Quote:M.L. smrt in življenje sta sočasna procesa. Le nevednež ju deli, ki si želi moči po vojaški hieraarhiji. Vojaška hierarhija ima poglavarja, ki ga ti imenuješ stvarnik ali Bog. No, tudi politična hierarhija je taka. Ti gledaš premočrtno, hodiš po neki poti do cilja in se ne zavedaš, da si ta pot ti, ker ni druge poti, kot je pot.
Moram pa priznati, da si dober v lari-fari zgodbah in prepričanjih.
Lp,Igor
Smrt in navidezno življenje je proces, ki se odvija v materiji, vse dokler materija ni dovolj prečiščena in tako sposobna preobrazbe v finosnovno substanco, ki je sestavina duševnih teles. Duševnost ali duša je še vedno materialna, vendar zelo fina materija. Duša je zaradi te svoje še nujne materialnosti, zelo povezana s svojim grobim materialnim telesom, zato ga tudi zelo ljubi.
Ko pa nekoč duša po poti ljubezni do bližnjega doseže stopnjo razvoja, kjer ne polaga več toliko ljubezni svojemu mesu, temveč le toliko kolikor je potrebno za njegovo nego in ohranitev, ampak večino ljubezni uporabi za dobra in plemenita dejanja, ki pomagajo bližnjemu tako v materialnem kot v duhovnem pomenu. Takrat se takšna višje razvita duša po poti ljubezni začne združevati z praenergijo in jo s svojimi dobrimi in plemenitimi deli napolnjuje tako dolgo, dokler ne doseže stopnje popolnega združenja z praenergijo.
To stanje združenja duše z praenergijo pa povzroči popolno preobrazbo še finosnovno materialnega telesa duše v čisto praenergijo ali v večno samostojno duhovno življenje, ki nikoli več ne podleže smrti.
Torej smrt se bohoti le v materiji in ne zavedanju biti, smrt si na vso moč prizadeva zamegliti in preprečevati razvoj človeške duše na višje stopnje razvoja, kjer se razsvetljuje zavedanje obstoja in se začenja ločitev teme od svetlobe. Smrt hoče svoj delež, a vendar ni nad življenjem, kar enkrat postane življenje samo, ga nobena smrt več ne doseže. Zato si torej smrt zelo prizadeva z zavajanjem, prikrivanjem resnice, z pastmi, lažjo, sovraštvom, prevaro in vplivanjem na čute materialnega telesa, ki tudi vplivajo na čute duše, zadušiti ta svoj delež, ki se je dvignil iz njene materije in se dviga proti duhovnosti v večno življenje.
Torej vso to rojevanje in umiranje materialnih teles, ki mi zaznavamo z telesnimi očmi, je le navidezno življenje, ki je še v oblasti smrti. Kdor pa je le navidezno živ, ni nič druga kakor živi mrtvec, saj nosi v sebi smrt in ne življenja, ko pa nekoč odloži svoje navidezno živo telo, pa njegova duša ostane v objemu smrti. Tukaj še ne more biti govora o resničnem življenju. Če gledamo z materialnimi očmi, lahko ta proces označimo za sočasno med življenjem in smrtjo, a vendar če pa pogledamo z duhovnimi očmi, pa vidimo da je še tukaj samo smrt, ki se bori za svoj delež in hoče biti absolutni gospodar nad le tem.
Pravo življenje, ki je nad smrtjo pa nikoli več ne umira, saj vendar ostaja samostojno v svoji življenjski ohranitvi in iz njega izhaja novo življenje, ki mora zopet prehoditi pot materialnosti, da lahko po svoji svobodni volji doseže stopnjo večnega življenja, kjer je pa neprisila, tam vlada resnični zakon ljubezni in enakopravnosti. Tako se samostojno življenje venomer ohranja in tukaj smrt nima prav nobene pristojnosti.
No, pa lep pozdrav.
Čudovito razloženo .
Hvala ti brat iz M.L.
Home
Pages: 
