Quote:POZABLJENA ODISEJA, angleška dokumentarna oddaja, Četrtek, 28. 8. ob 19.55 na TVS 1
Napovednik:
To je zgodba o 1.700.000 Poljakih, ki so jih leta 1940 deportirali v Sibirijo. Stalin je leta 1939 zavzel Poljsko z vzhoda samo 16 dni po tem, ko jo je Hitler zavzel z zahoda. Poljake so poslali na prisilno delo v taborišča v Sibiriji in Kazahstanu. Preživela je samo tretjina. Mnogi so se leta 1946 vrnili na Poljsko, kjer je bilo prepovedano govoriti o Stalinovih čistkah.
Dokumentarec pripoveduje o srečnejših pregnancih, ki so zbežali iz Sovjetske zveze že leta 1942 z armado generala Andersa.
Še ena tragična zgodba iz "epopeje" o sodelovanju komunistov in nacistov.
In kako je videla to obdobje Angela Vode:
Quote: V ta obupni boj antifašistov po vsem svetu proti Hitlerjevi agresiji je naenkrat udarilo kot strela z jasnega:
Kominterna (Stalin) je prepovedala vsakršen boj proti nemškemu nacizmu! In beli dan je zagledala najbolj nemoralna
pogodba med Stalinom in Hitlerjem
Opravičilo: »Komunist se lahko veže z vsakomer, tudi z najhujšim in najbolj sovražnim nasprotnikom, samo da ta zveza zagotavlja korist za komunistično partijo.« Stalin
Tako je Stalin opravičil pred svetom svojo zvezo s Hitlerjem, ob kateri je vsakemu poštenemu človeku zastal dih: ali nič več ne veljajo človeška poštenost, človeško dostojanstvo, čistost ideje, boj za rešitev vseh »zatiranih in razdedinjenih tega sveta«, kakor pravi njihova himna?! Kakšno vrednost ima še komunizem za nas, ki nam je pomenil vero v zmago poštenja? Ali ni prva odlika komunistične države, da se bori proti tiranom, zlasti takim, ki hočejo zasužnjiti cele narode, ki so že začeli z genocidom nad Judi in Poljaki, in ga obetajo vsem Slovanom?
Kot že tolikokrat, je Stalin tudi zdaj očitno zavrgel idejo in jo zamenjal s taktiko, za imperialistične cilje Rusije ter brez sramu je stopil na pot svojih predhodnikov na ruskem prestolu. Kje je načelo, da je človek najvišja vrednota, kje načelo o samoodločitvi narodov?
Po vsem svetu so ljudje trpeli za idejo, ker so verjeli, da je komunizem močna stavba, »zgrajena na granitnih temeljih pravičnosti in resnice«. A bolj kot kdajkoli dotlej so morali spoznati, da je zgrajena na peščenih tleh spreminjajoče se taktike v korist velikoruskih interesov. (Sicer pa je bila Stalinova zveza s Hitlerjem tudi v taktičnih ozirih zabloda, največja od vseh, kar jih je Stalin zagrešil v dobi svoje tiranije.) Povezal se je z največjim sovražnikom ideje, na kateri je temeljila SZ - kaj je še ostalo od komunizma?
Sicer pa, ali se nista našla v objemu dva »državnika«, ki sta imela v svojih dejanjih zelo veliko skupnega? Ali nista oba varala ljudske množice in jih obvladovala z lažmi in nasiljem? Ali ni bil cilj obeh z nasiljem spraviti človeštvo pod svojo tiranijo? Ko bi naredili paralelo o obeh »vladarjih« - ali bi bilo sploh kaj razlike med njima? Hitlerjev genocid nad Judi? Kaj pa povolški Nemci, kaj pa baltski narodi? Ali se je Stalin zganil, ko je začel Hitler z genocidom nad Judi?
Spričo vsega tega je razumljivo, da Stalin ni imel nobenih predsodkov, ko mu je Hitler ponudil nenapadalni pakt za deset let. Tako je bila 23. avgusta 1939 podpisana pogodba med Nemčijo in SZ, ki je s tem postala nedvomen sokrivec druge svetovne vojne. Saj je bila ta pogodba signal za Hitlerjev napad na Poljsko, ki je sledil že 1. septembra 1939. Stalin ne samo, da ni protestiral proti temu roparskemu napadu, temveč je rdeča armada vkorakala na Poljsko, ki je imela s SZ nenapadalni pakt!
Zveri so si delile plen...
Razočarani borci proti fašizmu
Tisti, ki so iskreno verjeli v načelnost Sovjetske zveze, so onemeli: kaj pa zdaj? Kaj to pomeni?
Nekateri pa so tudi glasno protestirali, bili so med njimi celo taki, ki so naredili samomor, ker se je zrušil njihov svet, njihova vera v socializem... Mnoge je dal Stalin postreliti, posebno emigrante, ki so se pred nacističnim preganjanjem zatekli v SZ.
Stalin je hitro zaprl usta vsem pravovernim komunistom: on je napravil ta korak, da reši »poljsko Ukrajino in Belorusijo izpod poljskega jarma. S tem, da so Nemci zavzeli Varšavo, je Poljska prenehala obstajati kot država, zato tudi pogodbe s to državo ne morejo več držati.« Kakšen cinizem!
Sovjetska zveza ni mogla najti drugega opravičila za ta svoj korak, pa še to je storila samo zaradi tujine. Churchill je pozneje rekel: »Vedel sem, da ti ljudje (komunisti) ne priznavajo nobenih moralnih zakonov in da ob vsaki priložnosti gledajo le na svoje lastne interese.«
Ta pakt ni bil samo nemoralen, to je bil pristno boljševiški cinizem, vreden Stalinovega pobratima Hitlerja.
