Izseki iz knjige:
Miranda Rumina - "Lidia, Skozi trnje do zvezd"

 

114; Črna - bela magija
146; Nedelovanje in želje
novo : 164; Žarki ; Meditacija ; Velika invokacija
316: Sprejemanje najslabšega v sebi

317: Črna, bela ... moč

 

 

 

 

 

114; Črna - bela magija:
Skratka, črna magija je bila povsod okoli njega, bodisi zavestna bodisi nezavestna.
Kasneje, ko mi je postalo bolj jasno, zakaj se mu je vse to dogajalo, sem mu namignila, da si te situacije sam kreira. Energije se ti vedno povrnejo. Vsaka tvoja misel se vrne nazaj k tebi. Če se ti igraš s svojo močjo, se ti bo ta energija vrnila v isti obliki, kot si jo odposlal od sebe. Ljudje so začudeni, ko pride udarec s strani, od koder niso pričakovali. "Saj tem Ijudem nisem nikoli ničesar naredil. Vedno sem bil do njih prijazen in sem jim delal le dobro, oni pa me obrekujejo in mi mečejo polena pod noge."
Človeška neumnost zares nima meja! Bog je pravičen in milosten. Njegova pravičnost je ravno v tem, da se energije izravnajo, in to ne glede na to, kdo nam to pokaže. Največkrat ne tisti, ki smo jih obsojali, obrekovali ali kaj podobnega. In Bog je čista milost. Tudi tu največkrat spregledamo njegov namen. Milost si predstavljamo tako, da se nam vsa naša dejanja, ki jih mi vidimo kot "negativna", preprosto zbrišejo, zradirajo, kot da jih nikoli ne bi bilo.
Bog v nas pa sveta ne deli na pozitivno in negativno, na belo in črno. Ravno tako ne sodi, kaj je prav in kaj narobe. Njegova milost je v tem, da nam pokaže, kaj delamo, in da imamo možnost, da to uvidimo in se sprejmemo take, kot smo. Saj vedno obsojamo le sebe. Njegova milost je naša milost do nas samih. Skozi ples vračanja energij, ki teče noč in dan neprenehoma, imamo možnost, da spoznamo svoja dejanja, svoje misli, svoja čustva, jih sprejmemo in zlijemo s seboj. Na žalost Ijudje največkrat pojmujemo Boga le kot nekoga, ki kaznuje ali odrešuje. Kazen ali odrešitev sta v nas samih in naša dejanja, misli in čustva kreirajo naše življenje, ki ni plod naključne igre nekega sivolasega starca, ki nas gleda z neba. Mi nismo nemočna bitja, smo kreatorji tako tistega, kar v svoji ločenosti imenujemo dobro in lepo, kot tudi tistega, za kar največkrat krivimo "naravne sile" ali kaj podobnega: nesreče, katastrofe, vojne, skratka, zlo v vseh svojih oblikah. Kdor živi z mečem, bo pokončan z mečem.
Upam, da se bodo Ijudje kmalu naučili, da so tako imenovane "naravne katastrofe" le vračanje energij, ki so jih sami povzročili. Angleži so na primer z grozo opisovali tajfun, ki je rušil pred dvema letoma po večjem delu južne Anglije in napravil ogromno škode in celo pobil nekaj Ijudi. Kako lažje bi bilo vsem na svetu, ko bi ugotovili, da je to le vrnjena
energija iz okupacije Falklandskega otočja, ki se jim je vrnila na tak navidezno zamaskiran način. Pa potres na Kitajskem, ki je sledil pokolu na trgu Tienanmen. Pa potres na območju Irana, kjer je potekala večletna vojna z Irakom. Potres v Rusiji, ki je sledil zatiranju Ijudi v komunističnem režimu.
V Sloveniji so poplave lani jeseni prizadele že tako revna področja. Ljudje se revščini upirajo, je ne sprejmejo in voda pride kot odrešitev čisti, odplavlja obsodbe, strahove, nepotrebno šaro, ki jo Ijudje zbirajo iz dneva v dan, in združuje Ijudi, ko si končno začenjajo pomagati v nesreči. Palica ima vedno dva konca.
Ne želim gledati v prihodnost, ko se bodo energije sedanje vojne v Zalivu pričele vračati v kraje, od koder so prišle. Ker je Zemlja že v zelo fluidnem stanju, vsak dan se zemeljska vibracija močno zvišuje, to pomeni, da se energije vse hitreje vračajo, čas se krajša in verjetno se bo energija povrnila, še preden bo ta knjiga izšla. Morda pa bo pomagala pri naslednjih grobih lekcijah, ki si jih človeštvo postavlja predse, da jih sprejme.

