Alojz in Sandib wrote on 30.05.2008 at 18:49:24:


Očitno si moramoo najprej še malo razčistit pojme, da bomo vedeli, kakšen naj bi bil skupno veljaven pomen figur na prometejvi šahovnici,  s katerimi nas 'stare' člane foruma želiš pritegint v igranje simultantke.  

Teologija je veda o bogu, ki za njegovo pristonost išče trdne dokaze tako zunaj kot znotraj, tako v pojavih in zakonih  narave/kozmosa kot v družbeni skupnosti in v posamezniku (skupni in osebni zgodovini). V tem smislu je teologija vedno ortodoksna/dogamatična/fundamentalna, brez pravega smisla za pesništvo, metaforiko in analogijo, ki je domena mita. Mitologija je je za razliko od religije veda o zakonaih duha, človekove osebene in kolektivne psihe. Vsi veliki mitološki motivi in izročila poznajo mite in legende o brezmadežnem rojstvu, o utelešenju, smrti in vstajenju, drugih prihodih, sodbi in preostalem. In ker take podobe izajajo iz psihe, se nanašajo na psiho. V simboličnih izrazih nam govorijo o njeni  zgradbi, njenem redu in silah. Torej jih ni mogoče razlagati, kot da se izvirno, splošno, bistveno in primerljivo nanašajo na krajevne zgodoviske dogodke in konretne osebnosti. Zgodovinske refernce, če spoloh imajo kak pomen, so gotovo drugotne. Sodobni krščanski teologi  se v tem pogledu soočajo z veliko težavo, ki izhaja iz njihovega nauka o nazrencu od edinem zgodovinskem božjem telešenju  pa tudi v judaizmu se ne spopadajo z nič manj mučno doktrino o univerzalnem bogu, čigar oko zre samo eno izvoljeno ljudstvo od vseh v od njega ustvrjenem svetu. Sad takega etnocentričnega historicizma  je bedna duhovna hrana, ki jo ponujajo naše religije.

V smibolnih oblikah, ki vsepovsod utelešajo izročilo modrosti, je sicer mogoče prepoznati nekašno philosophio perenis, vendar ne, če se razlage prvenstveno opirajo na domnevne ali celo dejanske zgodovinske dogodke ali osebnosti. Pojavi se, ko so razlaga psihološke/duhovne in se nanašajo na notranji potencial naše vrste, ko pa besedila razlagamo dobesedno, kot zgodovino in v običajnih okvirih  strogo pravovernih misli, je ni prepoznati.

Vrnimo se zdaj k tvoji simultantki: v njej pomikaš  mitološke figure kot konkretne zgodivsnke osebnosti in mitološke  alogeročine prispodobe    kot konkretna zdovinsak dejstva, ki naj bi se zgodila oziroma naj bi se cilikično dogajala. Tvoja teologija je sceintistična, torej naj bi dokazavola resničnost božje  prisotnosti z znanstveno eksperimentalno/teoretsko metodologijo, ki pa jo je, (kako pardoksno kot je ugotovila m) kljub temu nemogoče ovreči. Torej v tej simlutantki igramo po pravilih, zaradi katerih  ne moremo zmagati.

Skratka, kadarkoli  ključne besede in  besedne zveze, najpogostje uporabljene v p.d.,  'pogooglam' v moji podatkovni bazi o teologji, mitologiji in znanosti, mi vedno znova meče ven povezave na bolesto psihloško potrebo  njenega avtorja, da bi sicer ne samo njegovo stisko (torej tudi mojo in hkrati sodobno eksistecialno stisko vseh nas) razrešil s ekletičnim križanjem mitologije, teologije in znanosti,  pri tem pa nas s psihološko regresijo svoje shizofrene  osebnosti potegnil za sabo v infantilno dobo človešta,  ki smo jo kot civilizacija duhovno na vso srečo tako kolektivno kot osebno  z veliko truda že pustili za sabo (kako paradoksno) prav s pomočjo mitologije, teolgoije in znanosti.      

Titud!

Čeprav obstaja tanka linija med šizofrenijo in modrostjo, pa jaz Alojza zaenkrat še ne bi rad štel med šizofrenike, preprosto zato, ker bi mi fino fajn odgovarjalo, če bi Alojz nemara res bil pravi mojster/modrec in potem meni ne bi bilo treba laziti v Indijo, kamor me sploh ne vleče.

In tako se mi zdi fino, ko se Alojz razglaša za edino samospoznano stvarnikovo kreacijo na planetu, ker to mene osebno sili v spoznavanje te "resnice", ki bo zadobila svojo končno in docela konkretno podobo, ko bom tudi jaz sam sposoben tej Alojzevi trditvi pritrditi ali pa jo ovreči.

