http://www.razgledi.net/2011/11/25/spomenka-hribar-svet-kot-zarota-%E2%80%93-pol...huuuuuda zadeva
vsak njegov fan bi si to mogu prebrat - drugi tko že vemo
Quote:Gospodarska kriza gre Janši gotovo na roko. Kolikor slabše, toliko boljše zanj. V tem duhu se je obnašal tudi ves čas v opoziciji.
Janševe besede, ki jih omenjate, mi povedo, da je bila moja analiza bolj točna, kot sem sama pred petnajstimi leti verjela. Hermenevtična analiza Janševe metodologije vladanja je včasih presenetila tudi mene. V knjigi sem namreč bralce še posebej opozorila, naj jo berejo z določeno mero zadržanosti, kajti moja podoba oziroma interpretacija Janševih izjav in dejanj je moja in ni nujno, da ustreza resničnemu Janši. In od številnih prijateljev, ki so bili neposredno po izidu knjige malce zadržani, so mi nekateri – po več kot desetih letih – rekli, da so si takrat mislili, da malce pretiravam, zdaj pa vidijo, da sem imela prav.
V knjigi pravite, da Janša ni sposoben razlikovati med človekom kot osebo in njegovimi dejanji. Kaj to pravzaprav v politiki pomeni?
To pomeni ideologiziranje človeka. Ti človeka izenačiš z njegovimi dejanji, njegovim mišljenjem, z njegovo funkcijo, še slabše: z lastno interpretacijo tega, in če ti človek ni všeč, zaradi svojega videnja tega človeka kot človeka zavržeš. Ali pa ga, v nasprotnem primeru, kuješ v nebo.
Ste torej v času pisanja knjige upali, da se bo kot politik z leti nemara spremenil tudi Janša?
Vsekakor! Celo zapisala sem nekje, da je knjiga pisana v prvi vrsti zanj! Da bi se morda pogledal z drugimi očmi oziroma, da bi premislil nekatere svoje besede in dejanja.
Kaj je bil razlog, da sta se z Janšo – po letih pri Novi reviji, na Roški in v Demosu – politično razšla? Je bila to Depala vas in kar ji je neposredno sledilo ali že kaj prej?
Najino politično razhajanje se je začelo že poleti 1991, ko je predlagal svetu Demosa, da koalicija Demosa predloži takratni skupščini predlog zamenjave Lojzeta Peterleta s funkcije predsednika izvršnega sveta in izvolitev Igorja Bavčarja na njegovo mesto, potem zamenjavo predsednika skupščine dr. Franceta Bučarja, ki naj bi šel za predsednika ustavnega sodišča, predsednik skupščine pa naj bi postal Peterle. Taka menjava, kar tako in v začetku julija, torej takoj po brionskem »sporazumu« o trimesečnem moratoriju osamosvojitvenih dejanj …, to je bilo povsem nerazumno, avtoritarno ravnanje. Midva s Tinetom /Hribarjem/ sva šla k njemu na ministrstvo, ga dobro uro prepričevala, da to ni dobro in naj tega ne predlaga svetu stranke in svetu Demosa zdaj, v tem kočljivem času, pa se ni dal prepričati. S predlogom je šel na svet Demosa in ga predstavil, vendar ga je ta zavrnil. Toda razvedelo se je in nezaupanje, ki ga je njegov predlog povzročil, je bilo neverjetno – šele tedaj je Peterle začel res delati predvsem za svojo stran(ko). In te razpoke se v Demosu ni več dalo zaceliti.
Drugi takšen konflikt je bil ob pripravi kongresa Slovenske demokratične zveze (SDZ) jeseni 1991. Janša je napisal osnutek Programa SDZ in v njem sporni stavek, da se mora »celotna družbena struktura premakniti v desno«. To sem ocenila kot totalitarno idejo: če namreč nekdo ali neka stranka namerava celotno družbeno strukturo premakniti nekam – in ne recimo, da si bo prizadevala, da bo ta konkretna stranka delovala na desnici ali levici – je to totalitarna ideja oziroma namen. Tudi o tem smo Janšo prepričevali do polnoči pred kongresom (Bavčar, dr. Dušan Keber, dr. Dimitrij Rupel, Igor Omerza, Tine Hribar in jaz), pa se ni dal prepričati. Tudi potem ne, ko smo mu po nekaj urah prepričevanja povedali, da bomo v primeru, da bo ta njegov predlog kongres sprejel, vstali in s kongresa odšli. Ni nam verjel, da bomo to res storili, svojega predloga ni umaknil, večina v kongresu naslednjega dne ga je sprejela in mi – skupaj z več delegati – smo res vstali in odšli … To je bil dejanski začetek razpada Demosa. Demos ni razpadel zaradi nas, ki smo odšli; ni kriv tisti, ki odide (tudi recimo Slovenija iz Jugoslavije), temveč tisti, ki hoče vse obvladati, si podrediti.
Naslov Svet kot zarota pravzaprav zveni kot koncept?
Naslov je mogoče komu nerazumljiv, pomeni pa analizo razumevanja sveta in človeka tistega subjekta, ki samega sebe razume kot Subjekt z veliko začetnico, se pravi, ki samemu sebi pripisuje, da je nosilec absolutne resnice in absolutne pravice, da je On tisti edini, ki edini ve, kaj je Res in kaj Dobro za nacijo … In če se mu to ne izide, če naleti na ljudi, ki se ne strinjajo z njim in njegovimi metodami boja za oblast ali vladanja, niso samo nasprotniki, ampak sovražniki, ki kujejo zaroto zoper Subjekt.
Politika Janeza Janše potrebuje vzburjeno družbo, nenehno aktivnost …, vpetost v kulturni boj, boj zoper »stare strukture«, nasprotnike osamosvojitve, itd. Ta knjiga predstavlja torej način razmišljanja tistega, ki vidi svet kot zaroto zoper sebe, ker svojega hotenja pač ne more absolutno uresničiti in doseči vsega, kar hoče, kar se mu zdi Prav in Dobro.
Ampak vmes smo občasno videli tudi drugačnega Janšo. Recimo pred volitvami in nekaj časa po prevzemu oblasti leta 2004 …
Ja, nekaj časa se je takrat obnašal, kot da je razumel, da je geslo kdor ni z nami, je proti nam bolje nadomestiti z geslom kdor ni proti nam, je z nami, kakor mu je svetoval Tine Hribar.