hm, men se je zgodil pa neki ful čudnega.
ok, mal izven topica, pa vseeno. (sori petra32, če ti "kradem" temo
)
prejšnji teden sem sedela na balkonu, bil je en čisto navaden dan.
gledala sm v nebo in oblake in so se mi zdel tko neverjetno lepi.
ful mi je blo hecno k sm kr strmela in čutla kt da nikol še nism vidla tolk lepote. čutila sm tak mir in jasnost k sm ga čutla mogoče dvakrat v življenju. res intenziven občutek.
pol čez neki časa je pršla kolegica k men na kavo.
in zvečer se je ta občutek ful nenavadno povečal. v takem smislu, da sm dejansko vidla, kako simpl je vse. kako nepomembne so stvari s kerimi se obremenjujem. ampak to vse na en tak mirn način. vse se mi je zdelo prav - tud če ne zmorem določene stvari se mi je zdelo ok, bila sem pomirjena sama s sabo in svetom... mislm, ne znam opisat, ampak je blo super.
fora je pa v tem, da mi je po drugi strani en del mene (nevem kater) čisto odpovedal.
v desni roki sm do ramen čutla tolk močne mravljince, da me je že bolelo. srce mi je noro bilo. bilo mi je slabo, kar mi je blo pa najbolj čudno - jaz sem bila 100 procentna, da bom umrla.
resno! prepričana sm bla, da je ta dan zadnji dan mojega življenja. pa ne zarad tega, kar se mi je dogajal na fizični ravni (slabost, vrtoglavica...)... ampak kr tko, nevem, čutla sem, da je to to. da je pršu čas zame in da se sigurno ne bom več zbudila.
hecno res. ne razumem tega, da sta se mi pojavla dva taka ekstrema - čimbolj sem čutla čisti mir v seb in predvsem jasnost, tembolj sm bla prepričana, da se naslednjega dne ne bom zbudila.
nevem, men se take nenavadne stvari nikol ne dogajajo, tko da je bla to prva res intenzivna izkušnja zame.
Home
Pages: 1 
