ČLOVEK
avtor Andrej GRABAR


Človek je bitje, ki se šele rojeva. Edino bitje je, v katerem se neskončno življenje lahko tudi prepozna v vsej svoji polnosti in bogastvu, pa tudi edino, ki lahko v sebi preseže vsako zlo omejenosti.


Končni smoter in cilj človekovega bivanja v tem svetu je popolno očiščenje od vseh slepil. Sad tega očiščenja je čisto dojemanje stvarnosti, to pa človeku samo po sebi odpre vrata v večno življenje. Tam ga čaka polnost bivanja, neskaljen mir, ki je porojen iz popolne svobode, in neskončna prevzetost nad lepoto večnega presenečenja.


Vendar je pot do človekovega polnega samoprepoznanja dolga in težka, polna neznank in negotovosti. Veliko poguma in globoke iskrenosti je trega, da človek odstre vse pajčolane skrivnosti in najde svoj pravi, resnični obraz.


Da bi to pot mogel prehoditi, mora človek biti ponižen, dokler je njegov korak čvrst in močan. Ponižnost človeka, ki ima notranjo moč za odločanje, je izraz resnične plemenitosti in življenje se pred njo prikloni ter se razodene v svoji lepoti in enkratnosti.


Vsak trenutek je dragocen. Če človek zgublja in naposled tudi izgubi ves svoj čas, ga ta pregazi in zlomi. Potlej je njegova morebitna, a pozna ponižnost jalova, kajti moč za premaganje zla je že pošla.


Svet in vsa dogajanja v njem so samo velikanski splet prispodob, po katerih lahko človek prepozna neugnanost in neomejenost življenja. Iskati v tem svetu dokončnost in popolno resničnost pa je popolnoma brezupno početje, prav kakor iskanje sončne trate pod morjem.


Dokler se človek ne dokoplje do polnega zavedanja in celovite samoprepoznave, je vse njegovo dojemanje sebe in sveta bledo in sanjavo. V teh sanjah se človek skuša najti ter izmeriti svojo velikost in svoje trajanje, pa tudi svoje bivanje skuša opravičiti s pomeni in nameni, ki se izkažejo za slepilo.


Človek o sebi sanja pretežno na račun drugih, kajti da bi svoje sanje uresničil, skuša vanje zaplesti svoje bližnje, za njih lastni pogled in opredelitev pa mu je bolj malo mar.


Samoprepoznava se širi, ko človek prepoznava sanjskost vseh svojih sanj in utvar ter postopoma tako doseže prostost. Ta pa mu omogoči, da more dati prostor resničnosti življenja samega.


Vse zlo tega sveta izhaja izključno iz človeških sanj in iz nasilnega oblikovanja ter ugonabljanja življenja po teh goljufivih in zaslepljenih sanjah. Sanje so lahko brezmejne, vendar v sebi nimajo nobene resničnosti, in tako vse, kar je na njih zgrajeno, vedno razpada. Kdor kot neresničen in slepo zasanjan preide iz zemeljsekga življenja v posmrtnost, tam izgubi sleherno izhodišče za svoje sanje ter ga soočenje z neskončnostjo potisne v večen razpad.


Životarjenje, ki je posledica iskanja življenja skozi podobe in načine, skozi trpljenje kaže nesmisel takšnega početka. Vsakdo ima priliko spoznati, da so vsi načini, ki jih živi, v končnem smislu samovoljno izbrani, pa četudi so sprejeti naivno in s pasivnim pristankom. Okoliščin često ne moremo izbirati, pač pa odnos do njih. Ta nas zasužnji in zveže, če ga ne dojamemo kot relativnega.


Človek se išče in potrjuje v zunanjih odnosih tem bolj, čimo bolj reven in prazen je v svoji notranjosti. Človeka, ki je odkril notranjost, ter se v njej našel in uresničil, zunanji odnosi več ne določajo in ne zasužnjujejo. Kajti vso vrednost je našel v svoji notranjosti in sebe več ne zamenjuje na račun pridobivanja minljivih dobrin, čeprav jih je zmožen sprejeti in uporabiti.


Spoznanja, ki omogočajo resnično soočenje vsakega človeka, se da izraziti v preprostem in enostavnem jeziku. Nobeno posebno filozofsko, religiozno ali drugo strokovno izrazje ni potrebno, da bi se jasno izrazile bistvene poteze človekovih napačnih iskanj in pristopov k življenju. Katerokoli posebno izhodišče obravnavanja življenja je bolj ali manj nesmiselno, kajti življenje je celota in ostaja nezajeto, če ga orpedeljujemo z ozkih vidikov.


