enost
1
Offline
I Love YaBB 2!
Posts: 4
|
PEŠ PO SLOVENIJI – V IMENU MATERE ZEMLJE Sobota, 11.4.2008 - Še 11 dni do odhoda
22. aprila Mati Zemlja praznuje svoj praznik. Na ta dan se Ji zahvalimo za njene darove, za hrano in vodo, ki nam jo daje, za streho nad glavo, za bistre reke in zelena drevesa, zahvalimo se ji za čudovite poglede z vrhov gora. Hvala Mati Zemlja, hvala za VSE. Ta dan sva si izbrala tudi za dan našega odhoda, potovanja na lasten pogon Sloveniji, ki se bo začelo v vasici z imenom Prebold, v Savinjski dolini. Sprva se bomo usmerili proti kočevskim gozdovom, v kraljestvo Medveda in divjega gozda. Kam nas bo vodila pot naprej, točno ne vemo, pa nam tudi vedeti ni treba, saj posebnega cilja nimamo. Pot in doživetje pristne Narave je edini cilj, ki nas vodi. Darovi Matere Zemlje so obilni in verjamemo, da za preživetje ne potrebujemo veliko. Pa naj predstavim našo četico, ki bo v imenu planeta korakala po tej čudoviti deželi. Prva in najmlajša med nami je psička Mida, ki odlično sliši in nas zmeraj opozori, če kdo prihaja, ima sivo-rumen kožušček in črno liso na repu. Stara je 4 mesece in kljub temu z lahkoto hodi več kot 5 ur, zato z njo ne bo težav. Max je že malo dlje pri hiši, ravno je dopolnil 2 leti in je odličen čuvaj in najboljši prijatelj. Čeprav se ga marsikdo ustraši zaradi njegovega volčjega izgleda, je nežen kot ovčka, kar pa seveda vedo le njemu najbližji. Da ne bova vse prtljage nosila na ramenih, bo na pomoč priskočila Tonga, ki je lepa in mlada kobila, rdečkasto rjave barve, z belo liso na glavi. Ona bo glavni nosač, mogoče pa ji kmalu najdemo družbo še enega konja, tako da bomo imeli vsak svojega partnerja. Maja in jaz pa sva nekakšna pastirja te četice, ki se bova odločala, kje bomo spali, kaj bomo jedli in kam nas bo nesla pot. 28 let že oba iščeva srečo na tem svetu, zdaj pa sva odkrila, da se skriva v objemu dreves, kjer tečejo potoki in pojejo ptice. Radost je za naju zavita v gozdni mah in piš vetra. Ko pa veter potihne, nama tišina pove več kot tisoč besed, takrat čutiva ljubezniv objem Matere Zemlje. Oba sva bila otroka betona, odraščala v mestih in izkusila lastno odtujenost od Narave...zdaj veva, da se tja več ne vrneva! Že nekaj časa oba delujeva in ustvarjava z namenom, da ljudem približava Naravo, vsak po svojih močeh. Jaz delujem na več področjih povezanih z ustvarjanjem, največ pa z masažami: energetskimi masažami, zvočno terapijo s tibetanskimi skledami, refleksologijo in podobnim. Mitja pa že nekaj let izvaja razne aktivnosti za otroke v Naravi, poletne tabore, kjer otrokom vračamo spoštovanje do Narave in jih usposabljamo za bivanje v naravi, po izobrazbi pa je profesor športne vzgoje. Spoznala sva se pred pol leta, ko sva šla skupaj potovat v Severno Ameriko in Mehiko, z namenom, da srečava Severno-ameriška plemena in spoznava njihov način življenja. Po prihodu v Slovenijo sva združila moči in želela postaviti pravo Indijansko vas, kjer bi izvajala razne programe tako za otroke, kot za odrasle. Vse je potekalo tako kot je treba, nekaj Indijanskih šotorov (tipijev) je že stalo, les za ograjo in hlev za konje je bil požagan, ljudje so bili pripravljeni idejo tudi finančno podpreti. Izdelan je bil program za poletne tabore, indijanske savne, praznovanje rojstnih dni po indijansko, z nekaterimi šolami smo bili že zmenjeni za taborjenja v Vasi, potem pa se je vse ustavilo pri uradnih zadevah, pri papirjih. Zemljišče je v »denacionalizacijskem postopku« in kot je že beseda težko izgovorljiva, je postopek pridobitve takšnega zemljišča še bolj težaven. Lahko bi iskala drugo zemljišče, a je že malo pozno in oba sva čutila da naju čaka nekaj drugega. Oba se dobro zavedava, da se vsaka stvar zgodi z razlogom, katerega ni nujno, da tisti trenutek poznamo, sva se odločila, da dava zadevi svoj čas, da skrbi predava vesolju... Vmes greva pa potovat! Verjetno v Indijo, kjer še nisva bila, pa si oba tja želiva za kakšen mesec, dva ali tri. »Hmm..., kam bova dala pa Maxa in Mido? Hmm...