Alojz in Sandib wrote on 30.05.2008 at 18:49:24:Titud
Civilizacijska teološka zapuščina,dokazljivo ni mitologija. Je zakodirano civilizacijsko vedenje ,ki izhaja iz zadnjega civilizacijskega cikla-vala. Problem je,da je to znanje postavljeno na raven mitologije. Na to raven je bilo postavljeno zgolj iz dejstva,da ga še nihče (pred mano) ni uspel dekodirati. Ta zapuščina pa se izrablja tako v verskih praksah kot v znanstvenih (ateističnih) razlagah sveta.In to zgolj za ozki krog in v korist samooklicanih posvečencev. V bistvu pa je moje dekodiranje te zapuščine namenjeno vsem in dano v last nam vsem,ker je v resnici last vseh in zato mora biti dostopna nam vsem brez izjem.To je temeljno sporočilo P.D.lahko bi se imenovalo tudi Budova daritev,Mohamedova,Machu Inkova, Zorastrova, Gigamešova,Krišnina,Odinova,Jezusova,Manujeva,X-kujeva,Mihaelova itd.Ime ni pomembno pomembna je vsebina v katero pa se vi iz lastne samovšečnosti ne znate poglobiti. Celo berete jo v fragmentih in te fragmente na silo trgate iz celotnega konteksta sporočila,da bi pokazali nek svoj prav. Resnica je samo ena in ista večno sedaj za celotno vseobsežno vesoljno konstanto mept* in tako tudi za vsako njeno individualno samomanifestacijo- vsak njen Xmept*.
Očitno si moramoo najprej še malo razčistit pojme, da bomo vedeli, kakšen naj bi bil skupno veljaven pomen figur na prometejvi šahovnici, s katerimi nas 'stare' člane foruma želiš pritegint v igranje simultantke.
Teologija je veda o bogu, ki za njegovo pristonost išče trdne dokaze tako zunaj kot znotraj, tako v pojavih in zakonih narave/kozmosa kot v družbeni skupnosti in v posamezniku (skupni in osebni zgodovini). V tem smislu je teologija vedno ortodoksna/dogamatična/fundamentalna, brez pravega smisla za pesništvo, metaforiko in analogijo, ki je domena mita. Mitologija je je za razliko od religije veda o zakonaih duha, človekove osebene in kolektivne psihe. Vsi veliki mitološki motivi in izročila poznajo mite in legende o brezmadežnem rojstvu, o utelešenju, smrti in vstajenju, drugih prihodih, sodbi in preostalem. In ker take podobe izajajo iz psihe, se nanašajo na psiho. V
simboličnih izrazih nam govorijo o njeni zgradbi, njenem redu in silah. Torej jih ni mogoče razlagati, kot da se izvirno, splošno, bistveno in primerljivo nanašajo na krajevne zgodoviske dogodke in konretne osebnosti. Zgodovinske refernce, če spoloh imajo kak pomen, so gotovo drugotne. Sodobni krščanski teologi se v tem pogledu soočajo z veliko težavo, ki izhaja iz njihovega nauka o nazrencu od edinem zgodovinskem božjem telešenju pa tudi v judaizmu se ne spopadajo z nič manj mučno doktrino o univerzalnem bogu, čigar oko zre samo eno izvoljeno ljudstvo od vseh v od njega ustvrjenem svetu. Sad takega etnocentričnega historicizma je bedna duhovna hrana, ki jo ponujajo naše religije.
V smibolnih oblikah, ki vsepovsod utelešajo izročilo modrosti, je sicer mogoče prepoznati nekašno
philosophio perenis, vendar ne, če se razlage prvenstveno opirajo na domnevne ali celo dejanske zgodovinske dogodke ali osebnosti. Pojavi se, ko so razlaga psihološke/duhovne in se nanašajo na notranji potencial naše vrste, ko pa besedila razlagamo dobesedno, kot zgodovino in v običajnih okvirih strogo pravovernih misli, je ni prepoznati.
Vrnimo se zdaj k tvoji simultantki: v njej pomikaš mitološke figure kot konkretne zgodivsnke osebnosti in mitološke alogeročine prispodobe kot konkretna zdovinsak dejstva, ki naj bi se zgodila oziroma naj bi se cilikično dogajala. Tvoja teologija je sceintistična, torej naj bi dokazavola resničnost božje prisotnosti z znanstveno eksperimentalno/teoretsko metodologijo, ki pa jo je, (kako pardoksno kot je ugotovila m) kljub temu nemogoče ovreči. Torej v tej simlutantki igramo po pravilih, zaradi katerih ne moremo zmagati.
Skratka, kadarkoli ključne besede in besedne zveze, najpogostje uporabljene v p.d., 'pogooglam' v moji podatkovni bazi o teologji, mitologiji in znanosti, mi vedno znova meče ven povezave na bolesto psihloško potrebo njenega avtorja, da bi sicer ne samo njegovo stisko (torej tudi mojo in hkrati sodobno eksistecialno stisko vseh nas) razrešil s ekletičnim križanjem mitologije, teologije in znanosti, pri tem pa nas s psihološko regresijo svoje shizofrene osebnosti potegnil za sabo v infantilno dobo človešta, ki smo jo kot civilizacija duhovno na vso srečo tako kolektivno kot osebno z veliko truda že pustili za sabo (kako paradoksno) prav s pomočjo mitologije, teolgoije in znanosti.