Živimo v času ustoličenih in potrjenih vrednot, pa najsi se skrivajo v okvirih znanosti, umetnosti, religij ali filozofij. Sprejemamo jih bolj ali manj nekritično, namesto da bi se vprašali, koliko je v njih resnične vsebine, in če morda v človeku ne ubijajo notranje moči in samoprepoznave, namesto da bi ju vzpodbujale.

Človek in življenje sta dvoje stvarnosti. Človek se mora prepustiti življenju, da bi le-to imelo moč nad njim. Človek pa žal v glavnem zaupa sebi človeku in ne življenju.


Dokler človek živi z življenjem, ki ga ima v rokah, samo svojo zamisel o sebi, je življenje v njegovih rokah siromak. Ko pa svoje zlitje prepusti življenju samemu, ga to obogati.


Življenja samega se ne da podoživljati. Podoživljanje nas zadržuje v neresničnosti, pa vendar smo navajeni vanj verjeti. Toda zaupati v tisto, česar ni moč podoživeti, česar ni moč zaznati, je prava moč.


Ko se držimo svojih zamisli, smo sami v ozadju, smo spregledani. Ko tisto, kar je pred nami, torej svojo željo, zamisel, pričakovanje zapustimo, tedaj dobi življenje prosto pot do nas in lahko postane naša vsebina.


Samega sebe rešimo šele, ko zaupamo v svoje življenje. Samoumevno kot dihamo, jemo in mislimo, moramo jemati vse ostalo. Ne zajemajmo v pojme, s tem stvarnost omejimo in izničimo. Bodimo neprisotno navzoči. Naj življenje stori, kar želi. In življenje je vse, kar nas obdaja, zato vsemu pustimo, naj gre svojo pot. Vsa predvidevanja, vsa zaporedja so zmotna, življenje se ne pusti ujeti.


Ko poskušaš razumeti ljudi, razumeš sebe. Ni nujno, da bi moral vse napake storiti sam, lahko jih kot napake prepoznaš pri drugih. Vsakdo živi v svetu predstav, ki je bolj ali manj bogat, a nobeden ni nič vreden. Vreden je samo toliko, kolikor ti odkrije zmote.


Vse kar imaš, je nič in ta nič imenujemo svobodna volja. Edino pozitivno, kar lahko storiš, je, da ta svoj nič daš na razpoalgo, in s tem omogočiš bližnjemu, da svobodno zavzame ob tebi položaj, ki je zanj najboljši, najbolj naraven. Če pa svoj nič braniš in ga uveljavljaš, se izničuješ in izgubljaš ter se ograjuješ od edine možne resničnosti. Vztrajanje na potrjevanju svoje svobodne volje in lastne izbire je pot, da se popolnoma izgubiš.


Vsak večer imamo priložnost priznati si, da smo se motili. Če smo kaj prav storili, so pripomogli tudi slučaj in okoliščine. Človek edinole lahko pritrdi temu, kar je , in tem bolj je to pripravljen, koliko bolj je nemočen. Kdor je najbolj nemočen, je močno življenje v njem. Močni je omejen in sovraži vsakogar, ki ogroža njegovo moč s tem, ko prihaja na njegove meje. Človekove resnične moči ni, je samo moč življenja, dosegljiva v človekovi predanosti, odhajanju in pozabi na vse, kar dojema kot sebi lastno.


Ljudje prezgodaj padajo na kolena, četudi bodo nekoč morali. Padajo, kakor na cilju, pa so samo na poti. Namesto, da bi skrbeli za pot, živijo v predstavi cilja in skrbe zanj, za pot pa ne skrbe.


Dokler je človek poln napuha, je življenje ob njem ponižno in siromašno in samo trka na dušo. Šele, ko človek postane majhen, življenje postane veliko. Ko osebnost izgine in življenje dobi ves prostor, zagospoduje mir in se duša spočije do dna.


Življenje nikogar ne zapušča. Nevarno je biti bogat materialnih in drugih dobrin, kajti bogastvo uspava. Pride dan, ko bodo tisti, ki so danes gospodje, strašni siromaki, kajti še siromaka ob sebi ne bodo imeli.


Tisto popolnost, ki jo prinaša onostranstvo, lahko zaslutimo že tukaj, če prepustimo življenju njegov tok, njegovo lastno širino, višino in globino. Nezmožnost obvladovanja, nezmožnost predanosti življenju rodi skrb, in ta nima kraja. Vsakdo, ki se zares trudi najti mir, ga bo tudi našel. Kdor pa samo brani svoje meje, svojo zamejenost, porabi vso energijo za to in se nikamor ne premika. Rešitev je v tem, da položiš orožje.


