Zanima me, kako ljubite sebe? Ne v teoriji, ampak v praksi.

Zanimivo je kako lahko spremeniš prehrano, meditiraš, dihaš, se giblješ ipd.
in da se pozna - izboljšajo se odnosi z drugimi, živiš bolj mirno, v skladu s sabo..

ampak kmalu res ugotoviš, še posebej, če se boriš recimo z boleznijo, da če si ne popedenaš notranjosti,
če ne ljubiš samega sebe, še vedno ostajaš v nekem istem vzorcu. Bolezen je dober pokazatelj koliko si res naredil na sebi. Ker se lahko leta trudiš, ampak dokler res ne spremeniš nekaj v notranjosti, do takrat je vedno ista zgodba in se bolezen ponavlja, vrne ali pa ji enostavno ni konca.  

Pri meni je fora v tem, da mi pozitivno razmišljanje pomaga, razmišljanje a la "tukaj in zdaj", sprehodi v naravo, smeh, sprejemanje zunanje mene (videza, uspehov, odnosi z drugimi), ampak mi ob tem ostaja ena velika praznina. Še vedno je v meni preveč bolečine, žalosti in razočaranj. Nad sabo, ne nad drugimi. In si te praznine ne znam zafilat. Zato padam v še večji ektrem tega, da sem po eni strani vesela, da živim, po drugi pa se zavedam, kako si po toliko letih dela ne sebi še vedno ne znam odpustit, ne znam se sprejet (sebe znotraj ipd).
Govorim o ljubezni do sebe znotraj, da se sprejmeš, si odpustiš in se ljubiš brezpogojno.

Resno me zanima, ima kdo kakšen nasvet, kako se to naredi v praxi ?

jest se zadnje case ljubim na tak nacin, da se trudim jemat stvari take kot so in da delam stvari, ki so mi tezke. odpuscanje si zasluzim, men ne gre drugace in zasluzim si ga s soocenji z resnico in premagovanjem slabosti.

Ma kva pa vem, men se zdi, da je včasih boljš manj razmišljat o seb in kako sebe ljubit, ker to pomen, da se ego ukvarja sam s sabo, kar ponavad pelje samo v frustracijo. Včasih je po moje boljš mal pozabit nase (pa to ne pomen nehat skrbet za fizično telo in zdravo življenje!), pa se rajš ukvarjat s kakšno drugo stvarjo... in svojo ljubezen fokusirat na kaj izven sebe. Tibetanci majo sploh izrazito to prakso, da s tem ko fokusirajo ljubezen in sočutje navzven, to pol avtomatsko ustvari srečo tud v njih samih. V končni fazi smo baje itak vsi Eno  

Dayaran wrote on 05.11.2007 at 23:37:13:

..." ma kva pa veš", ... seveda, da je treba ljubezen usmeriti navzven, v dejavnost, ... logično ,   ... z Ljubeznijo pa itak pride tudi sočutje, ker ga pač vsebuje  ...
+ vendar je še mnogo več, kot samo to ... ...
lep dan, še naprej, ...
Boštyx

Že, ampak v bistvu vsak pozna najbolje le sebe. Mnogi prakticirajo Enost, da s tem, ko nekaj daješ drugim, ugotoviš, da imaš to sam, da gre npr. ljubezen skozi tebe do nekoga drugega - tudi jaz bolj verjamem v to. Po drugi strani pa mnogi trdijo, da je najbolje imeti najprej rad le sebe.
Torej... Ni čudno, da smo vsi kot ene zmešane kure...

Sebe ljubim takrat, ko dejavnost posvečam drugim... Ni pa lahko priti do takšne vse prevzemajoče Ljubezni, ker se dostikrat skrivajo nekje v sebi neka egoistična nagnjenja in ponos. Sebe imam torej rad, ko naredim vse, da odstranim iz srca sebičnost. Takrat logično postane vsaka dejavnost posvečena drugim in takrat bom(o) šele lahko v polnosti ljubil sebe.  
Tako nekako razumem enost in ljubezen .
Lep dan!