Občutek imam, da sem ti stopila na žulj... Oprosti, to ni bil moj namen...
Ja, se strinjam, da ne moreš vedeti, kaj je za nekoga dobro. Jaz sicer verjamem, da je vsaka odločitev pravilna, pa četudi ti prinese kako solzo. Ampak... to je že druga zgodba!
Zdi se mi fer, da ji povem, da me moti. Ne gre za to, da ji operem možgane, temveč, da ji iskreno odkrito povem, da se mi zdi... Ne morem ji reči, da ne potrebujem dvojnika ali kaj podobnega, ker moj namen še zdaleč ni, da jo prizadanem! Kaj bo ona naredila s tem je njen problem. Le bo rekla, da me noče več videti, prav. Še vedno bo del mojega Življenja in še vedno jo bom imela hudo rada! Je pa res tudi, da navkljub morebitni jezi tega ne bo naredila. Kavica, dolg pogovor, kaka solzica,... na koncu pa objemček in bova obe imeli nekaj od tega!
V bistvu me je zanimalo, kakšno je mnenje drugih: povedati ali ne. Lutim, da ji moram. Ker želim graditi odnose na iskrenosti in odkritosti. Ne napadanju in metanju očitkov. Temveč, da dovoliš ljudem, da te grajajo in pohvalijo. Zaenkrat sva tak odnos tudi imeli. In dotična situacija se m je zdela zanimiva, obenem pa sem potrebovala več mnenj, ker mi to ponavadi pomaga, da se odločim.
Zatorej še enkrat najlepša hvala! Vem, da ne vem, kaj je prav in dobro zanjo. Vem pa, kaj je prav in dobro za najino prijateljstvo. Želim ga ohraniti in nadgraditi. To se mi zdi edini način.
Vedno obstaja možnost, da s tem nekaj izgubim. Toda, če tega ne storim, čutim, da je to blizu temu, da jo izdam. Bolje rečeno: da izdam sebe...
Konec koncev sem egoistično bitje, ki želi, da ima prijatelje, ki so mu res blizu odkrite in iskrene. Drugačnih ljudi ne želim... Ja, egoist sem.
Upam, da je še vedno nasmešek na tvojem obrazu...?
Itak pa bom sedaj končala in bom (vsaj kar se te teme tiče

)

- to bi morala baje večkrat narediti...