ja največ stvari se da razložit s karmo, takorekoč vse, kot neke izkušnje, ki so nam dane in si ne moremo pomagat, da se nebi vpletli totalno v njih
dosti stvari se da razložit s kemijo, alpa s tisto spolno privlačnostjo
a zakaj ta energija tako svobodno steče brez predsodkov, zadržkov razuma, pa je po moje tudi en velik razlog psihologija
vzorci iz otroštva, čisto na kratko rečeno
fajn, da se je odprla ta tema, bom še jaz svoj lonček pristavila zraven, saj so teme, ki me potegnejo, predvsem pomagalke meni, ugotavljam, da z odgovori ne znam bit toliko koristna drugim kot sebi
ja, sem imela že kakšno podobno izkušnjo, tudi eno zelo intenzivno na to temo, predvsem v najstniških in študentskih letih
take izkušnje so me izoblikovale predvsem v tem smislu, da ne vlečem več vzporednic med zaljubljenostjo in trpljenjem, bolečino
brez napake sem imela vzorec, ko sem se zaljubljala v tipe, ki so bili že oddani, (imeli so punce), z dvema sem se spustila tudi v razmerje, seveda sem na vso moč mižala, čeprav sem slutila, da tam neki ne štima, vse bolj mi je intuicija govorila, da je tip čustveno vezan nekje drugje, bolj me je vleklo, dokler ni prišlo do končnega spoznanja, se pravi, da sem bila postavljena pred jasno dejstvo, da je tip v zvezi
zakaj, le zakaj
zaradi očeta, ki je bil zame čustveno nedostopen in fizično večino časa odsoten, seveda
plus dokaj liberalni pogledi na svet, ki so mi bili vcepljeni, plus vcepljeno skrajno fanatično prepričanje, da so vsi ljudje v sebi dobri (to še vedno verjamem, ampak transformacija je šla v to smer, da so pač nekateri v večji, drugi v manjši nevednosti)
skratka kemija pri meni se je svobodno razbohotila prav tam, kjer so bili dani idealni pogoji za nemožnost pravega razmerja, ker je bil tisti lik odsotnega očeta tak power in le na tak način se mi je zdelo vse tako domače, znano, privlačno
poleg tega sem ponavljala prasceno zato, da bi končno dobila tisto "potrditev" tisti odgovor, ki sem ga kot otrok tako zelo očitno pogrešala - to sem spoznala "za nazaj", ker dejansko je bila ta želja tako nezavedna, tako potlačena, da je držalo res tisto, da si pač nisem znala, mogla pomagat
precej bolje je sedaj, ko sem te vzorce sčasoma ozavestila, prepoznala, to konec koncev delam prav zdaj
ampak je neverjetno, da ostanki in ruševine teh vzorcev delajo naprej še sedaj, a na srečo jih lahko prepoznam kmalu
zdej me definitivno privlači bolj tista igrica "ku ku", ki je že otroku osnova za učenje ljubezni