Quote:


SAj to metafizika že razloži do neke mere.!DEjstvo je,da ne vidimo  in ne ponotranimo sveta vsi enako oz ga ne gledmo iz iste perspektive. To je res!

Glej Alojz, ti bom čist odkrito povedal kaj si mislim:

1) Prvi vidik: sam dajem vse teorije o civilizacijah "tam zunaj" v isti koš, pa naj bodo še tako različne med sabo in ne vem kako prepričljive. Govorijo o isti stvari - linearnosti vesolja, ki prehaja od točke z manj zavedanja vesoljne pojavnosti do točke kjer je vse jasno. Pogojujejo nek napredek, neko pot, potovanje od točke A do točke B, neprestano spoznavanje vesoljnega znanja in potem tudi neprestano pozabljanje le tega, in tako ad infinitum. Seveda potem civilizacije tudi na veke vekov potujejo od ene točke v vesolju do druge, skratka šibajo gor in dol po vesolju.

2) Drugi vidik: obstaja samo to kar sedaj obstaja, in nič drugega. Pika. In ta preprosta trditev je veliko preveč za veliko večino ljudi. Nič drugega ne obstaja od tega kar že sedaj izkušamo. Se pravi da ni vesoljcev, ni duhov, ni angelov, ni demonov, ni ničesar, ker vse to je zgolj projekcija bujne človeške domišljije, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da je to vse kar obstaja. In ker se ne more sprijazniti s trenutnim dejstvom blodi in si umišlja neke druge realnosti, da bi ubežala pred tem kar resnično je.

In seveda ne bo nihče nikoli videl na nebu "prihoda" nekih vele-ladij iz vesolja, ker jih preprosto ni in ker ni nobene potrebe po tem, da bi bile. Sam absolutno negiram linearno percepcijo vesolja v kateri bo do pravega znanja šele "potrebno priti". Ali veš kar moraš vedeti že sedaj ali pa ne boš nikoli vedel. Pika.

Pri čemer bi se bilo dobro zavedati, da morda ni toliko bistveno "kaj" je videno v vesolju (od atomov, do materije do ne vem kakšnih vesoljskih bratov) ampak "kaj" je tisto, ki vse to gleda in v kakšnem odnosu je "to" ki vse to gleda pravzaprav do tega kar je videno, in ali je to kar je videno sploh polovico toliko relevantno kot to, da se iz neke ne-točke vse to "gleda". Pa pri tem ne mislim družbenega konstrukta, ki je ustvaril "psihološkega opazovalca" ampak zgolj golo dejstvo, da življenje tako kot je ne bi moglo biti, če ne bi pred njim obstajalo nekaj kar se tega življenja zaveda že samo po sebi ... Ali povedano nekoliko drugače: morda pa bi se življenje ravno tako odvijalo kot se odvija tudi če ne bi bilo nikogar, ki bi do življenja vzpostavljal aktiven odnos in verjel, da življenje je, ker se ga on zaveda ... ali da je vesolje ustvarilo človeka zato, da se ga človek zaveda in do njega vzpostavlja aktiven odnos, kar posledično pomeni, da naj bi vesolje za lastno prepoznavo samega sebe in potrditev lastnega obstoja prejudiciralo obstoj človeka in človeškega zavedanja vesolja, brez katerega bi vesolje samo izgubilo svoj poglavitni "raison d'etre" oziroma smisel obstoja.

Tovrstno gledanje bolj vleče na človeškemu umu lastne teorije o lastni zveličavnosti in ne na neko občo realnost. Zato tudi vsakršna teorija in razglabljanje o ne vem čem odpade, ker je zgolj posledica nespejemanja realnosti take kot je. In to je pa tudi edina funkcija človeškega uma - ustvarjanje teorij o tem kaj naj bi bilo, ker um že v osnovi ne more sprejeti tega kar je. In to je dejstvo.

Poet

Da bi selahko popolnoma razumela.Če posameznik zanika vse obstoječe, tudi lastno samozvedanje,recimo ,da trdi,da je ta svet enostavno naša iluzija,še vedno izraža svoj eshataloški gon v iskanju lastne eshataloške življenjske katarze oz je že samo zanikanje vsega obstoječega kot iluzijo njegova eshataloška končna življenjska katarza.Sam se ne bojim,da ti to ne razumeš.  

Poet

Me veseli zate.Kar se tiče tvoje življenjske percepcije,mislim da izhaja iz tvoje individualne metafizike in si tem stanju pomirjen sam s seboj in svetom.Saj to je v končni fazi najboljša samopotrditev,ker je temeleča na tebi samemu,brez znanjih avtoritet.Zame je takšna življenjska percepcija najbolj uravnotežena sama v sebi in v idividumu samem. Meni osebno je najbolj všeč,če vidim človeka,ki je sam sebi največja avtoriteta in sočasno zmore pustiti drugim živeti njihovo življenje.Poet želim ti vse dobro v 2012 in naprej!

Robi

Se strinjam. Bom pa te spomnil,na posameznike,ki so do smrti vztrajali na svoji poti in kot je rekel titud kolektivno to običajno sprejme post humno in vgradi v življenje! Je tako? Stvar osebne zavestne odločitve in metafizike,ki ti več ne dovoli vrnitve na staro pot.!

ego-3p wrote on 29.12.2011 at 23:45:40:


Kaj češ tako to je!

Kaj pa, če je najvišje spoznanje v življenju prav to, da se ne da nič vedeti? Znamo biti pomirjeni s tem?