Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Page Index Toggle Pages: 1
(Read 2405 times)
Mihael
1
*
Offline

I Love YaBB 2!
Posts: 3

štiri gobice v gozdu . 1
23.07.2009 at 23:19:52
 
Hej Andrej,

hvala za info o gobicah.

Cheesy

Spodaj je zapisek polovice izkušnje, "tripa",  izpred nekaj dni...

Mogoče ti bo hecno Cheesy

Mogoče ti bo kul Cheesy

Mogoče sem pa le nor Cheesy

Upam, da se kdaj srečamo in rečemo kakšno o tem in onem.

Uživaj,
Miha


Sat Jul 18 10:00:13 CEST 2009

Kje naj začnem opisovat. Ali naj sploh kaj opisujem. Ali je kaj za opisat.

Včeraj sem se, ko je je Tamara odšla po Bita na Grahovo, nenadoma odločil, da pojem gobice.
Čutil sem in nekako vedel, da ni pravi čas za to početje, a sem kljub temu napolnil nahrbtnik s tremi flašami vode za rože.
Zase sem napolnil čutaro in vrečkico s travo, dodal škarjice, skledico za kotanje, fotoaparat, rizle, štiri kartončke za filtre, zložljivo lopato, vžigalnik,
jabolko in dva sendviča s sirom, kumarcami in malo majoneze.

Iz hladilnika sem vzel zavojčke z gobicami in jih na hitro odbral in zvagal, da so bili trije grami v štirih gobah.
Čutil sem kako se mi mudi, kako me nekaj žene, da si nisem vzel niti časa pozorno in z užitkom ogledati si, kaj točno bom pojedel.
Počutil sem se neprisebno, nekako rahlo odmaknjen od življenja. Kakor da hočem več, a nimam volje in se ne morem zbrati, kakor da bi se zavedal, da kar naprej sanjam, a se ne morem zbuditi.
Skoraj pripravljen za pot sem se še vedno odločal kako jih zaužiti.

Najprej sem imel načrt kuhanja čaja. Dal sem vret vodo in se potem spomnil, da traja kuhanje čaja vsaj pol ure.
Jaz pa sem hotel čimprej pobegniti iz hiše ven na svobodo, zato sem zavrgel idejo o čaju.
Odločil sem se, da jih kar požvečim. V prvo gobo sem zagrizel kar v kuhinji.
Rahlo zmeden sem še nekajkrat preveril ali je vse na svojem mestu v nahrbtniku.

Neprijeten okus, ki se je izločal na jezik, sem prekril z mislijo na dihanje, medtem sem hitro korakal proti placu.
Drugo sem pojedel med hojo. Prav tako tretjo. Četrto sem grizel šele, ko sem hodil v zadnjo vzpetino na poti do placa.
Pri tem sem se enkrat ugriznil v jezik. Točno sem vedel, da prehitevam, da nisem pozoren.
Zadihan sem prispel pred prvo rožo. Veličastno je stala pred mano, priklonil sem se in istočasno zavohal njen vonj, medtem ko sem globoko dihal.
Potem sem pozdravil še drugo in tretjo.

Sedaj sem že čutil, da moram pohiteti, da me izkušnja z gobo ne preseneti v stoječem položaju. Vedel sem, da rabim nekakšen stol, če se hočem sprostiti.
Takoj sem naredil še nekaj strmih korakov na rob gozda, takoj za prve veje, v senco pred močnim soncem.

Vzel sem lopato iz torbe in zasekal v gozdna tla.
Najprej sem izrezal stojišče, potem sem se poskusil usesti, tako da sem izmeril višino za sedež.
Ustvaril sem še sedež. Vse sem lepo očistil in preizkusil. Kakor ulito je bilo.

Takrat sem se spomnil na Bitove besede, ki mi jih je dal včeraj ob soči, ko sva se sprehajala mimo lepih okroglih kamnov: "Tata, tata, pazi, gobice, gobice, pazi, gobice, kamen. Kamen. Pazi, gobice."
Pri tem mi je kazal kamen. Nisem ga štekal.
Včeraj sem še mislil, da hoče, da naj jih ne pojem. Zato jih, ko smo prišli domov tudi nisem, čeprav mi je ideja visela v glavi ves dan.

