vida wrote on 01.02.2002 at 10:11:19:


JA. TO FUL VELJA! Saj si samo ti in tvoja zavest, ki je kao individualna, ampak hkrati svetovna. KAR JE ZGORAJ JE SPODAJ! Zakaj ne bi več veljalo, Vida?

... ja, to pa je že stvar osebnosti - načina delovanja. Vem, da nič ne vem , bi naj bil tudi moj moto, ki pa ga ponavadi zatajim, ko moj ego potrebuje pozornost. No in potem pride čas za nege duše, čas pozornosti, ljubezni, raz-um-evanja ranjenega otroka v meni, in potem sem spet lahko ...

Ne moreš pa vedeti, kaj kdo potrebuje, dokler tega sam ne ve in izrazi! Morda lahko veš - intuititivno,  izkustveno ali celo jasnovidno veš. Toda, ali imaš pravico posegati? Veš in spoznavaš lahko samo, kaj ti potrebuješ! Lahko le pomagaš, če si nekdo želi pomoči. Drugače pomagaj le sebi, po mojem je vse ostalo delo ega.  Dejstvo pa je, da vsi potrebujemo ljubezen in sprejemanje. Na kakšen način pa bo nekdo to izražal pa se naj sam odloča. To je ta odgovornost vsakega posameznika. O dobrem in slabem pa itak vemo, kako je relativno.

Verjetno je vse skupaj malček tudi moje krivde - ta rahla zmeda, ki je nastala...

No, pa se izprsimo!

Dotično prijateljico sem spoznala po...hm,...ovinkih...?
Ko sva se spoznali, je prebolevala oz. je bila v dojemanju neprijetne, zanjo boleče izkušnje. Kaj, kako,...ni na meni, da grem toliko v podrobnosti...
Kakorkoli že, jaz sem prišla v njeno Življenje kot pomoč. Nekako rešilna bilka. Pa ne gre za napihovanje, da se prav razumemo. Pač imam srečo, da imam določen dar. In srečo, da imam možnost izpolnjevati svojo željo z njim: pomagati drugim.
Skupaj sva dali skozi veliko. Z roko v roki. Od strahov takih in drugačnih, do sprejemanja tega in onega,... Veliko!

Vsi, ki jo poznajo, opažajo spremembe, ki jih je naredila na sebi. Ona na sebi. Ne jaz! Ja, bila sem tam, ampak odločitev o njenem Življenju je še vedno njena. Kar je pa meni osebno najpomembnejše, je to, da se Ona počuti bolje. Živi lažje. Bolj svobodno. Manj obremenjeno. Bolj trdna je v sebi. ...
Veseli me, da je ona SRELNEJŠA. Veseli me, da sem smela biti zraven, ko je delala korake...


Zdaj pa še nekaj o pomoči drugim - z mojimi očmi...
Bom poskusila biti krajša kot ponavadi, pa dvomim, če mi bo uspelo...
Dokler sem se otepala sebe, videti se, živeti se,... je bilo Življenje nekako temno. Tako in drugače. Hotela sem premagati tisto silo v sebi, ki me je delala drugačno. Saj dokler nisem vedela, da sem drugačna, je bilo vse OK. Spoznanje je kar bolelo...
Ampak, to spet ni ta tema!

Sedaj sem se naučila nekako živeti v harmoniji. Ne morem reči, da mi to uspeva v nulo, ampak... mi kar gre! Vse, kar se tiče ljudi, delam intuitivno. Ne tolažim v smislu samopomilovanja, ker nas to samo potegne še globlje, temveč skušam poiskati pot iz nastale situacije. Želim, da dotična oseba sama pride do rešitve. Lahko ji namignem... ne zdi se mi pa prav, da ji rečem: poglej, ti si taka in drugačna; to izvira od tu in tu; naredi to in to. Halo ???? Izgubi smisel.

Zakaj sem se pa navkljub temu odločila, da se bom z njo pogovorila? Navkljub zgoraj napisanemu? Ker čutim, da moram. Nisem človek, ki bi naredil nekaj zato, ker mu ni potrebno. Precej lena sem. Zelo lena, pravzaprav... In če ne bi čutila spet "tistega" pritiska v sebi, se za ta korak ne bi odločila. Tako pa vem, da bo spet nekaj lepega se rodilo iz tega. No, mogoče ne lepega, vsekakor pa pozitivnega. Za obe!


Pa še nekaj o egu... Verjamem, da mora vsakdo od nas določeno mero egoizma imeti v sebi. Ga čutiti. Kajti brez si človek brez hrbtenice. Samo pravilno mora biti doziran! Kolikor hitro ga je preveč, izgubiš stik s seboj. Zakaj? Ker si zaslepljen! Ego ti višajo raznorazni dosežki, če jim to dovoliš, seveda...

Eno vprašanje... Iskreno... Bi bil dejansko v srcu srečnejši, če bi prejel 1.000.000 EUR ali pa če ti sanjska ženska/moški pade v naročje zgolj in samo zaradi denarja, se ti nasmeji in ti reče: ljubim te?

PS: Zase vem, da bom srečnejša, ko si bom spet izpolnila kake sanje... Pa če je to zadetek na loteriji, kaka nova ljubezen... Konec koncev je vse skupaj stvar dojemanja! Mar ne?  

MIKE wrote on 01.02.2002 at 19:25:00:


Tule me nekaj sili k pripombi, da pa je to malo tuuumač lahkomiselna izjava . Včasih nam je res dano pogledat skozi Božje oči, da se zdimo kot lutke v tem veličastnem stvarstvu..., ampak vsakemu življenje ni samo igra, zato dajmo poskusit z malo več modrosti oz. nadzorovanja svoje norosti .

vida wrote on 04.02.2002 at 12:47:55:


Ne bi rekla, da je komu nadzorovanje norosti kar dano. S preveč naučene modrosti se pa lahko zgodi tole:

SetiX wrote on 07.08.2001 at 15:06:49:



... tako da  ???

..zvezdica, sem premišljevala o tvojem zadnjem odgovoru in ali bi ti sploh odgovorila ... pred kratkim sem pa še prijateljstvo iskala  !!! ...glede norosti pa moram reč, da mi je ta vrsta obsodbe že znana, tako da "nič novega"... zato sem tudi pred časom že nekaj pisala o umiku v samoto in to je še odprto ... pa še glede branja knjig in znanja. nekaj sem jih res prebrala a le iz "firbca"... da bi našla odgovore na vprašanja, ki pa jih ni bilo malo ...

Comp, saj verjetno ves, pa vseeno:

zamisli si eno kroznico. normalnost je na cisto spodnji tocki. na vrhu je genialnost. od normalnosti (povprecnosti) lahko prides do genialnosti po dveh poteh, levi ali desni polovici kroznice. leva (recimo), je modrost. desna je norost.



Aja, kaj mislis katera pot je bolj zabavna?