Svet pogovorov

minaa_83

1

Offline

be you:)
Posts: 5

Gender: female

:)
07.01.2007 at 22:37:24

Kje naj začnem...
Minilo je natanko dve leti in en mesec...v roki sem držala telefon in pisala stavek, ki mi je spremenil življenje na glavo in okoli. Stavek se je glasil: "Ti za mene ne obstajaš več!"

To je bilo namenjeno osebi za katero sem bila tisti trenutek prepričana da mi pomeni življenje in še več, bila sem prepričana da je on oseba s katero bom preživela preostanek svojih dni...vse dokler...

Hiška iz kart se je podrla, princ na belem konju je izginil, svet pod nogami se je začel majati, vse je šlo samo še navzdol...

Pričakovala sem popolnoma drugačen razplet, pričakovala sem tisto kar sem sanjala že kot majhen otrok vendar tega nisem dobila...princa na belem konju ni bilo...tudi buče in belih miši...zveza ni bila takšna kot sem pričakovala...skušala sem nekaj spremeniti vendar nič ni šlo v pravo smer. Česar koli sem se lotila, je na koncu šlo proti meni...ni mi preostalo druga kot da se umaknem...vendar ne vem kdaj mi je bilo bolj boleče...prej k nisem dosegala tistega kar sem pričakovala...ali sedaj ko sem izgubila še tisto kar sem ljubila najbolj Sad

V glavnem sedaj po dveh letih k sem prekini zavezo v kateri sem trpela...trpela sem zaradi sebe...trpela sem zaradi tega ker sama sebi nisem dajala tistega kar sem najbolj pogrešala...v tem da sem sedaj samska in nisem več v razmerju ki mi je pokazal vse prej kot tisto kar sem pričakovala...mi je prinesel same pozitivne izkušnje...spreminjam se v boljšo in bolj polno osebo...še vedno je mnogo stvari ki bi jih rada dojela, sprejela in se ljubila na način s katerim sem jaz že ljubila njega...!

Zakaj se še vedno po tolikem času vedno vračam k vprašanju, zakaj ? In ali sem ravnala prav, in zakaj nama ni bilo namenjeno rasti skupaj? Ker zavedam se da proces učenja in dojemanja ter sprejemanja je doživljenski in če ga lahko deliš z osebo ki jo ljubiš z vsem srcem je to darilo ki ga sedaj spoštujem bolj kot kar koli:)

Želim si jubezni ...najprej sama do sebe...kar mi sploh ne uspeva...in zdravega odnosa...brez pričakovanj in brez predsodkov...moja sreča je imeti v sebi mir in spokojnost...pri izražanju svoje duše.

Ali je za srečo res potrebno toliko trpeti..ali je vse le plod moje domišljije...in je vse preprosto brez zahtev..samo biti tisto za kar sem bila postavljena na svet ...

Back to top

IP Logged

ixtlan

5

Offline

Posts: 1130
Jesenice
Gender: male

Re: :)
Reply #1 - 08.01.2007 at 01:25:24

oh...po mojih izkušnjah ni zadovoljivih odgovorov. pač očitno to ni blo to. prihrani sanje za naslednji odnos. odloč se za sedanjost, ne za preteklost, glej naprej. lot se nečesa, v čemer boš uživala, v čemer boš našla strast. to je nujno iz dveh razlogov. šele, ko boš našla svojo strast v življenju in jo tudi živela, boš lahko postala zares srečna. v tem edino lahko najdeš izpolnitev, nikakor je ne smeš iskat v partnerju. drugi razlog je čisto praktičen: s tem se boš zaposlila in pozabila; zdaj imaš verjetno preveč časa. verjemi, manj, ko boš razmišljala, bolje bo, spomini bodo obledeli. poleg tega se itak ni dobr odločit za resno zvezo, dokler samega sebe ne najdeš. isto velja za izbranca. good luck:)

Back to top

Do what thou wilt shall be the whole of the Law. Love is the law, love under will.&&Acknowledging all truths, I express mine with healing intention.

IP Logged

gape

YaBB Administrator
p

Offline

I love YaBB!
Posts: 13595
The Land of YaBB

Re: :)
Reply #2 - 08.01.2007 at 12:43:06

minaa_83 wrote on 07.01.2007 at 22:37:24:

Kje naj začnem...
Minilo je natanko dve leti in en mesec...v roki sem držala telefon in pisala stavek, ki mi je spremenil življenje na glavo in okoli. Stavek se je glasil: "Ti za mene ne obstajaš več!"

To je bilo namenjeno osebi za katero sem bila tisti trenutek prepričana da mi pomeni življenje in še več, bila sem prepričana da je on oseba s katero bom preživela preostanek svojih dni...vse dokler...

Hiška iz kart se je podrla, princ na belem konju je izginil, svet pod nogami se je začel majati, vse je šlo samo še navzdol...