In tako Alojzu postavljam vprašanja, ki naj razodenejo njegov duhovni uvid, ali pa ga ovržejo, in s tem posledično tudi potrdijo ali ovržejo celoten nauk P.D. Tako da jaz trenutno še navijam zato, da je Alojz res pravi modrec, ki je samospoznan oz. razsvetljen, ker če je res in da jaz to priložnost izpustim se bom ob smrtni uri zelo zelo kesal, pa ne zaradi ne-uporabe magičnega sarkofaga, temveč zaradi celotnega duhovnega uvida, ki ga razsvetljen modrec lahko preda svetu.

Tako da jaz še nisem odnehal, in zategadelj Alojza sprašujem naslednje: ali veste kaj o Zvoku, ki teče skozi človeka? Z drugimi besedami, o Zvoku Stvarstva, imenujejo ga tudi Shabd? Poleg tega vas sprašujem tudi, če nemara kaj veste o "prebliskih luči", ki prebodejo notranje "črno nebo", ko duhovni iskalec, nekateri med njimi, zaprejo oči, ali pa tudi ko jih držijo odprte včasih? Ob priliki pa tudi o vesoljni zavesti, kot ste se že najavili in vas bom držal za besedo.

Lep pozdrav, Poet

Alojz in Sandib wrote on 30.05.2008 at 16:30:01:


Če se prav spomnim, si tukaj pisal o 28.000 letnih zemeljskih ciklih, v katerih naj bi se tudi spreminjalo in obračalo zemeljsko magnetno polje. To je menda mogoče tudi preveriti in preverjanje ne potrjuje tvojih navedb, opazili so velike spremembe v zemeljskem magnetnem polju na vsakih več sto tisoč let, kar je najmanj 10x več, kot pa tvoja točna napoved.

Druga konkretna stvar, ki si jo omenjal, pa je obljuba večnega življenja, v nekakšnem sarkofagu in z možgani najbrž v škafku zraven. Hvala lepa za tako večno življenje in za take obljube.

bp

Dons sva bla z ženo v Rutah /Gozd Martuljek/ na praznovanju 70 letnice ženine tete. Ej, bajto majo na takem placu, da maš direkt pred sabo Martuljkovo skupino, za bajto pa travnik do Save. K gledam Martuljkovo skupino z njihove verande, sem jst zmerej tih. Ta molk je, kva pa vem, v njem je eno čudenje, ponižnost, hvaležnost, ena polnost srca in duše nad tem čudežem. En trenutek večnosti.
Upam, da je že vsak od vas doživu trenutek, k si je mislu takrat "jebenti, tud če zdej umrem". No, ni glih tko a ne, ampak v to smer.
Kva sem že hotu. Aja. Hotu sem opisat travnik za njihovo bajto. Un, ki sega glih do Save. K sem ga gledal, sem bil tih. Spet isti molk. Ma, ga ni slikarja in fotoaparata, ki bi ujel to razkošje barv, to kipenje življenja, to neskončnost. Jst sem ujel vse to.

Hvala ti Bog. Dons si mi govoru in jst sem te zastopu.

Aja, še to.
Pol je prišel do mene ženin bratranc, ki tam živi. K sem mu opisal travnik, sred kterga sva stala in Martuljkovo skupino, ki je bla pred nama, me je vprašal, kva da mi je, ker on to tko vsak dan gleda in .... ne vid več.

m Dej povej mi kaj je tebi paradoksalno tu? S tistim sem povedal da ni P.D. zgolj ena teorija vec. Kaj tebi ni jasno? Jaz popolnoma razumem zadeve do nekega nivoja (vedno bolj) in do tistega nivoja pisem, mogoce se kdaj ne izrazim cisto pravilno oziroma me kdo narobe razume. Ampak zadeve sem dojel na globji ravni, jim nikakor ne sledim ampak jih dojemam v svoji biti, kot da so ze od vecno del mene, samo da tega nisem dojemal.

Imamo teorije, ampak kaj ces s teorijo ce v praksi ni prverljiva? Neuporabna je. Za P.D. pa niti malo ne dvomim, ker ze dovolj dojemam bistvo, da vem kako clovestvo pocasi a vztrajno zaga vejo na kateri stoji.

Prvo kar bo: odresitev za miljone trpecih ljudi na svetu zaradi trenutno uveljavljenega sistema, prvo izvorna enkost! Potem naprej...

Samo za to povej (ki je le kak 2% pomembnosti P.D. clovestvu), kaksno vrednost ima to zate? Zame ogromno, ker sem zavesten da je to mogoce in ne samo to preprican sem da bo tudi realizirano. Le najboljse zelim vsem=ENOST=socasno moja radost.