«, nihče nama ni prišel na pamet, pa tudi onadva sta navajena travnikov, potokov in ogromno gibanja. »Hmm..., kdo pa bo skrbel za Tongo, ko naju ne bo, saj bo še zgnila v tisti štali. Ja nič, ni druge kot da gremo skupaj, naloživa stvari na Tongo in na ramena, vzameva spalni vreči in šotor, hrano za Maxa in Mido, pa gremo«, ideja je padla in tako se bo zgodilo. Saj nama ni treba v tuje dežele, Narava je povsod čudovita, še posebej v naši majhni deželici. Poleg tega pa rodne dežele sploh še tako dobro ne poznava. Čeprav skrivajo naši gozdovi, reke in gore toliko čarobnih kotičkov, ljudje silimo v tuje kraje. Ponavadi je že tako, da vsepovsod iščemo tisto, kar imamo ves čas pred nosom. Glede hrane in strehe nad glavo pa je tako: midva nisva zahtevna, hranila se bova z darovi Narave, za katere se nam ljudem še sanja ne, kako obilni so. Če bova kdaj lačna, pa nič hudega, saj sva bila še prevečkrat sita. Za vsak slučaj vzameva s sabo šotor, čeprav bova čim večkrat spala pod zvezdami. Imam pa občutek, da bova ta šotor kmalu pustila pri kakem kmetu in si ob dežju razpela šotorsko krilo. Vsekakor verjamem, da ne potrebujemo toliko materialnih dobrin, kot jih kopičimo ljudje. To želim dokazati tudi sebi na tem potovanju, ko bova skušala preživeti res z najosnovnejšimi pripomočki. Najino potovanje posvečava Materi Zemlji, zato je tudi dan odhoda na dan, ki je posvečen Njej.
Sama želim na tem potovanju preizkusiti sebe, kako delujem, ko sem povezana z naravo, kako se moje telo in duša odražata na to čistost, mir in tišino. Lahko rečem, da sem srečna, ker sem spoznala in se zavedam, da je človek lahko radosten samo, če je radosten v sebi-da smo to kar smo in ne kar drugi hočejo. Če delam dobro, mislim pozitivno je vsak dani trenutek darilo življenjskega kolesa, ki se nikoli ne konča. Največ mi pomeni notranji mir. Vsak dan je zame nekaj posebnega, ker vem, da bom nekaj novega izkusila in te izkušnje me delajo močnejše. Veliko bi lahko še napisala a bom prišla k bistvu. Na tem potovanju si želim doživeti popolno svobodo, neodvisnost od materialnih dobrin katere sem imela vedno v izobilju. Trenutna misel je, da bom na potovanju delala veliko na sebi, še bolj razvijala svojo intuicijo, poslušala svoje telo in občutke… Rada imam sebe in vsa bitja tega sveta, zato si prizadevam, da smo ljudje srečni, nasmejani, da si pomagamo, delimo izkušnje in predvsem, da sprejemamo sočloveka takšnega kakršen je z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, ker vsak deluje po svojih najboljših močeh. K odkrivanju in spominjanju kdo dejansko smo-bitja ljubezni je zame zelo pomembna notranja tišina katero dosežem z meditacijo. Na potovanju bova obiskala veliko čudovitih krajev kjer tišine ne bo manjkalo-travnik ob jezeru, jasa sredi gozda, vrh hriba… Ker čutim, da bi tudi vi radi doživeli delček te notranje svetlobe vam ponujava, da se nama oz. nam pridružite dan ali dva pri potovanju in zaživite z naravo. Vabiva vse, ki vam ni mar zase, sočloveka oz. bitja, narave-našega planeta. Odkrivam sebe, kakšna čudovita duhovna bitja smo, zato se veselim vsake nove izkušnje povezane na to temo. Če ste pripravljeni take in drugačne izkušnje podeliti z nama in z naravo ste dobrodošli. Midva in Mati Narava vas vabimo, da se nam pridružite kjerkoli že bova. Ne potrebujete veliko, samo odklop iz vsakdanjega ritma. Ker so meditacije oz. druge terapije, glasba toliko močnejše v naravi se lahko dogovorimo, da se dobimo ob kakšnem jezeru oz. jasi in združimo pozitivne misli, vibracije za dobro našega planeta, nas samih- dvignemo kolektivno zavest. Verjamem v moč misli!
Do odhoda sem normalno dosegljiva na številki 051 425 750, kasneje pa mi pošljite sms, ker bo telefon večinoma ugasnjen. Telefon bom prižgala vsako sredo od 14h do 16h, takrat me lahko tudi pokličete. Z vašo pomočjo bova lahko prispevala k izboljšanju razmer na našem planetu, zato se vam že v naprej zahvaljujeva. Naše potovanje bodo objavljale tudi nekatere revije oz. mediji z namenom, da ljudi zbudimo iz spanja in pripomoreva, da ljudje začnemo razmišljati s svojo glavo in predvsem, da začnemo doživljati tisto, kar nas resnično veseli.
Maja Kenda Prebold, 11.4.2008 Mitja Horvat
|