jolly
1
Offline
I Love YaBB 2!
Posts: 5
|
Pozdravljeni! Zamislite si situacijo oziroma problem: (zaželena so le konstruktivna mnenja, po možnosti z argumenti in omenjeno paradigmo, skozi katero razlagate, nikakor! pa ne tolažbe in prepričevanja v pretiravanje, napačno razumevanje itd. Kdor si bo vzel čas, iskrena hvala. Torej:)
Prva stvar: oseba je že od vsega začetka zelo zrela (še opomba za branje: tu pretiravanja dejansko ni, sicer namen itak ne bi imel smisla), kot otrok zelo dojemljiva, intiligentna, razumevajoča, zelo nad/ne-povprečna, vedno stoji za svojim, zelo uravnovešena. Zelo potrjeno tudi s strani specialistov (da ne bo kakih pripomb v smislu psihiatrične pomoči ali kaj podobnega).V puberteti ni tipičnih najstniških problemov sploh, šolo dela z levo roko. Nikoli ne dela neumnosti. Pravzaprav deluje kot neka zelo zrela odrasla oseba z veliko veliko izkušenj, vedno se zaveda vseh posledic, je previdna, nikoli ne škoduje. In za še nekoliko oteženo življenje: močno čuti čustva, razmišljanje (ne dobesedno »branje misli«), energijo, razpoloženje drugih ljudi, tudi zelo lahko predvideva reakcije in ima močno razvito intuicijo. Posledično je kljub zelo odprtemu karakterju in optimističnemu pogledu na svet, veliko energije za razne stvari in idej, raje bolj umaknjena in previdna pri izbiri besed in dejanj; zaveda se posledic in energij reakcij, ki bodo lahko sledile temu. Mogoče tudi zato nikoli (ampak dejansko n i k o l i) nikomur ne želi nič slabega. Precej moteče sicer za življenje.
Druga stvar: okoliščine so vedno (vedno!) otežujoče. Pravzaprav ni stvari, ki bi bila lahka. Če ne štejemo šole (pa še to zaradi oteževanja stvari z drugih področij počasi začne padati). Torej, to morate dejansko verjeti, sicer vse skupaj nima smisla. Vsaka sleherna stvar je postavljena narobe. Če malo razmišljaš, izgleda kot bi bilo že v začetku vse skupaj narobe zastavljeno. Oseba to nekako s svojim optimizmom ignorira in dobrimi idejami, potrpežljivostjo itd. rešuje.
Večja kasneje dodana težava: pojavljati se začnejo čudne stvari. Oseba jih ignorira, predvsem zaradi svojega razumevanja sveta – brez nadnaravnega, vse si pojasnjuje logično, ne verjame v razne vere, demone, duhove, angele, usode, karkoli pač. Bolj jih ignorira, bolj se stopnjujejo. Ko se jih navadi, pridejo druge, ko pa ne zmore več in se sesuje, za kratek čas prenehajo (kot bi bil namen dosežen). Nato spet. Vzamejo veliko energije, če pa se sploh ne zmeni zanje, udari ven v obliki noro slabega počutja – nerazložljivo s strani večih zdravnikov, vsekakor pa ne izmišljeno. Oseba se »bori«, pa ne ve, proti čemu. Posvečati se začne raznim paradigmam, nobena ne ustreza modelu, za vse je dogajanje prekruto. Ne gremo v podrobnosti- ni pomembno, pa preveč bi zasedlo. Pomembno je, da to jemljemo resno.