 

146; Nedelovanje in želje:
Ko že tako razlagam o nedelovanju, se mi zdi, da je že čas, da vam napišem nekaj besed, kaj o tem pravi mojster Koot Hoomi, moj notranji učitelj, ki se v nedelovanju "trudi" z mano že nekaj let. O tem, kakšno je bilo najino prvo srečanje, sem vam že pisala. Kako pa sva prišla v tak globok kontakt, v katerem sva sedaj, ko vam to pišem, pa naj ostane zaenkrat še skrivnost.
Tudi o tem, kdo je mojster, kaj dela, kako pomaga, še ne želim govoriti. Naj njegova energija počasi kaplja v vas. Odprite se ji in jo začutite. Ravno sedaj, ko to berete, trka na vaša vrata, trka na vaše srce, da se mu odprete. Poskusite! Ne bo vam žal!
On me je takole učil o nedelovanju: "Zapomni si, da ima vsako dejanje, vsako dejanje dva pola, nedelovanje pa ima le eno celoto. Glej, v roki imaš jajce. Ce nedeluješ, jajce ostane celo, če deluješ, se jajce razbije na dve polovici in vsebina se razlije po ponvi. Vidiš, ko pride do delovanja, nastaneta dva pola: en bel in en črn pol. Se spominjaš, kako sem ti pred leti govoril o kristalih, o tem, kako jih ropajo iz jam? To je črni pol, beli pol pa je, da se minerali enakomerno razporejajo po Zemlji. Glej uničevanje in onesnaževanje planeta z nafto in njenimi derivati: pozitivni pol je seveda spet enakomerno razporejanje vsega po planetu. Zemlja bo tako ali tako postala bolj homogena, kot je sedaj, in to vodi k temu. Bog si ni izmislil ničesar, kar bi imelo le en pol. Zapomni si, nič na svetu ne more biti slabo in nič ni slabo in nič ni dobro. Na eni strani je slabo, na drugi je dobro. V življenju ne moreš narediti nič dobrega niti nič slabega. Lahko pa nedeluješ in vse ostaja popolno. Je pa popolno, tudi če deluješ, le da je razdeljeno na dve polovici. Vendar razdeljevanje sveta in sebe na dve polovici ni pot modrosti. Ha, ha. Vodi pa tudi k enosti.
Poglej sedaj smisel tega, kar ljudje počnejo. Belo in črno se prepletata med sabo in ko ljudje delujejo, se celota za kratek čas razdeli in se potem spet združi. In to je vse, kar počnejo celo svoje življenje. Vse svoje življenje se trudijo, trudijo, trudijo in razdelijo nekaj stvari, da se potem spet združijo. Porabijo desetletja, da razbijejo jajce na dvoje, a to jajce se kmalu spet sestavi in je spet jajce - eno. Ha, ha...
Vidiš, to je delovanje. Nekdo naredi religijo in jo potem izniči, uniči. Potem se pojavi nekdo, ki nekaj izumi in ta izum reši veliko Ijudem življenje, hkrati pa nekaj Ijudi pomori. Tu je spet celota. In v naslednjem življenju se trudi, da rešuje karmo s temi, ki jih je umoril, in se trudi, da se energija tistih, ki jim je rešil življenje, vrne k njemu. Torej dvojna karma: ista teža, le obratni predznak. Tem mora reševati življenje, drugim pa ga jemati, ker jim ga je prej rešil."
Vmešam se in vprašam: "Kaj pa če se tega zavedaš in želiš s tem prenehati?"
"Si v nedelovanju in slediš nagibu. Nedelovanje je lahko tudi, da razbiješ jajce na dva dela."
Vidim, da mi je prebral misli, in rečem: "Ja, saj to sem mislila."
"In če je to nedelovanje, za to ne potrošiš energije in je to pač zaradi tega, da se to jajce združi v enost, pa s tem naredi še večjo enost, ker nekdo vse to vidi in se mu odprejo oči. Hm, hm...
Razumeš? Trda je tale moja šola, mar ne? Torej: nedelovanje je ravna črta in je edina pot modrosti. Ničesar ne deli. Če pa razbiješ jajce, ga boš tudi sestavila in to je delovanje. Oh, naj se gredo znanosti še tisočletja, saj jih je tako lepo opazovati." Oba se zasmejeva.
"Veš, so kot mali hrčki, ki hodijo po bobnu in se vrtijo naokrog. Ha, ha, ha... Ljudje se trudijo, da bi nekaj dosegli, pa tistega ponavadi ne dosežejo ali dosežejo šele takrat, ko se nehajo truditi, ko pozabijo. Če se trudiš, da bi nekaj bilo drugače, se upiraš obstoječi situaciji, ki si jo logično manifestiraš. In dokler se trudiš, se stanje ne spremeni. Na primer: nekdo želi postati dober matematik, pa je slab. Upira se temu, da je slab. Če pa enkrat prizna sebi, da je tak, in se neha truditi, da bi bil dober, in se ima rad takega, postane dober matematik. To je primer Alberta Einsteina. Recimo, glej ljudi, ki se upirajo vojni - mirovniki, ki želijo mir. Logična manifestacija je vojna. Vse je tako smešno. Kar koli si želiš, kar koli pričakuješ od sebe, se s tem upiraš nasprotnemu in si s tem manifestiraš nasprotno. Lahko pa se udejanita želja in njeno nasprotje že čez pet minut.
Želja ima vedno dve plati. Predstavljaj si krožnik s pudingom, ki je celota - nedelovanje. Želja pa zgrabi kos pudinga in ga nese in ga ponudi človeku, za katerega želiš, da bi ta puding pokusil. Puding ti polzi med prsti in temu človeku zdaj sploh ni do pudinga. Nato pride na obisk druga oseba, ki si zelo želi puding. Ti ji ponudiš krožnik s pokveko ali pa moraš puding še enkrat skuhati, da zapolniš luknjo. Prvi bo govoril, da si ga silila s pudingom, drugi pa, da ne znaš niti delati pudinga niti streči. Nedelovanje pa je: živi mirno in počakaj, da se puding ohladi. Bo že prišel ta, ki ga bo snedel."
Vidite, taki so najini pogovori ali, bolje rečeno, Koot Hoomijeva učenja. Vam je všeč? Sedaj pa se vrnimo zopet na Zemljo.