Da se malo nadgradim zgornje razlage, ker bo gotovo kdo vprasal kaj pa duhovni nivo?
Duhovni nivo, je v bistvu energijski nivo (pa ni noben problem imenujes ga kakor ti pase, vazno je bistvo), ki je socasno z materijalnim nivojem vzrok in posledica tistega resnicno ENEGA svetega duha, EM.
Ampak ravno v temu je bistvo, da je deljiv: razbijes magnet (vzpostavi svoje polje vsak delcek magneta) in ga sestavis tako se ponovno "spozna" kot EDEN. V temu opisu tako lepo in na hitro lahko spoznas cisto bistvo.

Bistveno je da IN akumulirani-energijski (duhovni) princip socasno obstaja ter prehaja eden v drugega z RI realiziranim materijalnim. To samo eden od nesteto primerov oziroma popolnoma vsake Xmept*:  IN-zenska in RI-moski, obadva sta enako pomembna da je tista ENOST clovek sploh lahko.

Veliko ljudi zavraca eden ali drugi princip. Tu se skriva umski trik, ki te odpelje v neke svere vzporednih realnosti in podobnega ter seveda ostalih zmot, kot so neobstoj materije, locenost vsemogocnega boga, itd,...

Alojz in Sandib wrote on 31.05.2008 at 20:32:20:


Bom jaz na to odgovoril. Ključno je pri tem vprašanju "kot jo mi zaznavamo in razumemo". Torej, to vesoljno pojavnost človek razume kot recimo star sem 40 let, pred 40 leti sem bil rojen, pred 40 leti "zame" še ni bilo te konstante sploh. Torej ta moja vesoljna pojavnost je stara le 40 let, to lahko rečemo brez slepomišenja.

Zato je pri vsem tem najbolj pomembno vprašanje, "kdo" zaznava to vesoljno konstanto? Ker, Alojz, če vprašaš mene, trenutno ni Stvarnik tisti, ki zaznava to vesoljno konstanto, ampak "tisto" kar je bilo ustvarjeno 40 let nazaj - ta ego/kozmična tema/ne-samospoznanje, ki pravi, star sem šele 40 let, pred 40 leti pred mano ni bilo ničesar. In tako mi sedaj dojemamo to vesoljno konstanto, saj ravno v tem je problem oz. bistvo ne-samospoznanja. Da zdaj ego zaznava to vesoljno pojavnost, ne pa bistvo samospoznanja, ki pa je zavest, nedeljena EM sila. Torej če ego sedaj razumeva to, potem razumimo ego in vidimo, ali se ta ego lahko umakne Zavesti, da bi nato Zavest lahko sama dojela vesoljno pojavnost. Ali pa nemara duša, da bi duša dojela vesoljno pojavnost. Ker kakšna je pot ven iz Stvarnikove teme? Pot ven iz ega, te avtosugestivne miselne mreže, ki ustvarja svoj lasten mehurček zaznavanja v sredi celotnega oceana Zavesti, oz. EM sile?

Alojz in Sandib wrote on 31.05.2008 at 20:32:20:


To naj bi pomagalo razumeti, da je sadaj naša percepcija te vesoljne pojavnosti v bistvu percepcija ne-samospoznanja, percepcija ega, in da v bistvu sploh ne poznamo vse vesoljne pojavnosti, kot bi se nemara razkrila zavesti naši. No in če to najprej razumemo, potem začnemo vrtati po egu kakor koli že pač znamo, oz. odmetavamo ego-vzorce videnja vesolja, da bi bilo ega čimmanj in čimveč čistega uvida v samo vesoljno pojavnost.

Zdaj določena osebna predstava o nečem je nemara spet ego-videnje vesolja. Ker je na svetu 6 milijard egov in več, je tudi 6 milijard osebnih predstav, kaj vesoljna pojavnost je. A to mene ne zanima. Če sprejmemo in razumemo, da je ego osnova ne-samospoznanja, potem ga ne moremo kar naprej nekaj producirati ampak ga ... križamo tako ali drugače. Recimo, saj če bi jaz sedajle vedel kako se znebiti ega, te avtosugestivne miselne mreže, potem bi sedaj v celoti poznal celotno vesoljno konstanto, in bilo bi to prečudovito doživetje!!!  

No, pa spljuvaš me tudi lahko povsem mirno, mene to sploh ne moti. Morda bi me motilo, če bi sam "svetu kaj ponudil", recimo zbirko poezije, ki ne govori o neki utapljajoči žalosti, kot je to v navadi pri domala vseh pesnikunih, ampak je bližje poeziji Walta Whitmana in opisovanju kozmosa. No, pa tudi takrat bi si mislil, naj bere kdor pač želi brati.