Sedaj pa sem videl to drugače, saj sem jih že pojedel. Pomislil sem, da bi mogoče bilo dobro dati kakšen ploščat kamen pod rit. Mogoče je to želel Bit.
Le bežen pogled na levo in tam je bil ploščat kamen, sam samcat, kakor da bi čakal name. Na eni strani je bil prekrit z nekakšnimi polipi, ki so zgledali kot školjke.
Za trenutek sem pomislil, da se nočem spremeniti v kamen, a sem nemudoma predihal to čudno zamisel.
Poskusil sem se vsesti nanj. Bil je kakor ulit.

Med nogami na stojišču je stala torba, pod njo sem pustil sandale, lopato sem odvrgel na svojo desno.

Tako sem bil pripravljen. Ali pa tudi ne.

Sedel sem tam in se prepuščal raznim idejam, misli so postajale vse bolj jasne, na trenutke pa tudi povsem bizarno, zagonetne ali pa sijajno razodevajoče.
Tu in tam sem začutil rahlo slabost. Sprva sem mislil, da so to gobe s katerimi se ukvarja želodec.
A sem kmalu zavrgel to idejo.
Začutil sem, da je ta slabost nekaj povsem drugega, nekaj mnogo bolj pomembnega.
Bilo je sporočilo telesa.

Lahko bi ga opisal nekako takole, čeprav besede za to niso dovolj zgovorne:
"Vsaka slabost, vsaka bolečina, je le klic telesa, inteligenten signal, želja po sprejetju od duše."

Takoj mi je postalo jasno, da sem slabost jaz, človek, ki zanemarja obstoj svojega telesa.
Človek brez dialoga s telesom. Duša, ki se slepi, da lahko živi brez vsega.

Ko sem to dojel, je slabost popolnoma izginila.

Postajal sem vse bolj pozoren na svoje telo, na svet okrog sebe in na svet v sebi.

Nekajkrat sem poskusil zapreti oči. Nič, nobenih vzorcev, nobenih iluzij ali halucinacij.

Spreminjal sem položaj telesa in se vedno znova nekako zbujal iz občutkov, da sanjam. Vsaka aktivnost, ki sem jo začel, recimo frcanje komarjev z nog, je bila prekinjena z jasno ugotovitjo, da počnem nekaj nepotrebnega,
nekaj kar rojeva le še več komarjev. Ta vzorec se je začel ponavljat. Začel sem nekaj opazovati, potem sem se zavedel kako sanjsko je vendar vse skupaj. Kako majhno in nepomembno je kakršnokoli kriljenje z rokami.

Med tem so iz doline prihajali zvoki kosilnic in traktorjev.

Dobil sem občutek, da sem se morda zmotil. Morda sem pojedel gobice ob nepravem času, na nepravem mestu. Dihanje je odgnalo take misli, toda nekje zadaj, nekje daleč je nek del mene to zatrdno vedel.
Obenem sem začutil nek notranji klic. Vabilo, da naj pokukam tja not v globino.

Čepel sem in gledal v tla. Roke sem imel naslonjene na kolena. Gledal sem nekako v daljavo, tako da sem videl čim več.
Pred mano je bil svet kakor ga poznam. Skozi odprtine med rokami in telesom pa sem zagledal nekaj povsem drugega.
Nekaj, kar je izgledalo kakor tla, toda prekrita, pretvorjena v neverjetno sofisticirane fraktalne vzorce, sence, barve, ki se stalno spreminjajo.

Kakor da bi enostavno "vedel", sem jih spoznal za Resnico samo, za destinacijo vseh poti, za ocean v katerem je vse zajeto, za izvorno polje, za kreacijo. Lahko bi temu dal nešteto mističnih imen, pa ne bi zadel bistva.
Ta "stvarnost" na tleh ni bila samo vzorec na površini, ni bila halucinacija. Dojemal sem jo kakor, da s telesom rasem iz nje.

Kakor svoje kozmično bistvo, kakor svojo resnično naravo bivanja.

Čutil sem kako neizmerno prostran barvit in mističen je svet tam not, ali bolje vsepovsod.
Gledal sem svoje roke, ki so sedaj postale tako občutljive, da sem čutil najmanjšo sapo in tudi vlago, ki je pronicala skozi pore.
Vsak dotik roke s telesom je postala celovita nepozabna izkušnja. Kakor da bi bil samo dotik.
Kakor da roka ne bi bila "moja". Pa tudi telo ne, ampak je le senzacija.

Dejanja in misli, so se uskladila, kar sem mislil, je postajala resnica.
Čista, kakor svet okrog in znotraj.