 

20, poglavje
Na predavanjih se je pred nami razgrnilo tudi znanje o iniciacijah ali stopnjah zavesti, skozi katera gre človek v svoji tisočletni evoluciji. Tili nam je na Jezusovem primeru prikazal, kako je ob rojstvu šel čez prvo, ob krstu čez drugo, za tretjo ne vem točno, kateri dogodek naj bi jo zaznamoval. Če se spomnim Scorcesejevega filma Kristusova poslednja skušnjava, ki je bil tako kot knjiga, po kateri je nastal scenarij, po mojem čisto kanaliziran, pa bi lahko rekla, da je tretja Jezusova preizkušnja, ki je v filmu lepo prikazana, ravno tako kot tudi prvi dve, srečanje s Satanom v puščavi, ko se mu le ta prikaže v obliki drevesa, polnega jabolk, ko je bil Jezus, mislim, da na štiridesetdnevnem postu. Naj mi poznavalci Biblije ne zamerijo preveč, če se kak podatek ne ujema s tem, kar so skrbno preštudirali. Zame to ni preveč pomembno. Ker imam tudi svoje spomine iz tega obdobja, lahko rečem, da je bilo dosti stvari precej drugače predstavljenih, česar pa se zaveda sedaj že veliko Ijudi, ki se, tako kot sta se Kazantzakis in Scorcese, spominjajo svojih prejšnjih živfjenj in jih fjudem predstavijo na malce drugačen način, kot je to delala zgodovina ali celo religija. Reakcija katoliške cerkve me zato ni čudila, ko sem gledala ta film, ki mi je pomagal, da je živfjenje iz tistega obdobja lažje steklo skozi mene.
Četrta Jezusova iniciacija pa se dogodi na križu. To je iniciacija, ko za vedno prideš iz dvojnosti v enost, kar je takrat uspelo Jezusu.
Po ezoteričnem izročilu naj bi tisti, ki se sedaj ukvarjamo z duhovnostjo, že nekoč v preteklosti šli skozi prvo iniciacijo in vstopili v prvi krog hierarhije. Ko sem nekoč Tiliju dolgo časa težila, mi je povedal, da je na mojem čelu, kjer naj bi bil zapisan simbol in civilizacija, iz katere si ga dobil, simbol iz Egipta. Torej naj bi jaz po njegovem že v Egiptu šla skozi prvo iniciacijo.
Tako iniciacije kot tudi znanje o žarkih so me močno pritegnili, pa seveda vse, kar je bilo v zvezi z mojstri modrosti. Počasi so se pred nami prikazale tudi slike drugih mojstrov: mojstra Saint Germaina, Koot Hoomija, Serafisa, Hilariona, Jezusa in Maitreye-Kristusa.
Tili in člani družine so bili že večkrat v stiku z Benjaminom Cremom, ki v Londonu izdaja časopis Share International in ki naj bi bil čist kanal za Maitreyo, ki že od leta 1977 živi v Londonu. Benjamin prek svojega mojstra, ki z njim dela že od leta 1959 in ga je pripravljal za nalogo, da postane kanal za Kristusovo energijo, dobiva tudi podaike o žarkih posameznika, o njegovem tako imenovanem žarkovnem makeupu, kot so ga poimenovali ezoteriki. V Modrih knjigah je več knjig posvečenih znanju o iniciacijah in žarkih osebnosti in duše. Če si priden učenec in dlje časa delaš na svojih žarkih, potem ti lahko Benjamin, če prideš z njim v stik, pove tvojo žarkovno strukturo. Po sedmih osnovnih žarkih naj bi bili razvrščeni tudi mojstri modrosti.