Ni ti treba spreobračati ljudi. Dovolj je, da si sam tisti, ki ga vodi življenje. Tako postaneš sočloveku izhodišče. Ljudje drug drugega zapirajo v določene meje zgolj zaradi lastnih meja. Samo tisti, ki ga ni, je dal možnost, da življenje skozen teče neomejeno ter potemtakem najbolj in ves je.


Četudi je človek samo kot majhna smetka, je še vedno prevelik. Nikoli ni zadosti majhen. Nikoli tudi ni zadosti na začetku, da bi videl konec.


Treba si je prizadevati, da bi prišel do stopnje, ko bi lahko začel mirno padati, kakor snežinka. Padaj, pa boš padel na večno polje. Kdor se drži za oblak, se drži za slepilo. Padaš lahko zelo dolgo, a zaupaj, da prideš do cilja. Tudi če te veter zunanjih situacij nosi sem in tja, padaj! Veter nazadnje premine in te spusti. Celo, če si komu kaj zakrivil, mu z lastnim padanjem lahko pokažeš pot. Padanje vsakogar odloži na njegovo pravo mesto.


Nihče ti ni nič dolžan in ti nisi nikomur. Vsi pa smo dolžniki življenju, zato je pravično, da mu vrnemo vse, kar mu moremo in za kar nam je dana priložnost.

Upam, da berete kaj tole.

V to se ni pa treba prov velik poglobit.

Je že v osnovi zlo poglobljeno.


Lepo da si se lotla....

Ne pripoveduj sočloveku, kako ga lomi, saj od tega ne bo haska. V njem samem se mora prebuditi spoznanje, da je v zmoti. Največ, kar lahko storiš je, da molčiš in si trden ter ne nasedeš njegovim igram. Tako človek ob tebi lahko sprevidi, da je igra nesmiselna. Lahko se vpraša: »Čemu sploh si vzeti v življenju to in ono, če pa je vse premalo resnično?«


Vso čast in občudovanje zasluži življenje kot tako, ne pa posameznik, ki ima vse, kar sploh ima, po življenju. Človek je nasproti veličini življenja vedno nepomemben, in zgolj nespamet je kovati posameznike v nebo, ob tem pa ostajati slep za vzgibe življenja v lastnem srcu. Vse človeške veličine so namišljene in se bohotijo predvsem ob lahkovernosti manj izkušenih.


Ničesar se ti ni treba oprijemati, da bi bil osmišljen. Človekova naloga v tem življenju je spustiti se. In spustiš se z lahkoto, ko imaš enkrat dovolj zaupanja v brezmejnost življenja. Tisti hip, ko človek dojame, da sam pred sabo ni nič, in da enako ni nič, če komu daje čast in potrditev, se začne trezniti. Slabič vedno misli, da uživa varno okrilje, čim nekaj časti in posvečuje. Toda občutek gotovosti daje lahko samo življenje. Užiješ pa ga toliko, kolikor dovoliš življenju prosto pot.


Človek se čuti najbolj potrjenega s tem, da ga ima kdo rad. Toda nihče ti ne more dati kančka ljubezni. Lahko pa jo v tebi prebudi s tem, da te sprejme. Ženska resnično ljubezen v moškem prebudi toliko, kolikor ga sprejme takšnega, kakršen je, ne pa s tem, da se lišpa in se smuka okoli njega. Ljubezni se iz nikogar ne da izvabiti, ne poraja se iz sanjarjenj, temveč iz radostnega sprejetja človeka takega, kot je. Zato prava ljubezen nikoli ne mine.


Biti v sebi močan in trden ter iz enega kosa pomeni ostati brez imena na sejmu sveta in oditi. Ni ti mar, če morda obvladaš nekaj, kar je v očeh sveta pomembno, zato odhajaš z lahkoto. Sprejmeš nase konec in nič, tak pa nisi več zgrožen pred breznom večnosti. Spoznanje o njegovem resničnem stanju vsakomur lahko pove samo to, da je v tem svetu izgubljen in da nobeno ime, ki si ga je prisvojil, dejansko ne pomeni popolnoma nič.