Lahko bi šli v veliko bolj podrobne razlage, pa bi bilo preobsežno, težko za tukaj. Dejstvo je, da se celo življenje vse postavlja proti človeku, dejansko vse. Všteti so tudi odnosi z drugimi; brez razloga je oseba vedno ignorirana, prezrta – in ne, ne smili se sami sebi, le ne more verjeti (niti slučajno ne spada med 'luzerje', nima kakih posebnih lastnosti, ki bi odganjali ljudi, niti energije negativne /tu bi se šli lahko edino kako numerologijo etc./). Sicer pa je dejstvo, to pa vsekakor, da po istočasnih zapletih, oteževanjih in problemih v življenju takoj ko se kakega znebi, spet prihajajo novi, hujši. Brez posebnih razlogov, enostavno se vzorec ponavlja in ponavlja in, še hujše, žal se stopnjuje. Omenim naj še, da so te ovire dejansko prisotne na vseh področjih (starši, sorojenci, osebne fizične, že od rojstva manjše težave – polno jih je, naključja vsepovsod v slabih oblikah, kar dejansko ni mogoče, to so samo prve ¾ omenjene… od neštetih. Ni šale.). Torej, težave so takšne, da NE vplivajo direktno na življenje (npr. smrtne nesreče – do takih dogodkov je presenetljivo neka »zaščita« bila vsaj do sedaj), ampak definitivno take, ki vplivajo na kvaliteto življenja, in to močno. Torej, vsak bi rekel na hitro- ah, temu človeku gre vse v redu, šolo je delal dobro, nima hujših zdravstvenih težav, ni bilo hujših nesreč, saj je vse super…). Ampak je pa druga plat tisto, kar po eni strani še bolj ubija človeka. Sploh če z nekim namenom. Človek pa ima sposobnosti narediti veliko tudi v širšem smislu, ne le zase (dokaz dobro organizirane stvari v tujini pri mladih letih iz lastnih idej in volje, po prihodu nazaj nenadna nepojasnjena 'gotovo kap' smrt ožjega družinskega člana zelo dobrega zdravja brez razloga – prvič tak dogodek; kot bi dejansko oseba šla s svojim dejanjem čez rob).
Zanima me, z vašega osebnega vidika, naslednje. Po vsaj enem letu dogajanja HUDIH, nerazložljivih težav in iskanju pomoči in obračanju na razne vede in alternative in poglede na življenje… ni vzrok zunaj, vzrok je notri. Niso duhovi ali kaj podobnega, namreč niso že kar celo življenje verjetno… Zdaj po širšem pregledu življenja vsekakor izgleda drugače. Za človeka bi lahko rekli, da ima simply »nesrečo v življenju«. Verjemite, potem bi šlo lažje, pa tudi nesreče bi bile bolj »normalne« nesreče, ne pa tako oviranje, ki povzroča samo slabo za človekovo dušo. Dejansko ni več drugega kot celotno nekaj narobe »v sistemu«, kljub prej zavračanju se izkaže za nekakšno usodo ali nekaj podobnega. Ena podveja tega bi bila lahko tudi karma.
S tega vidika me torej zanima: 1.- če je sama usoda »nenaklonjena« osebi, to pomeni (sploh po izkušnjah ugotovljeno), da oseba sploh nima možnosti za normalno življenje? Tu imejte prosim v mislih, da ovire nikoli niso bile majhne, le da se je v mlajšem obdobju oseba z njimi (sicer težko) ampak spoprijemala, sedaj pa to že meji na dejansko znašanje nad človekom.. Onemogočanje vsega, le da sedaj ko je oseba nekaj časa nazaj začela še bolj pozitivno gledati na svet in reševati težave, jo »štrafajo« že čisto neverjetne stvari.
2.- če je karma oz. nekaj v tem kontekstu (upam da ne enačite z usodo), je tako nedolžen človek res v preteklih življenjih lahko bil tako slab, povzročal take stvari da se sedaj vračajo/čistijo tako? In poleg tega – ZELO pomembno – je mogoče, da je to zadnje življenje te 'duše' in se mora tako intenzivno očistiti? (meaning- ko bo očiščena, ko bo dovolj izravnala /v življenju tega človeka dovolj pretrpela/, bo to zanjo /predvsem za človeka!/ konec? Predvsem če štejemo zraven tudi dejstvo o človekovi »osebnosti« - na začetku omenjani »izkušeni«, razviti naravi – duša?) Po kakršnem koli trudenju videti stvari realno.. to tu izpade. Ker se ne konča. Ampak žal poleg tega še slabša, bolj ko se človek trudi stvari urediti.
Še enkrat- prosim za realne, objektivne komentarje, brez vsebovanja tolažbe na kakršen koli način. Najlepša hvala vsakemu, ki se je potrudil prebrati ta esej. Spol nima pomena – uporaba imenovanja 'oseba' in 'človek' je zgolj glede na kontekst, nekoliko po občutku.
Lp
|
Home
Pages: 1 