Prebrala sem kar nekaj literature o žarkih, vendar mi znanje, ki sem si ga nabrala, ni kaj dosti koristilo, v vseh knjigah nisem našla povezave, ki bi mi olajšala razumevanje žarkov, ki si sledijo nekako takole:
1.žarek: žarek Volje
2.žarek: žarek Ljubezni in Modrosti
3.žarek: žarek Aktivne inteligence
4.žarek: žarek Harmonije in Lepote skozi konflikt
5 žarek: žarek Znanosti
6.žarek: žarek Abstraktnega idealizma
7.žarek: žarek Rituala oziroma Ceremonialnega reda


V Share International sem brala o žarkih, ki so jih imeli v preteklosti znani ljudje (Benjamin v reviji objavlja žarke le tistih fjudi, ki so že mrtvi, če hočeš dobiti svoje, moraš priti z njim v osebni kontakt), in opazila sem, da so bili skoraj vsi umetniki štirice. To je bil zame najlepši žarek, sama sem mislila, da imam dušo na trojki, osebnost pa na dvojki.
Aha, duša! Tudi pri Tiliju je veljala delitev na osebnost in na dušo in pa na tako oddaljeni in za nas uboge učenčke nedosegfjivi duh ali monado, kot jo imenujejo ezoteriki.
Od vsega sem si najbolj želela meditacije. Ta me je že dolgo časa preganjala in poleti sem čutila tako močno žefjo po meditiranju, da sem se že skoraj vpisala na tečaj transcedentalne meditacije, ki pa mi ni bila namenjena. Že od začetka Šole sem Tilija spraševala, kdaj bomo končno dobili meditacijo in po dobrem mesecu šolanja se je pred nami znašel list papirja, kjer je bila v več točkah opisana meditacija, ki naj bi jo delali vsak dan.
Takole je bila videti: najprej se umiriš in se povežeš z energijami Zemlje, ki je pod tabo, in energijo Neba nad tabo. Nekaj časa opazuješ svoj dih in izdih, nato sledi čiščenje fizičnega in eteričnega telesa s petjem svete besede OM in oblivanjem z vijolično barvo, temu sledi čiščenje čustvenega telesa s petjem OM-a in oblivanjem z roza barvo, na koncu pa še čiščenje miselnega telesa, kjer se ob petju OM-a obdamo z zlatorumeno svetlobo. Ko so naša telesa očiščena, izgovorimo mantro duše: Jaz sem Duša. Jaz sem Božanska luč. Jaz sem Ljubezen. Jaz sem Volja. Jaz sem trdni vzorec. Ob izgovorjavi mantre čutiš, kako se energija duše izlije v osebnost in jo prežme.
Temu sledi odpiranje srčnega centra. Dvanajstkrat smo peli mantro OM MANI PADME HUM in vsakič odpirali po en listič srčnega centra. Tili je rekel, da je potrebno najprej odpreti srčni center, da se med seboj začnemo čutiti, šele nato lahko odpiramo adžna center in ne tako kot so delali pri Katarini, kjer so najprej odpirali adžno.
Ko je srčni center odprt, izgovorimo Veliko invokacijo, ki naj bi jo človeštvo dobilo od mojstrov po drugi svetovni vojni. To invokacijo so izgovarjale vse skupine služiteljev sveta po svetu. Glasi pa se takole:

Iz točke Luči v umu Boga
naj Luč razsvetli umove ljudi.
Naj svetloba oblije Zemljo.
Iz točke Ljubezni v srcu Boga
naj se ljubezen prelije v srca ljudi.
Naj se Kristus vrne na Zemljo.
Iz središča, kjer je poznana Volja Boga,
naj namen vodi majhne volje ljudi,
namen, ki ga poznajo in mu služijo Mojstri Modrosti.
Iz središča, ki se imenuje človeški rod,
naj se izvrši načrt Ljubezni in Luči
in naj zapečati duri, za katerimi kraljuje zlo.
Naj Luč in Ljubezen in Moč
obnovijo načrt na Zemlji.

Invokaciji sledi zopet mantra duše. Meditacija se zaključi s petjem treh OM-ov.
Naj mi moji takratni duhovni bratje oprostijo, če sem kaj izpustila, saj je od tega minilo že tri leta in pol. Jaz sem še sedaj presenečena, da se lahko po toliko časa tako podrobno spomnim meditacije, ki sem jo detala vsaj eno leto dan za dnem z manjšimi dodatki, kot so bile afirmacije, ki sem jih izrekla po odpiranju srčnega centra: Jaz, Lidija, sem vsak dan bolj čist kanal za moje vodnike in mojstre. Moje telo je zdravo in vse, kar pojem, se pretvori v zdravje in lepoto. Moje telo mi pomaga do moje idealne teže 55 kilogramov. Vsak dan v vsakem pogledu postajam vse boljša in boljša...
S sabo sem namreč nadvse zadovoljna, tisti pa, ki mi bodo pri branju očitali površnost, naj raje pogledajo v svoje nedoslednosti in površnosti. Morda se bodo že v nadaljevanju ugledali v ogledalu, ki sem ga tokrat jaz zavestno postavila prednje. Veste, tudi če boste kdaj v življenju kaj "pomembnega" izpustili, vas bo Bog še vedno imel rad, če se boste seveda vi ob tem imeli radi. Nekoč, ko sem že imela dovolj vseh ezoteričnih modrosti, sem rekla Tiliju: "Veš, tudi če ne bom znala vsega tega, me bo Bog imel še vedno rad, saj on je čista ljubezen, mar ne?" Tili mi je odgovoril: "Bog že, ampak hierarhija ne. Tam se je potrebno izkazati z znanjem in zato je študij nujno potreben."
Kot bomo kmalu videli, Bog tudi ni ločen od hierarhije, tako kot le-ta ni ločena od nas samih. Če smo mi seveda v enosti. Ko pa smo v ločenosti...