Ko pa človek sprejme svoj nič in se več ne išče, tedaj je lahko najden. V porazih pada človekova lažna podoba, kar je dobro, a težko je poraze sprejeti. Ko je človek voljan nase sprejeti vse poraze in smrt, nima nobenega problema več. Tedaj konflikt z življenjem več ne obstaja, ni več potrebe po iskanju. Tedaj človek najde, kolikor je najden, torej kolikor ga kdo najde. Če bi ga tudi nihče našel, ne išče več. Vzljubil je sebe in vse drugo tako, kot je. Ne ukazuje si več, saj v njem ni ničesar več razdvojenega. Počiva v svojih tišini in ta mu je prijazna družica.


V brezdanjih širjavah večnosti se ne moreš najti nikjer. Večnost je labirint, v katerem ne moreš najti mesta, kjer bi začel, niti tistega, kjer bi lahko končal. Ta mesta si ljudje kar sami določajo. In ker so samovoljno izbrana, človek nikdar nima občutka, da je izbral najbolje ter je vedno v dvomu. V večnem labirintu je človek lahko samo najden. Kolikor dva drug drugega najdeta, toliko je njuno življenje najdeno, svetlo in prepoznano.


Življenje se zrcali le v resničnem sprejetju. Če je kaj resnično, je hkrati smiselno. Kar pa je neresnično, tega tudi brezmejen sijaj ne obda z vrednostjo in zbuja le hlad in občutek praznine. Iskren in zato dojemljiv človek ne časti ničesar in ne sledi nobenim proglasitvam. Kar je resnično, ne potrebuje razglašanja, ker več kot resnično ne more biti. Ljudje s čaščenjem in razglašanjem nezavedno skušajo utrditi svoje okrilje. Človek časti, kar je izbral, zaradi sebe, da bi sam bil potrjen in priznan.


V največjo nevarnost se spravlja, kdor se kar na slepo postavlja v vrsto častilcev in razglašujočih. Tisti, ki neko igro in njeno proglasitev začenja, se vsaj delno zaveda osnov in tveganosti svojega početja. Njemu sledeči pa ga bolj ali manj slepo vzamejo za avtoriteto in se skrivajo v njegovo okrilje. Zato je poslednji v vrsti igralcev često najbolj zadrt in zoprn, ker se najmanj zaveda relativnosti igre in njena pravila vzame kot nekaj svetega. Prvi v vrsti igralcev je sam pred sabo in prvi lahko spozna, kako se moti. Zadnji v vrsti pa se poceni vara z vsemi lažnimi sijaji, ki jim je igra bila povod.


Prvi igralec ima vpogled v izmišljotino svoje igre, posnemovalci pa so od izvora odmaknjeni in si tem raje vzamejo le njen blišč. Kdor ne spregleda, ga igra ni naučila ničesar. Zato je vsaka čast nevarna zapeljivka. Ljudje ji sledijo radi, ne zavedajoč se, kako s tem skrunijo edino vrednoto, ki jo imajo: svoje življenje in oči, ki lahko vanj zrejo. Dejstvo, da se ljudje obesijo na čast, kaže na to, kako silno malo so dovolili, da bi se jih dotaknilo življenje. Še slutijo ne, kako poln okus imajo resnične stvari.

V končnem smislu je človek lahko le svoboden, prost in neomejen. V vsakem človeku so slabosti, pa tudi svoboda, ki nastopi, ko jih premaga. Svojih slabosti ni modro skrivati ne v lepe filozofije, ne v opravičila, niti ni treba v njih iskati svoje enkratnosti ter se z njimi poimenovati. Kadarkoli se človek slepi, se mu megli pogled in navsezadnje se njegove slabosti lahko povsem skrijejo ter tako postanejo neviden in nepremagljiv večen sovražnik.


Sebi odpuščamo prelahko, drugim s težavo. Ko komu odkriješ slabost, se borne proti tebe. Če je slabost še plitko zasidrana, je zamera kratkotrajna, globlje slabosti pa porajajo še večje sovraštvo. Slabost v človeku ne prenese, da je kdo pred njim. Premagaš jo, ko priznaš, da je nekdo res pred teboj.


Obstajata dvoje iskrenosti. Prva je iskrenost slabiča, ki se rad izgovarja na svoje slabosti ter naivno čaka, da se bo v njem rodilo kaj lepega, ne da bi bil pripravljen na kako žrtev. Druga vrsta iskrenosti je iskrenost nesebičnega človeka, ki se zaveda, da samo žrtev in sočutje rodita sočloveku in njemu samemu vsebino, ki oživlja in daje smisel. Tako v končnem smislu, pa četudi to ostane očem sveta skrito, v človeku raste lopov ali svetnik.


