja prostora, so nam običajno npr. Počitnice, ko ta mir začutimo. Če seveda spet ne pride kaj vmes . Mir v nas se nahaja tudi v meditaciji, takrat se spet sprijaznimo s prostorom. Tudi dva zaljubljenca delujeta na podoben način. V začetku sprejemata prostor ki ju obdaja in je v njima mir. Še najlepši primer so otroci. Tisti ta-mali. Oni so stalno prisotni v prostoru. Opazujte jih. No pojdimo še na čas.

ČAS, je določil sam človek. Od tedaj ga ta čas vseskozi preganja. In iskreno si lahko priznamo, da v zadnjem obdobju prihaja, do tega da nam na vseh področjih primankuje časa. Svet drvi naprej z neverjetno naglico. Vsem se nekako mudi.

Če sedaj ti dve komponenti povežemo pridemo do zanimivega spoznanja.

Tisti, ki so sposobni živet v prostoru pridobijo na času (pozabijo nanj, ala otroci). Potujejo s svojim duhom v brezčasje. Brezčasje mnogi učitelji drugače imenujejo večnost, zavedanje, razsvetljenje, brezpogojno ljubezen kakorkoli že pač.  Sprejemajo prostor v katerem so skor 100%.

Tisti, ki pa živi v času,  pa se stalno obrača nanj, skače v preteklost in v prihodnost. In bolj ko te skoke izvajaš manj prostora imaš. Te ni tu. Tavaš v svojem namišljenem času in si zmanjšuješ prostor. Vse to se lepo odraža na našem čustvenem nivoju. Čustva začnejo divjati, ker ne sprejemamo PROSTORA v katerem smo. Rezultati ne-sprejemanja prostora so naprimer vozniki; bolj ko divjajo manj prostora sprejemajo, dokler jim ga ne zmanjka toliko da se zabijejo. V glavi z mislimi so že na cilju, in pozabijo na pot, na dejanski prostor v katerem se nahajajo. Živijo v času.


Iz prostora žal ne moremo skočiti, lahko ga samo sprejmemo. In ko ga sprejmemo v nas zaveje mir.

Seveda pa ima ta naš prostor neskončno oblik. In tu nastopi težava. Sprejet vse oblike. Jezus je s svojim življenjem to nam pokazal. Kjerkoli je bil je sprejemal prostor v katerem je. In ni stavil na čas, enostavno ga ni zanimal. Končno razvezo, oz sprejetje vseh oblik je dosegel, ko je sprejel tudi smrt, kot zadnjo obliko ki jo mora človek sprejet. Smrt je tu beseda, ki pomeni fizično smrt. Podobno pot je imel tudi Buda, sprejel je prostor v katerem je in stopil v brezčasje, podobni primeri so tudi geniji, umetniki, skratka vsaka ustvarjala oseba, ki se, kar se le da, velikokrat sprijazni s prostorom v katerem je.

Zatorej bomo najbolj pravilno delovali, če se bomo trudili biti v prostoru kjer smo in ne tavali z mislimi naprej in nazaj.

Dovolj je le da se opazujemo, opazujemo svet okoli sebe in bomo razumeli. Seveda to ni lahko, to govorijo vsi učitelji. Sprejemanje in še enkrat sprejemanje. Na drug način, to pomeni tudi pozabo nase, darovanje sebe, prostoru v katerem smo. Le na ta način, lahko stopamo neobremenjeno in brez strahu naprej.


Mejte se krasno še naprej v tem prosturu in času
Edi

Tukaj je še nekaj njegovih besed :
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=knjige_filmi;action=display;num=1...

Sem ravno v ponedeljek imel eno tako podobno debato z hčerino učiteljico. In sva prišla tudi na meditecije in čas in še bi se našlo. In ona mi je govorila ravno tole, kar si napisal.

Saj to je lepo, samo ker je v naši družbi čas tako prekleto pomemben. Vse je treba narediti v določenem času. Če zamudiš, ni dobro. Če hočeš nafutrati otroke moraš delat. Delo je pogojeno s časom. Čim hitreje vse narediti, s čim manjšimi stroški.

Na žalost je tako, da je čas denar, denar pa je sveta vladar.

Edi, mi ko smo že malo starejši, še pomnimo naš zlati socializem, kjer je bilo vse bolj na izi. Ni nas bilo strah za službe, če nismo vsega naredili danes, je počakalo na jutri. Danes pa ti takoj nekdo visi za vratom.

Jebi ga.

sinjeoka wrote on 20.02.2004 at 08:57:16:


Bom poskusila ponotranjiti to sporočilo.

sinjeoka wrote on 20.02.2004 at 08:57:16:


pa zakaj to meni na cesti nikoli ne potegne?

ANDREJ GRABAR: Duh resnice

XXIII./29

Veliko ljudi je skupaj tako, da se strinjajo, in veliko tako, da se sprejemajo. Vendar je važno predvsem sprejemanje, saj je temeljno izhodišče življenja, strinjanje pa je tisto, kar bomo morali poravnati na koncu, za večnost. To lahko počaka, strinjamo se lahko kaseneje, sprejemamo se pa lahko takoj, zato da nam je lažje.