Miha Šalehar vedno znova preseneti s svojim ostrim in pronicljivim umom ter zmožnostjo ubesedit resnico brez potvarjanja in kamuflaže.
Quote:ESTRADAMUS
Bučke
Piše: Miha Šalehar
Ha, kako ljubka sta bila v ponedeljek premier Pahor in večni pretendent za njegovo funkcijo Janša. Govorila sta o referendumu, ki zadeva arbitražni sporazum, a zdelo se je, kot da govorita o najpomembnejši temi pod soncem. Mar ni? Kljub težkemu boju, nizkim udarcem in argumentom, ki si niso mogli stati bolj navzkriž, sta bila v eni sami točki popolnoma enotna. Idilično enotna! Zdelo se jima je, da v tistih težkih minutah praznih besed dejansko rešujeta naš obstoj. Vehementno sta nam risala tiste črte po Piranskem zalivu in ob tem delovala, kot da nobenemu izmed njiju ni niti malo nerodno. Trenila nista z očesom, ko sta nam prodajala iluzijo, da je tista črta ta trenutek tema, ob kateri naj naciji zastaja dih. In nam je.
Grčija se je finančno sesula; pametne glave napovedujejo še potop Portugalske, Španije in Italije; evro, v katerega smo verjeli, začenja drseti dol; na dan se vlečejo predvčerajšnjim pozabljene zgodbe o nacionalnih valutah. Se spomnite tolarja? Skratka: vrabci v te dni buhtečih grmih čivkajo, da se nam kmalu ne piše nič dobrega. Pa ne gre samo za našo lepo dolino, Slovenijo, pod velikim vprašajem je velika Evropa. A pozor! Prav pod tem velikim vprašajem smo v prednosti majhni. Zakaj? Zato ker lahko postanemo še manjši, še bolj malenkostni, še bolj vase zazrti, še bolj sosedu sosed. In tako se v žaru atenskega ognja, ki se širi po stari celini, raje kot o prihodnosti Evrope ali aktualne družbene ureditve zakopljemo v domače zdrahe: zarolamo kako simpatično interpelacijo; se povprašamo o tem, ali ima Janezek lahko dva atija, če ne dve mami; ali pa tik pred dopusti, ki jih letos nemara ne bo, privlečemo na dan tisto znamenito navidezno črto, ki nam jo v tem času venomer kažejo po televiziji, tisto, ki deli Savudrijsko valo od Piranskega zaliva. Krasno! In da naši mali veliki problemi postanejo bolj verjetni in še malo večji, mobiliziramo naša največja imena. Dovolj je, da svoje dodata še Tine Hribar in France Bučar, pa ga ni več junaka, ki bi se upal na glas reči, da nam Janša in Pahor v en glas prodajata bučke. Pravkar namreč strmim v oddajo Piramida, kjer se Ivo Godnič - Tito, pisec narodno-zabavnih besedil Ivan Sivec in Violeta Tomič sila resno in ognjevito prerekajo o tem, kje je Jorasova rampa, dramo v Grčiji pa reducirajo na vprašanje, ali so Grki bolj leni od nas ali ne. Dober satirik bi dvakrat premislil, preden bi si ob tako turobni realnosti drznil zložiti tako sarkastičen scenarij.
Mora smo pa Slovenci zgolj pragmatični, brihtni in iznajdljivi. Zakaj bi se ukvarjali z gotovo smrtjo, če si, preden nas vzame hudič in se zvalimo dva metra pod zemljo, lahko ozdravimo še zlato žilo, nahod in išias. Zakaj ne bi odšli srečni, če je diagnoza gotova. Zato si za predsednika na hitro izvolimo tistega Karla, ki nam je všeč, ker ni želel posoditi psa, poleg hrvaško-slovenskega referenduma pa razpišimo še katerega na temo istospolnih družin, minaretov ali celo burk. In ko bo šlo vse k vragu, bomo lahko rekli, da nas je pobralo za silo pošlihtane; saj smo tik pred koncem vedeli, kaj je prava družina, predvsem pa, da ladje, ki plujejo iz osiromašene Luke Koper, dejansko plujejo po slovenskih vodah in ne po nekakem kanalu ali »junctionu«.
Oh, kako spokojna bo ta mala večnost.
Home
Pages: 1 
