Poet wrote on 04.01.2011 at 10:22:14:To jaz še vseeno preveč vidim kot poskus relavitiziranja trenutnega dogajanja na dojemljivo/oprijemljivo osnovo. In ravno v težnji po razumevanju tega kar se dogaja jaz vidim še celo najvišji izraz diktature. Ker če lahko to kar se dogaja razumemo, potem lahko tudi spremenimo tako, da ustreza nam. In če se slučajno začne odvijati nekaj kar nam, stari gardi ni po godu, potem moramo trenutno dogajanje zrelavitizirati in mu nalepiti take in drugačne nalepke, da bi vsaj malo omilili svoj strah pred nastajajočo situacijo. Ampak po mojem mnenju je vsakršen poskus po razumevanju sveta že sam po sebi začetek nove vrste diktature, to je diktature, ki bi jo prineslo dojemanje sveta kot bi se "razkrilo" v tistem trenutku. In zato je po mojem mišljenju vsakršno "razumevanje" samo trenuten okostenel pojav, ki iz sveta okoli sebe izlušči tisto statično točko, ki takrat obstaja. Čez nekaj let pa je že več ni, a staro okostenelo razumevanje še ostaja in kali percepcijo tega kar se je ravnokar porodilo. Zato na današnje generacije ne bi smeli gledati v luči prejšnjih in ne bi smeli poskusiti "razumeti" v čem ali zakaj so drugačne, ker bo naše razumevanje taga kar je sedaj pogojeno z našim razumevanjem tega, kar je bilo pred našim prejšnim "razumevanjem" ...
Nemogoče se je (samo)določit, ali smo še 'stara garda', ki ji je bilo dano izognit vplivom hormonskih motilcev. Tudi če se subjektivno z njo identificiramo, smo preko psihosocialnega okolja, v katerem delujemo, že 'okuženi'. 'Okuženost' se kaže nenazadnje v tem, da smo se prisiljeni samizpraševat o lastni če že ne genetski pa vsaj mentalni 'avtentičnosti', pri čemer ne obstaja več nobene pozicija, ki je 'izven' (v smislu arihmedove točke, na katero bi lahko oprli vzvod, iz katrega bi 'iztirjen' svet lahko vrnili nazaj v običajno tirnico). Namen tega samoizpraševanja torej ni v konzervaciji nekih lastnih okostenelih pozicij, iz katerih bi vršili neko dikataturo nad prihajajočini generacijami v strahu pred spremembami, ampak orientacija v fluidni družbeni stvarnosti oz. ugotavljatnje, kako se v teh družbenih tokovih osebno samorealaizirat glede na to, v kakšni poziciji smo se v njih znašli. Razumevanje mi v tem kontekstu ne zveni kot 'okostenel' pojav, nasprotno, gre za samorefleksijo, ki bi jo morale opravit iz svojih izhodišč tud nove generecije, saj je ta sposbnost po moje občečloveška in ni 'dana' samo tistim, ki so(smo?) šli so po starem skozi edipani osebni/družbeni razvoj.