Obstajal sem bolj ali manj kontemplativno. Razmišljujoč, opazovajoč.
Glas v glavi, ali "moje" misli, sem dojemal kakor učitelja, kakor starodavnega mojstra, očeta vsega, ki me pripravlja na nekaj.
Vsakič, ko sem zataval predaleč, me je nežno ustavil. Če sem se primerjal z drugimi, me je spomnil, da to nikamor ne vodi.

Ljudje so se vrstili, kakor da bi jih en za drugim hotel predelati, se soočiti z lastno zgodovino, ki je zapisana v telesu.
Soočal sem se z vsemi svojimi globoko v nevidno urezanimi destruktivnimi vzorci obnašanja do soljudi.

Spominjal sem se predvsem vaščanov, njihovega početja, obenem pa prepoznaval svoj kritizirajoči ego, ki nikoli ni zadovoljen, ki nikoli ne sprejme ljudi takšnih kot so.
Vedno znova sem se zbujal iz takih sanjarjenj, vsakič z za odtenek bolj jasnim umom, odločen, da tisto, kar je bilo, kar je zgodovina, nisem jaz.

Ko sem opravil z bližnjimi, sem se počasi začel zavedat, kako nesmiselno je vse početje človeka. Kako nesmiselno je kositi travo, kako nesmiselna in bedna je tehnologija, ki kosi travo.

Kozmična zavest, od ničesar odvisna, brez misli, se je mešala z malim piskajočim umom, ki je na vsak način poskušal še kaj dodati, še kaj "pomisliti", poiskati še kakšen spomin, primeren za sanjarjenje.

Postal sem utrujen. Pa ne fizično. Kozmično.

Začutil sem kako star sem. Kako dolgo se že ukvarjam z iskanjem resnice.

Kako dolgo že blodim in sanjam na tem svetu.

Začutil sem, da sem mnogo bolj pomemben del celote, kot sem si do sedaj predstavljal.

Imelo me je, da bi se vesolje uleglo. Imelo me je, da bi opustil vse iskanje in izročil svojo zgodovino.

Čutil sem kako me vabi. Kako me vabi božanska smrt k sebi, h končni združitvi, k zadnjemu počitku.

Hkrati sem se čutil kot utrujen oče, ki se mu ne da več komentirati ljudi, ki se mu ne da več oznanjati resnice, ki se mu ne da kazati, kako naj živijo, kako naj sekajo travo, kako dosežejo srečo.

In hkrati sem bil še vedno "jaz". Majhna točka ujeta v telo, kupček spominov na ljubljene, kupček spominov na vse.

In res sem to storil. Naslonil sem se na gomazečo zemljo, napol pripravljen na zadnji počitek, na združitev, na dejanski "trip" za zaprtimi očmi.

Toda nisem se uspel prepustiti.

Najbrž iz rahlega dvoma ali strahu, sem dobil vtis, da če se prepustim tej globoki prisotnosi za zaprtimi očmi, da dejansko zapustim telo in s telesom vse spomine, ki so zapisani v telesu.

Torej tudi družino, svet, sonce...

Toda jaz pravzaprav hočem videti življenje tistega otroka in otroka, ki prihaja. Hočem biti z njo. Tam mi je lepo, zakaj bi že umiral, se je tehtalo v meni.

Vedel sem, da izkušnja z gobo vsebuje nek vrhunec, "peak".
Takoj ko sem to pomislil, sem v nekaj mislih zvedel, da je "goba" mnogo bolj nežno in prijazno bitje, ki nikoli ne bi prehitevalo z vnebovzetjem.

Nikoli se ne mudi. Do smrti je točno tako daleč, kot se bom odločil, kot bo primerno, posebej zame, za to telo.
Začutil sem, kako se je prilagodila, kako nastavlja vibracije, kako nastavlja razmišljanje, kako nežno me varuje pred duševno poškodbo.

Čutil sem prisotnost neke vseprežemajoče inteligence, ki je uvidela, da še nisem pripravljen in je vrhunec spremenila v plato.

Kakor, da je življenje le vprašanje pravih nastavitev med dušo in telesom.

Kakor da je telo popolna zgodovina, kozmični spomin.

Kakor da se duša želi združiti s celotnim kozmičnim telesom, a zato je potrebno prefinjeno spoznavanje z obeh strani.

