Bom dodal še nekaj iz druge perspektive, morda bolj radikalno. Ena modra misel ki sem jo na Petyinih straneh našel:
NEKAJ ZNAMENJ IN SIMPTOMOV NOTRANJEGA MIRU
Mišljenje in dejanja so spontani, ne izhajajo iz strahov zaradi preteklih doživetij.
Očitna zmožnost uživanja v vsakem trenutku.
Pomanjkanje zanimanja za obsojanje drugih.
Pomanjkanje zanimanja za interpretiranje tega, kar počno drugi.
Pomanjkanje zanimanja za konflikte.
Pomanjkanje sposobnosti, da bi nas skrbelo.
Pogosti in mogočni občutki spoštovanja.
Zadovoljstvo ob povezanosti z drugimi in naravo.
Pogosti napadi smehljanja.
Povečana sprejemljivost za ljubezen, ki jo
razširjajo drugi, pa tudi neustavljiva potreba, da bi jo razširjali sami. (Peace Pilgrim)
In zdej jaz želim biti razsvetljen in imeti notranji mir in se poskušam ne zanimat za konflikte, ne skrbeti, se smehljati

, spoštovati druge, ...
Pa čeprav bi najraje unga čez gobec upalu, mel non-stop kisel obraz in bi me skrbelo za vsako malenkost. Ampak ne, jaz bi poskušal biti kreposten. Ali to lahko sploh deluje.
To je men se zdi tud fora religij: zamešal so vzrok in posledico. Videli so kako zgleda 'razsvetjeni mož' in so ostalim zapovedali SIMPTOME razsvetljenosti oz notranjega miru. Ne kradi, ne laži, ne ubijaj,... Ampak samo z posnemanjem simpomov se ne uspe.
Glede te tematike je dober film Čokolada, ki se zdaj vrti v kinematografih. Na eni strani je zadrtost, kvazi-krepostnost, na drugi pa živi-življenje-in-pusti-druge-pri-miru......