gape wrote on 26.03.2012 at 14:07:24:


Vsepriosoten strah je posledica izgube zaupanja v pravilnost  odločitve/izbire.  Ker ni nikogar razen našega ega,   ki bi  nam jamčil (nase prevzel odgovornost)   za pravilost naših  odločitev/izbir,  je tako vsaka  odločitev/izbira lahko potencialno usodna prav za ta  naš ego. V v izogib strahu pred usodnostjo odločitve/izbire  se tako raje zatekamo v tesnobno stanje neodločanja/neizbiranja, v kompromisarstvo in koruptivnost kot edino preživetveno strategijo ega.      

Ravno to je   izraz naše družbe po večini ljudje izražajo strah in ta jih paralizira.Zakaj ? Ja zato ker vse vodi ego um,ta nam diktira svoj eksistenčni strah. Akcije osvoboditve pa ni a vsi čutmo težnjo po osvoboditvi. Gape pravi ego se je nemogoče losat danes bolj kot kdajkoliprej,normalno če nimamo več dušne inteligence imamo samo še racio. Zakaj se ljudje branijo z napadom? Zakaj zato ker si ne upajo izrazit svoje dušne inteligence,Prvo vprašanje uma je; Kaj bodo pa drugi rekli na to? Prvi znak straha itd. Zakaj pa vsi pazmo kaj bo kdo rekel?Ne igrejmo in ne blefirajmo pa bože boljše!!!

Ni potrebna vera v skupno dobro. Vsak posameznik dobro ve kaj je skupno dobro. Tudi. če je mentalno šibek, ve kaj je dobro za vse. Le kalkulacija, jaz imam pa malo večje potrebe jih sfiži in predstavi kot blebetanje raznih inštitucionalnih izobražencev.

Egoizem je bolezen. Ni utvara ega.

Lp,Igor

titud wrote on 26.03.2012 at 15:01:49:

Strah je večji zato, ker je ego močnejši.
Strah se pojavi zaradi občutka ogroženosti. In če imaš več stvari za izgubiti, imaš več možnosti za strah.
Če nimaš kaj za izgubiti, te  nima kaj biti strah.

Ker je več razlogov za strah, so tudi odločitve težje, saj lahko vsaka odločitev vpliva na morebitno izgubo.

titud wrote on 27.03.2012 at 08:40:12:


Točno to strah nas uklešči in prilepi v polje neakcije-nedelovanja,ki nam omnemogoča biti tisto ,kar v resnici smo.Vedno smo v obrambni eksistencialni drži,ne pa v polju samodelovanja.Vedno imamo pred očmi
da nas bo družba ovrednotila za nesposobneže drugačne nesprejemljive.To je eksistencialni strah..

Quote:

Strah pred izgubo identitete skušamo razrešit  tudi s stalno/serijsko menjavo identitet ali  disperzijo na množico identet. Renata salecl v že omenjeni knjiga izbira govori prav o tem, da potreba po  izbiranju vednih novih identietet poglablja občutek tesnobe, ne pa odpravlja. Zato to ni delovanje iz strasti, ampak iz reakcije na strah. Delovanje iz strasti nima namena, si ne potavlja cilja, da bi postali to ali ono, ampak se vzpostvljamo v strasti sami, karkoli že iz tega nastane. Celo, če je to lastna smrt kot najbolj čista oblika odsotnosti vsakršne identititete...      

Krepost je umetnost  negovanja strasti. Ker so že stari grki vedeli, da slepa strast uniči samo sebe, so  zmernost razglasili za krepost (ali po domače zmernostr je lepa čednost). Ker strahu ni mogoče negovat in vzdrževat v zmernosti (je totalen ali pa ga ni), ne more bit strasten  niti kreposten, je  zanamenje njune odostonosti oz. oblika njune psihične kompenzacije.      

Quote:


Do egoizma pripelje prepuščanje strasti, ne pa negovanje strasti. Ker krepost/vrlina je v negovanju strasti, ne pa v strasti. Ali kot pravi spinoza v etiki:

Blaženost (v pomenu zaljubljenosti) ni nagrada za vrlino, ampak vrlina sama: ne vselimo se je, ker krotimo strasti, ampak narobe, ker se je veselimo, lahko krotimo svoje strasti.