Spoznal sem, da ne bo vrhunca. Spoznal sem, da sam izberem, kako želim dojemati, kako želim "tripati", kako želim sanjati življenje.

Kakor da bi vedel, da je vrhunec česarkoli lahko le smrt, je ta "plato skoraj nevidnih malih nastavitev" ostal z mano.

Vrhunec, ki sem ga pričakoval in se ga bal, se je prikazal le toliko, da sem začutil globino, širino in mistično, ki me čaka, nekoč na koncu te poti.

Plato je še vedno tu. Še vedno sem skrajno občutljiv, še vedno so te roke tako nežne kot so postale v tistem gozdu.

Toda zdaj vem, da je vsaka nagla reakcija posledica sanjanja.

Vsak nagel gib, ali izstreljene besede, so posledica napačnih nastavitev, neprilagojenosti telesa in duše na dano izkušnjo, nedialoga med znanim in dejanskim.

Sedaj sem že vedel, da se bom zagotovo vrnil k Bitu in Tamari. Poskušal sem ne hiteti nazaj, saj sem vedel, da sem še vedno združen z gobo.
Back to top
 
WWW WWW  
IP Logged
 
Mihael
1
*
Offline

I Love YaBB 2!
Posts: 3

Re: štiri gobice v gozdu . 2
Reply #1 - 23.07.2009 at 23:21:09
 
Začutil sem kako me motijo oblačila. Hotel sem začutiti telo, hotel sem ga videti. Ga spoznati, se ga dotakniti, kakor na novo odkritega zaklada.

Slekel sem majico. Potem sem vstal in nekaj časa stal s hlačami do kolen. Otipaval sem se. Tudi rit sem pošlatal, kakor da je nekaj mističnega.
S kazalcem sem se dotaknil konice penisa in se počutil kot samo to. Dotik. A kljub temu neizmerno lep, enostaven, poln žive vibracije.

Tudi v usta sem poskušal vtakniti prste. Bilo je kakor da bi opazoval iz dveh strani hkrati. Bil sem prst ki prodira v neznano vlažno votlino in votlina v kateri živi zelo občutljivo vlažno prefinjeno bitje, jezik.
Dotiki jezika in prstov so bili bolj subtilni kot fizični. Beseda nežno je daleč od resnice.

Večkrat sem šel s prsti skozi lase, se dotikal prsi, si gladil točko kjer se začne vrat. Tudi zadaviti sem se poskušal, samo zato, da bi videl, da se lahko ubijem le sam, če to želim.

Polagoma so me roki komarjev in žužkov vlekli nazaj v stari svet, ki mi je ležal pod nogami.

Sonce je že zašlo za drevesa, začel se je delati mrak, ko sem se opogumil, vzel prvo plastenko in se spustil od sedeža malo nižje na jaso do prve rože.
Polulal sem se pod njo in jo zalil.

Še malo sem sedel in kontempliral. Čutil sem kako se svet vrača.

Vzel sem fotoaparat in poskušal posneti nekaj misli. Ni mi bilo zanimivo. Fotoaparat se mi je zdel kot smešna igračka.
Vsakič ko se snemam, se počutim, kakor da prisiljeno poskušam nekaj zaigrati, nekemu namišljenemu ogromnemu občinstvu.
Kot nalašč je zmanjkalo energije v baterijah.

Še vedno nag sem zalil še preostale dve rože. Potem sem podobno zmeden, kakor ko sem se odpravljal iz kuhinje, poskušal opravit več stvari hkrati, tako da sem jedel sendvič, odganjal komarje z nog in drobil travo za pipo miru.
Ko sem vse opravil sem se oblekel. Ves čas sem ostajal skrajno pozoren na svoje početje.
Ves čas sem se zavedal, da ni več kot sanje, da je le trenutno početje nekega telesa.

Poslovil sem se s poklonom in počasi in v tihem ponižnem počutju začel hoditi navzdol po pobočju, kjer me je spodaj čakala cesta domov.
Na polovici hriba sem prižgal zvitek. Deloval je sproščujoče. Nekje v dolini je nabijala muzika. Nikoli prej je od tam še nisem slišal tako na glas.
Sami stari komadi, ki me drugače spravijo v slabo voljo, so mi tokrat vzbujali nove občutke. Spomnil sem se kako sem rad plesal, ko sem bil še otrok, zdaj pa ob takih zvokih le stojim kakor klada, kakor večina moških na tem svetu.