Najhujše posledice pogodbe med Stalinom in Hitlerjem so doživeli tisti protihitlerjevski borci, ki so iskali v SZ zatočišče pred preganjanjem in pribežali iz Nemčije v Rusijo. Po pogodbi je Stalin vse te izročil Hitlerju. Mnogi od njih so bili takoj ustreljeni, drugi pa so prišli v koncentracijska taborišča. Jude so poslali v geta, kjer jih je čakala gotova smrt. Le malokomu se je posrečilo, da je ušel smrti in na nek način preživel. Med temi redkimi je bil bivši komunist Weissberg, ki je opisal strašno usodo teh emigrantov, prej pa še njihovo življenje v sovjetskem peklu v dobi čistke. V njegovi knjigi Hexensabath je najbolje opisana »dežela pravice, sreče in blaginje«. »Voditelj« nemških komunistov ali bolje Stalinov poslušni hlapec Walter Ulbricht pa je ostal na varnem v Sovjetski zvezi. Njega seveda niso izročili Hitlerju, ker so vedeli, da ga bodo potrebovali za brezdušnega priganjača, ki je ob pogodbi med Stalinom in Hitlerjem izjavil: »Kdor se upira prijateljstvu med nemškim in sovjetskim ljudstvom, je sovražnik nemškega naroda in ga bomo smatrali za nemškega pomagača.«
Tako so se znašli nemški komunisti strahotno osamljeni in izdani na najpodlejši način. Kje je resnica? Kam naj se obrnejo? Plačanci pa so jim cinično odgovarjali: »Je še nekaj višjega kot tvoje življenje, tvoja vest - to so interesi delavskega razreda.«
Kdo naj to razume? Večina je obupana pasivno čakala, kaj bodo storili z njimi, nekateri so se naredili, kot da razumejo, da se je treba žrtvovati za »višje interese«. Drugi pa so odpadli, obrnili so se vase in ostali osamljeni, ali pa so se vključili drugam. Slabše ne bo...
Stalin stopa po Hitlerjevih stopinjah
Stalin se je izkazal kot marljiv Hitlerjev učenec. Tudi njemu se je zahotelo bliskovito zasesti obrobne države, potem ko je skupno s Hitlerjem »rešil« vprašanje Poljske. Čisto poljske pokrajine je Stalin odstopil Hitlerju. Skupaj sta izbrisala Poljsko z evropskega zemljevida. Tako je SZ, »dežela socializma in upanje zatiranih narodov«, povzročila četrto delitev Poljske! Vrh pa je dosegel komunistični cinizem, ko je kominterna ob 22. obletnici objavila razglas, v katerem pravi, da so zahodni vojni hujskači naščuvali Poljsko proti Sovjetski zvezi in Nemčiji! Dalje pravi ta dokument boljševiškega cinizma, ki se ga mora sramovati vsak pošten komunist, da so odgovorne za sedanjo vojno zahodne kapitalistične vlade... Da delavci v nobeni državi ne smejo podpirati vlade in sodelovati v vojski...
Tej propagandi se ima zahvaliti za svoj nagli poraz zlasti Francija, kjer je bila komunistična stranka zelo močna in je sledila pozivom iz Moskve: »Delavci, kmetje, vojaki, oficirji! Ne borite se za kapitalistični režim! Pour qui, pour quoi?«
Tajna pogodba med Stalinom in Hitlerjem je pustila SZ proste roke na Finskem, v baltskih državah in Besarabiji. Tedaj je SZ zasedla baltske države drugo za drugo na ta način, da jim je vsilila »nenapadalno« pogodbo in pogodbo o medsebojni pomoči: SZ bo državo oborožila, zato pa ji ta nudi oporišča v svoji državi.
Samo Finska se je tej ponudbi uprla, ker je hotela ostati nevtralna, a SZ je vedno huje pritiskala nanjo. Ko se Finska ni vdala, je začela SZ kričati, da Finska ogroža SZ (miška ogroža slona?) in po Hitlerjevem vzorcu so se začela izzivanja na finsko-ruski meji. Finska je dobila noto, da se mora umakniti 25 km od meje v Kareliji. Odklonila je in SZ ji je 30. novembra 1939 napovedala vojno. Po sto dneh junaškega boja je Finska častno kapitulirala, Rusi se vojaško nikakor niso izkazali (še manj pa moralno), čeprav je bila na ruski strani premoč ogromna.
Vse te številke in dneve sem si zapomnila, ker me je vsak teh dogodkov živo prizadel. Bila sem na prelomnici, a bilo je težko. Če dokončno zapustim dosedanjo pot, kam naj krenem? Ali se bo poravnalo, ali bodo komunisti kdaj obsodili to ravnanje? Kolikor sem poznala komuniste, nisem imela vere v to. Njihovo opravičevanje napak je tako cinično, da mora poštenega človeka ohromiti. Pri naših komunistih nisem našla nikogar, ki bi si bil upal misliti s svojo glavo. Kar strmela sem, da more normalen človek, ki se ima za poštenega, izustiti take laži in jih drzno trobiti v svet, kot na primer, da je SZ zasedla vse te male države, ker jih je hotela zaščititi pred kapitalističnimi agresorji itd. V tistem času smo na sestankih proučevali spis Stalin – strokovnjak za reševanje narodnostnih vprašanj. Bistvo je bila samoodločba narodov. Med tem je pa Stalin pravkar zasedel del Finske...
Spominjam se, da sem se na tistem sestanku nasmehnila. Takoj sem dobila ukor z najvišjega mesta, češ da sem se posmehovala Stalinu. Kako je mogoče živeti s tako druščino?