Vsi lepo pozdravljeni.

Kaj mi bo Bog?

Ali si ne želimo vsi biti srečni? In to polno, brez preprek in omejitev. Nihče si ne želi umret. Če pa že, pa v upanju, da bi bil srečnejši z odstranitvijo trpljenja tega življenja. Kaj je največji čudež na tem svetu? Da vsak dan gledamo kako mlajši, starejši ali enakih starosti kot mi umirajo, nam pa se zdi, da ne bomo nikol umrli? Kako je to možno? Ker v našem pravem jazu smo večni, a ker se zmotno poistovečamo s telesom, se nam zdi, da bomo umrli, čeprav si tega hkrati ne želimo, a vemo da bomo. Si lahko nekaj začasnega želi nekaj trajnega? Kot dojenček smo imeli majhno telo, potem se veča in spreminja itd., a jaz ostajam ena in ista oseba vedno, nisem postal nekdo drug. Kdo je ta ki opazuje spremembe telesa in uma? Ponoči ko spiš, se ne zavedaš svojega telesa, niti to ni zelo aktivno. Ko sanjaš vse čutiš, vidiš, slišiš itd., čeprav so oči telesa zaprte. In kdo gleda te sanje? In gleda tudi določeno podobo "sebe". Sanje so konstrukt našega uma. Ampak kdo jih gleda? Ko se zbudiš, vidiš, da so neresnične. Tudi če um ni aktiven (ni sanj), ko se zbudiš, se spomniš, da si dobro spal. Kdo je ta? Kdo si ti? Ki je tudi ponoči aktiven in se spominja, čeprav se telesa in uma ne zavedaš? Ta ki gleda sanje kot televizijo? Nihče si ne želi bit neumen, vsak si želi znanja. Kaj je to, kaj je ono, zakaj tako, zakaj to itd. Ampak od mrtvega telesa učenjaka ne moreš dobit nobenega znanja.

Nekaj začasnega (to telo) si ne more želeti večno obstajati, torej ne umreti. Kdo je ta, ki si to želi?

Nekaj brez znanja (to telo) si ne more želeti vedeti. Kdo je ta, ki si želi vedeti.

Majhen otrok daje staršem veliko zadovoljstvo. Oblačijo ga, hranijo itd. A če slučajno umre, njegovo mrtvo telo nikogar ne osrečuje več, čeprav je še vedno tam. Kdo jih je osrečeval?

Želimo si vedno obstajati (ne želimo umret), ker smo v našem pravem jazu večni.
Želimo si vedeti, ker smo v našem pravem jazu zavestni in polni znanja.
Želimo si biti srečni, ker smo v našem pravem jazu srečni.

Smo zavestna bitja, večna, polna znanja in srečna. Po svoji naravi. Ni se ti treba trudit preživet, ker za svoj obstoj nisi odvisen od hrane, pijače itd. To potrebuje telo, ko je v njem živo bitje in se z njim zmotno poistoveti, ne jaz.

Kaj mi bo Bog? Ko se pojavi, spoznaš kdo si in kako si lahko polno srečen, kar si želi vsako živo bitje. Zakaj ne vidim Boga? Ker si zapiraš oči pred Njim. Na žalost. Kako ga lahko vidiš v svojimi začasnimi materialnimi očmi, če pa je On večen. Kako lahko ponoči ko sanjaš vidiš, če pa so tvoje oči zaprte. Naš pravi jaz, jaz, ima svoje oči. Če živega bitja, ki ima oči, ni v telesu, materialne oči ne morejo gledat. S svojimi pravimi očmi lahko vidiš Boga in sebe, v odnosu do Njega. In tudi druga živa bitja. Tako si lahko polno srečen.

Svetniki, ki so spoznali Boga, nam pomagajo odpreti naše oči, da ga lahko tudi sami vidimo in postanemo polno srečni.

Želimo si že vsi, a vprašanje je kdo je pripravljen odpret oči resnici, če pa nas je strah izgube naših navezav, ki nam v bistvu povzročajo trpljenje in strah, čeprav se tega ne zavedamo. A Bog nas ima rad in nam pri tem pomaga. Hvala mu.

Če si tudi kdo izmed vas želi videt Boga, lahko z njim delim družbo in navodila svetnikov, ki so ga spoznali. Vabljeni.

Kako naj vem, a Bog obstaja, če ga pa ne vidim. In kaj naj imam od njega?

Če lohk gledaš sanje in tud svojo podobo v njih (začasna identiteta), ki so začasne, med tem ko so tudi tvoje telesne oči zaprte (med spanjem), pomen, da so tvoje oči večne. In ni nujno, da gledaš le v začasno materijo. Lahko pogledaš tudi v drugo smer in vidiš Boga. Tako vidiš tudi sebe v odnosu do Njega. Tako so ti odstranjeni vsi problemi in dobiš polno srečo. Poskusi.

Lepo si to napisal, Madan Gopal. Bog je res naš najdražji in naše mesto je v duhovnem svetu.

We belong to heaven

Pozdravljen, dragi bhakta. Res je lepo srečati prijatelje po Bogu, čeprav le v vzporednem virtualnem svetu.

naj ti Krišna nameni vse blagoslove na tvoji duhovni poti in te nagradi za tvoj trud, ker širiš Njegove slave.