Slabič bo vedno skušal svojo slabost obravnavati kot del življenja, izgovarjal se bo na večino, ki da dela enako, na dolžnost poslušnosti predpostavljenim, na preveliko tveganje in možne zamere ter izgube. Vendar je vsak izgovor njegova izbira, njegova lastna pot v pogubo. Nikjer ni rečeno, da je pot v življenje poceni in dopušča vsakomur kompromise z lastno vestjo.


Vsakdo nosi v sebi božje oči. Gledati pa mora sam, nihče ne more namesto njega. Oči se obračajo svobodno in vidijo vse, kar želijo. Človek pa se po svoji svobodni volji odloča, ali sploh prizna, kar je videl, in pa ali se bo po tem tudi ravnal.


Ko začneš gledati ter svoj pogled priznaš, rešuješ svoje življenje. Tedaj se stvarnik veseli, kajti tedaj je tudi on pričel gledati. Bog zate ne vidi nič, če ti ne vidiš. Ko pa vidiš, se tvoja in božja volja prekrijeta.


Bog te išče, kolikor ga iščeš ti. Če ti ne iščeš, tudi on ne išče. Išče te v tvojem iskanju in te najde v tvojem samozavedanju. Tveganje ni v tem, da vse vidiš. Tveganje in nevarnost je v tem, da nočeš gledati.


Kdor je zadosti spregledal in zre v svoje življenje, izstopi z vrtiljaka posvetnih iger in odide v svobodo. Kdor zre v svoje življenje, zre tudi v življenje soljudi. On loči zrnje od plev.


Čisto brez pogleda človek ne zdrži. Če ne doseže resničnega gledanja, se zateče v navidezno gledanje. Dejanski pogled je dosežen, ko človek zmore ostati sam s seboj. Samota je najlepše stanje duha. V njej začutiš neskončno. Dovolj je človeka ustaviti. S tistimi, ki stojijo, je bog, neskončnost in večnost. Modrost je vredna le toliko, kolikor koga ustavi.


Človek se redko ustavi sam, še najprej ga ustavi težava in v tem je njena velika vrednost. Človek je neredko kot trmast otrok, ki ga ne ustavita ne prijaznost ne modra beseda, ampak še najprej kakšna krepka okoli ušes. Kogar tudi odločen udarec ne strezni, mu ni pomoči.


Dva duhovna svetova sta: sveta popolne človečnosti in svet popolnega zverinstva in podivjanosti. V zverinskem svetu, imenovanem tudi pekel, pozverinjen človek večno razpada in se lomi pod pritiskom neskončnega skladja resničnosti, ki je več ne more priznati in uresničiti, čeprav jo vidi.


Svet harmonije, imenovan tudi nebesa, pa vsem, ki dosežejo prostost, odpre širna prostranstva resničnosti, in do zadnjega kotička izpolni vsako praznino in hrepenenje, ki ju tedaj poraja narava odrešenega posameznika. Narave posameznikov imajo različno široke in globoke vsebine, vendar vsaka doseže neokrnjeno, popolno izpolnitev, ko se reši spon lastne omejenosti.


Nasproten razvoj dobrih in zlih ljudi je sicer potreben, kar samo tako lahko izzove ločitev duhov, ni pa se nikomur treba odločiti, da stopi na slabo pot. Namreč samo takrat, kadar je človek izpostavljen velikemu zlu, se v njem ustvari pogoj za neupogljivo rast dobrega. Oba ekstrema se medsebojno omogočata.


Vendar človek oba položaja najde tudi v samem sebi, ne le na zunaj. Šele ko človek uvidi, da je v njem samem skrita velika beda in velik kos divjaka, postane bolj prizanesljiv in spravljiv v sodbi do drugih ter jim pusti, da so, kakršni so. Človek v prepoznavi lastne slabosti postane sočloveku bližji, s tem pa nehote tudi resničnosti in po njej stvarniku. Čim si zmožen svoje slabosti priznati, se jih tudi razvezuješ. Najbolj sladko se nasmeješ, kadar se nasmeješ samemu sebi, in ta smeh izraža trenutek svobode. Neumno je skrivati svoje slabosti in jih odevati v lepe ali celo posvečene preobleke.


Kar te na samem sebi več ne obremenjuje, te ne moti niti na soljudeh. Dokler si sam hudoben, vidiš, kako je tudi tvoj sosed hudoben. Razumnemu človeku je zoprn bližnjik predvsem komična figura.

Res odlično napisano.Upam, da se bo koga kaj dotaknilo.

Stran posvečena njegovi zadnji knjigi "DUH RESNICE"



P.S. LittleStar hvala za link