Prispel sem na cesto.

Ko sem stopil na bel pesek, sem dojel, da "tripa" še ni konec. Začel se je že v kuhinji, ko sem ugriznil v prvo gobico.
Sedaj sem se vračal po isti poti "nazaj", toda v resnici le "naprej".
Razmišljal sem, kako naj se prilagodim, kako naj svoje obnašanje nastavim tako, da bom neopazen, da me ljudje ne bodo razglasili za norega.
Začutil sem, da se nekaj približuje. Nagonsko sem hotel odskočiti in se skriti. A tokrat sem le nastavil nasmeh in pogledal na tablico modre fieste. "883" je bila številka.
Kakor da ni nobene druge kombinacije števil v "mojem" vesolju, vidim števili 3 in 8 vsakič, ko ju ne pričakujem. Obenem se je nasproti pripeljal ogromen tovornjak. Dvignil sem roko v pozdrav. Na tablici je bila "79". Leto "mojega" rojstva.

Vsako izkušnjo izzovem sam, s pozicijo telesa, z naravnanostjo uma. Hodil sem dalje, počasi in premišljeno.

Ves čas je v dolini odmevala glasna muzika. Še enkrat sem začutil bližanje, takoj sem se vznemiril in najprej pomislil, da bi se skril s hitrim skokom v gozd. A sem opustil to čudno dejanje in raje skočil na drugo stran ceste.

Kakor da ne bi bilo drugih ljudi na svetu, se je pripeljal Vasja. Takoj za njim pa z biciklom Uroš iz vasi.

Avto je ustavil in naslonil sem se na vrata. Not sta sedela še Erik in Mojca. vsi trije so zgledali precej zdelano.
Obenem sem čutil svoj nemir, zadržanost, kakor da sem žival, ki hoče pobegniti pred predatorji.
Tudi sam sem najbrž deloval zdelano, saj mi je Erik rekel, da zgledam zmatrano. Začudeno sem ga vprašal: "Ne, a res, a fejst?" Sem se prav zares začudil, saj sem se malo prej še dobro počutil.

Telo se je le prilagodilo, se sinhroniziralo. Ker so oni trije bili zdelani, sem za njih zgledal enako. "Nič, pejte. Aajt," sem jim kar takoj, ko smo ugotovili kakšni smo odprl pot.
Potem sem se takoj moral soočiti še s kolesarjem.

Ne vem dosti o njem. Vem da se trudi, da kolesari in da skrbi za ovce. Takoj ko se je približal sem se še enkrat začudil, ker sem rekel nekaj takega: "... v tej norišnici."

V tistem trenutku sem dejansko zlomil nekaj v sebi, nekaj se je premaknilo. Občutil sem nenadno realizacijo dejstva, da sem res v nekakšni kozmični norišnici.
Kjer noben ne ve natančno koga predstavlja in zakaj. Kjer smo vsi zgubljeni v nekakšnih identitetah, lepo po vrsti poimenovani z lepimi imeni.

Grozo svojega videnja sem za trenutek videl v njegovem obrazu.

Enako dolgo je trajalo, da je presunljive besede sprejel tudi on na kolesu in so takoj postale dober štos.
Priznal je, da je tudi on zmatran. Res je zgledal bledo in upehano.
Z njim še nikoli nisem izmenjal nekaj tako preprostih pa vendar odkritih stavkov.
Našel sem ga v osveženi obliki, čutečem človeku, ki se gre okrepčat s pirom v vaško gostilno po napornem kolesarjenju.

Ko so izginili sem uvidel, da je komunikaciji lahko tudi enostavna, dokler se pogovarjam tudi s telesom. Dokler poslušam v telo.
Srce se mi je pomirilo.

Poslušal sem muziko iz grape. Dolgo sem stal ob cesti. Vmes sem videl še kosca, ki je kosil bližnji travnik.
Nisem razumel zakaj sem se nenadoma sklonil, vzel fotoaparat in se delal, kakor da slikam nekaj na nebu.
Skoraj bi res naredil posnetek, a se je objektiv zapeljal nazaj not, takoj ko sem sprožil. Medtem sem slišal, kako kosec brusi koso.
Obrnil sem se s pogledom proti tlom in pospravil napravo. Še enkrat sem pogledal. Odšel je.

...
Back to top
 
WWW WWW  
IP Logged
 
Page Index Toggle Pages: 1