 

 

316: Sprejemanje najslabšega v sebi:
Med delavnicami, ki jih je Be poimenoval treningi za služitelje sveta, se je Aleš odločil, da me še bolje spozna s črnimi. Tisti večer sem se po več kot pol leta oblekla v črno obleko, nogavice in jakno. Vse na meni je bilo črno in elegantno in nisem vedela, zakaj sem se tako oblekla. Najprej sva šla v kino gledat Poslednjo Kristusovo skušnjavo. Jaz že drugič, Aleš pa prvič. Film mi je tokrat razkril nove skrivnosti, ki jih prvič nisem opazila. In ponovno sem bila presunjena, ko sem stopala iz dvorane. Upala sem, da bova šla nato še kam in presenečena sem bila, ko je Aleš parkiral v središču mesta. "No, sedaj greva pa na sestanek s črnimi," mi je rekel, ko sva se približevala veliki temni zgradbi. Nisem vedela, kaj me čaka, in nejevoljno sem stopala za Alešem. Vstopila sva v zanemarjeno zgradbo in mraz me je zaobjel. Pa strah, ki se je z vsakim korakom stopnjeval. Počasi sem sledila Alešu po velikanskih in opuščenih hodnikih, ki jim ni bilo konca. Iz posamezne sobe ali, bolje rečeno, kletke se je kdaj pa kdaj zaslišal nejasen zamolkel glas. Bilo je, kot da sva v zaporu. Tudi ograja na stopnišču je bila taka. Prostori so bili slabo osvetljeni in nisem vedela, kam sploh greva, koga morava srečati in kje se skriva. To je pekel Ljubljane, črna točka sredi mesta, kjer se dogajajo umori in kjer se zbira vsa temna smetana mesta od prostitutk, narkomanov, beračev do najrazličnejših mestnih razbojnikov. In energija je bila grozljiva. Zavila sva navzdol proti kleti. Seveda je bil z mano tudi moj stari prijatelj. Za mano je hodil in mi govoril: "Vidiš, to je moj dom. Ti je všeč?"
Nisem več zaupala Alešu. Zaustavila sem se in se povezala s Saint Germainom. Dolgo časa sem stala, kajti želela sem dobiti res natančen odgovor. Zdelo se mi je, da nisem na pravem kraju. Zaslišim znan glas, ki mi pravi: "Kar nadaljuj." Še enkrat preverjam, če prav slišim, in še enkrat ponovim vprašanje. In še enkrat . je odgovor enak. Saint Germaina dobro poznam, saj ga jasno slišim že pol leta in njegova energija je domača. Zato tudi nadaljujem pot navzdol. Aleš stopi pred mano v hodnik, ki je popolnoma temen, in zaslišim čudne glasove, ki mi govorijo. Vsi hkrati. In me prosijo, naj jih sprejmem, naj jih imam rada.
Še posebej moj stari znanec, ki stoji z nožem za mano. Tudi drugi imajo nože in se zlobno režijo, pa vendar je nekaj na njih tako lepega, nekaj, kar tudi največjo črnino naredi lepo. Zavem se, -da jih Ijubim, vse, ki so z nama, roparje, morilce, pošasti, reveže in potepuhe. Čutim, kako so mi vsi hvaležni in kako potrebujejo ljubezen, kako si želijo, da bi jih nekdo imel rad. In zagledam Aleševo auro v temi. Še nikoli ni tako močno sijala, še nikoli ni bila lepša in še nikoli je nisem tako jasno videla. Takrat mi je bilo jasno. Le v največji temi lahko uzreš lepoto luči. V temi se luč najlepše vidi. Kot biser na črnem žametu je sijala Aleševa aura, jaz pa sem se zavedla, kako je tema lepa.
In naslednjega dne sem povedala zgodbo ostalim na delavnici. Moj prijatelj pa je bil še vedno z mano. Ni me zapustil niti, ko smo delali eno zadnjih vaj. V krogu smo ležali na hrbtu in se držali za roke. Jaz sem bila v sredi med Angelo in Marino. Be nas je vodil do naših vodnikov in mojstrov. Takoj ko smo začeli, je do mene prišel stari prijatelj in se ulegel name. Zaslišala sem Angelo, ki je začela globoko dihati, in Marino, ki se je tresla. Obe sta čutili neznano energijo. Nisem vedela, kaj naj storim, in najprej sem se zmedla. Kako naj tako pridem do vodnika, sem se spraševala. Moj prijatelj pa se mi je režal v obraz in me tiščal navzdol. In takrat sem ga dokončno sprejela. Vseeno mi je bilo, če pridem v stik s svojim vodnikom, odprla sem se temi in jo sprejemala in Ijubila. Tako kot prejšnji večer. In nekaj se je zgodilo. Bitje je odšlo iz prostora in me za vedno zapustilo. Nikoli več se nisva srečala. Verjetno koga drugega uči sprejemati temo.
Jaz pa sem zapustila telo in odšla navzgor. Mislila sem, da se bom srečala s Saint Germainom, a čakalo me je večje presenečenje. Zagledala sem Kristusa in se raztapljala v njegovi zlato-beli svetlobi. In zaslišala sem znani mehko božajoči glas: "Če ne bi sprejela prej svojega prijatelja, bi ne prišla do mene. Pot do mene vodi skozi največjo temo." In nato me je učil in mi govoril o stvareh, ki jih bom delala več let kasneje. Z njegovo neskončno Ijubeznijo in toplino sta bila v hipu poplačana vsa poprejšna groza in strah.
Koot Hoomi: "Igrati se z močjo je rnajhujša stvar, ki jo lahko narediš. Z močjo se igrajo samo bebci. Pustiti, da se moč igra skozi tebe, pa je nekaj drugega. Vendar je prepustiti se moči spet nekaj drugega. Pustiti je nedelovanje, prepustiti se pa je delovanje - prepuščanje. Prepušča se drugi del bebcev. Kopica Ijudi, ki so raje mrtvi, kot da bi bili živi. ...

