Quote:


Egoizem (tako vsi izmi) je  poskus prikazovanja posamične ideje  kot splošno veljavne ideologije z namenom, da bi prek te  splošne veljavnosti dobilo status etičenga, torej status krepostnosti/vrline, v imenu katere je nekrepostno vse, kar ni prevzeto kar splošno veljavno. Egoizem je tako ideologija, ki goji krepsostnost ega in kot taka deli usodo vseh izključojočih ideologij, da se same izključijo.

Če, kaj potem krotenje strasti (boljš povedano negovanje, ker krotenje zveni preveč zatiralsko), preprečuje nujo, da bi ideja (kot objekt želje) prerastla v idelogijo in si na tak način pridobila krepostnost (v političnem smislu legitimnost). Ko je negovanje strasti samo krepostno dejanje, se egoizem kot na izključevanju vzdrževana krepostnost sploh ne more razvit.    
Quote:
   
Po svoje imaš prav: če naj bi bila ljubezen krepost/veselje, potem ne more bit strast. Ampak loči jo od objekta, ki ga neguje (strasti), pa bo postala žalost.

Jaz mislim,da je naša osnovna napaka v tem,da mi usmerjamo življenje  namesto,da bi dovolili življenju,da nas usmerja.To je zadeva.globjega pomena,  ki jo mi še ne zmoremo uresničiti.ZAto se sam še ne štejem v to kategorijo razmišljam pa lahko v to smer.  

titud wrote on 28.03.2012 at 08:59:49:


Titud mi smo eksistencialni egoizem-naravno stanje biti,spremenili v egsistencionalno paranojo. Svet je paranoičen zato ni stabilen sam v sebi niti niso stabilni ljudje v njemu ampak so paranoični-vedno se počutijo namišljeno ogročžene ,zato nestrpni,sovražni nenormalno pogreznjeni vase.DAnes imaš ljudi,ki so dobesedno obsedeni z lastnim izgledom in kažejo družbi sliko o sebi katere niso sposobni niti v sebi samih potrditi.IGRANJE zaradi strahu ogroženosti lastne lažne podobe,ki jo niso sposobni ozavestiti kot lastno laž.

Quote:


Ego kot 'lastnost razuma, ki daje zavedanje o samemu sebi, svojemu jazu' se spontano razvije v vsaki kulturi. Zavedanje o svojem jazu pa še ne pomeni hkarti tudi zavedanja o ločenosti tega jaza od vsega drugega, saj si ta jaz podreja vse drugo (vse drugo je del mene, je zaradi mene, služi meni in s tem niti nima statusa drugega v smsilu od mene ločenega/neodvisnega).  Ustvrjanje zavesti o ločenosti (na najelemntarnejšem nivoju je to zavest o ločenosti od matere, ki ni več nek podaljašan jaz) pa žal ni več tako spontana in samo po sebi umevna naloga, ki bi jo morala opraviti kultura (psihonlatično gledano gre za poseg očeta, za simbolno intervencijo, ki se razreži skozi konflikt in simbolno identifikacijo z očetom). Šele, če ta intervencija ni izvedena ali je izvedna nespešno, če ego ne doživi (in hkrati preživi) svoje ločenosti, ki je predpogoj  integracije z enako ločenim drugim, se pojavi nerazumljiv strah, vsestranska ogroženost (paranoja) in drugi za današnje pojme  nesocilani pojavi, značilni za sodobni  ego (žal vse manj nesocialni, ker je takih prededipalnih egov spet prosto po BMZ-nu vse več in zato postjajo družbeno sprejemljivi egosti, egoizem pa vrlina).

Skratka, ego je brez nujne kolketivne kulturne intervencije, ki razbremeni ega bremena strahu pred ločenostjo, obosojen na večni strah in paranojo, v tem brezploden boju  za obrambo idealiziranega jaza pa  destruktivno  kuri vso svojo energijo, ki jo zato ne more zbrat za konstruktivno samrealizacijo.      

Quote:


Egoizem je posledica nerazvitja ega. Je nebrzdana/nenegovana in s tem (samo)destrukivna strast brez veselja, saj to izhaja iz nege/krotenja strasti. Da  bil strah  lahko zdravilo zoper egoizem  je bolj moja pobožna želja (nepotrjena hipoteza), ki si jo po moje kar uspešno ovrgel.

Quote:


Če ni zdravila niti cepiva, potem  so pred epidemijo egoizma edino uprabna že v srednjem veku preizkušena kolikor toliko humana  metoda izolacije (nehumana, a tudi preizkušena metoda kurjenja dežurnih krivcev na grmadah, se k sreči ni izkazala za uspešno).

titud wrote on 28.03.2012 at 16:37:52:

Za samoreklamo zdaj novinarji govorijo o predpripravah na večno sušo , po moje se za epidemijo egoizma ni potrebno predpripravljat , bi znalo biti triky .