 

317: Črna, bela ... moč:
Koot Hoomi: "Igrati se z močjo je rnajhujša stvar, ki jo lahko narediš. Z močjo se igrajo samo bebci. Pustiti, da se moč igra skozi tebe, pa je nekaj drugega. Vendar je prepustiti se moči spet nekaj drugega. Pustiti je nedelovanje, prepustiti se pa je delovanje - prepuščanje. Prepušča se drugi del bebcev. Kopica Ijudi, ki so raje mrtvi, kot da bi bili živi. No pač, zakaj ne? Njihova odločitev je božanska izbira. In potrebno jo je spoštovati, kajti vsaka odločitev je božanska. Ni manj in ni bolj božanske odločitve. In vsaka je igra. Vsi Ijudje igrajo svoje vloge, problem pa je v tem, da padejo v simpatijo s svojo vlogo. Njihova zavest pade na nivo gledanja filma z nivoja ustvarjanja filma. Oni se tako vpletejo v svojo vlogo, da postanejo kar tista energija, ki jo igrajo. Center in njihova dejanskost pa ostaneta daleč. Ko je tvoja zavest enkrat tukaj na kronskem centru, vidiš in veš igro. Takrat veš to igro, ki se spleta na sedmem nivoju in se spleta okrog tebe. In ker vse veš, potem tudi veš, da se igraš, mar ne? In kaj ti preostane drugega, kot da se še naprej igraš, vendar tokrat zavestno.
Poznal sem guruja, ki je rekel: "Sedaj sem jaz tukaj in ne bom se več igral." In res se ni več igral. In trdno je verjel, da se ne igra več. Njegova igra je bila ta odločitev. Začel se je igrati, da se ne igra več, a na žalost se tega ni zavedal in imel je še nekaj dela, da se je tega spomnil.
Moč je živa in moč si ti in moč je vsepovsod in moč se igra in moč je Bog. In moči je potrebno pustiti njeno igro. Nesmisel je govoriti o obvladanju moči, kajti moč je neskončna, ti si pa le drobec te moči. Nesmiselno se ji je tudi prepustiti, zakaj takrat te odnese skozi vse dimenzije, te razbije in te razsloji po prostoru. Preostane ti samo še eno: pustiti moči, da se igra.
Yin je prijaznost, podpora in stik, yang je moč. Ko yin sprejme, oziroma je sposoben sprejeti, ceniti, Ijubiti, podpirati moč, takrat se moč udejani. Fizično telo, osebnost je yin. A oni orjejo po svoji osebnosti, po fizičnem telesu, pa mislijo priti do Boga. Kakšna bedarija! In potem še s to na pol razrito osebnostjo, z na pol razpadlim yinom, ocenjujejo in delijo moč na črno, belo, dobro, slabo, grozno, sladko. Moč je moč. In je božanska v vsakršni obliki pojavnosti, pa če je to sam Satan ali nebeški angel."

 

 

Izseki iz knjige:
Miranda Rumina - "Lidija, Skozi trnje do zvezd"