Pričakovala sem popolnoma drugačen razplet, pričakovala sem tisto kar sem sanjala že kot majhen otrok vendar tega nisem dobila...princa na belem konju ni bilo...tudi buče in belih miši...zveza ni bila takšna kot sem pričakovala...skušala sem nekaj spremeniti vendar nič ni šlo v pravo smer. Česar koli sem se lotila, je na koncu šlo proti meni...ni mi preostalo druga kot da se umaknem...vendar ne vem kdaj mi je bilo bolj boleče...prej k nisem dosegala tistega kar sem pričakovala...ali sedaj ko sem izgubila še tisto kar sem ljubila najbolj Sad

V glavnem sedaj po dveh letih k sem prekini zavezo v kateri sem trpela...trpela sem zaradi sebe...trpela sem zaradi tega ker sama sebi nisem dajala tistega kar sem najbolj pogrešala...v tem da sem sedaj samska in nisem več v razmerju ki mi je pokazal vse prej kot tisto kar sem pričakovala...mi je prinesel same pozitivne izkušnje...spreminjam se v boljšo in bolj polno osebo...še vedno je mnogo stvari ki bi jih rada dojela, sprejela in se ljubila na način s katerim sem jaz že ljubila njega...!

Zakaj se še vedno po tolikem času vedno vračam k vprašanju, zakaj ? In ali sem ravnala prav, in zakaj nama ni bilo namenjeno rasti skupaj? Ker zavedam se da proces učenja in dojemanja ter sprejemanja je doživljenski in če ga lahko deliš z osebo ki jo ljubiš z vsem srcem je to darilo ki ga sedaj spoštujem bolj kot kar koli:)

Želim si jubezni ...najprej sama do sebe...kar mi sploh ne uspeva...in zdravega odnosa...brez pričakovanj in brez predsodkov...moja sreča je imeti v sebi mir in spokojnost...pri izražanju svoje duše.

Ali je za srečo res potrebno toliko trpeti..ali je vse le plod moje domišljije...in je vse preprosto brez zahtev..samo biti tisto za kar sem bila postavljena na svet ...

men zgleda da si imela prevelika pričakovanja
namera je boljša ...

Back to top

Lahko pa da se tudi motim ...

The Administrator of this yabb and domain.

WWW

IP Logged

917

1

Offline

Panta Kathara tois Katharos

Posts: 23

Re: :)
Reply #3 - 09.01.2007 at 14:25:59

minaa_83 wrote on 07.01.2007 at 22:37:24:

Zakaj se še vedno po tolikem času vedno vračam k vprašanju, zakaj ? In ali sem ravnala prav, in zakaj nama ni bilo namenjeno rasti skupaj? Ker zavedam se da proces učenja in dojemanja ter sprejemanja je doživljenski in če ga lahko deliš z osebo ki jo ljubiš z vsem srcem je to darilo ki ga sedaj spoštujem bolj kot kar koli:)

V kolikor določenih napak iz preteklosti ne moreš popraviti se z njimi ne obremenjuj. Saj vem, reči je lahko pa vseeno, vsak trud obrodi neke sadove in četudi so sprva bolj kisli kot sladki, nas izkušnja pouči kako sejati bolje. Ali bi v dani situaciji lahko ravnali pravilno ali ne in zakaj smo ravnali kakor smo? Kdo bi vedel? Očitno že nismo znali bolje, saj sem prepričan, da si po svojih namirah nihče ne želi pljuvati v lastno skledo. Pa vendar, včasih se to kljub plemenitosti naših želja zgodi in v kolikor se potem pričnemo utapljat v morju naših zmot, je vsekakor pomembneje, da se vprašamo, kako se bomo iz zagate rešili, kot pa da si razbijamo glavo s tem, zakaj smo se v zagati sploh znašli. Na koncu koncev pa se radost skriva tudi v težavah samih. Namreč v njihovem poduku in premagovanju. Poleg tega pa imajo tudi one, kakor vse, svoj konec. Gotovo se dandanes spominjaš tudi kakšne svoje bolečine iz preteklosti? No, je še tako intenzivna kot je bila takrat??? Resnično, vse žalosti so zgolj sence, ki zbledijo toda važno je to kar ostaja... Ta, trenutek tu in zdaj v katerem pa lahko naredimo veliko, da bo jutrišni dan prijetnješ, srečnejš, veselejši, polnejši... Ne očitaj si napak, le prisluhni jim (kaj ti imajo povedati) in videla boš, da znajo biti prav dober prijatelj (in učitelj)!

Če lahko življenje (v dobrem in zlem) delimo z nekom, ki ga resnično ljubimo, je to res nekaj prekrasnega in vedi, resnična, obojestranska ljubezen, tista, ki ni zgolj zaljubljenost, simpatija in privlačnost, ne umre nikoli. In če tudi situacije kdaj pa kdaj ločijo ljubimca, ju bo hrepenenje njujinih src, zagotovo združilo v objemu novega dne... Če pa ljubezen le ni tako resnična in tako obojestranska, pomisli, je mar vredno vse te žalosti???

minaa_83 wrote on 07.01.2007 at 22:37:24:

Želim si jubezni ...najprej sama do sebe...kar mi sploh ne uspeva...in zdravega odnosa...brez pričakovanj in brez predsodkov...moja sreča je imeti v sebi mir in spokojnost...pri izražanju svoje duše.

Tega si globoko v svojih srcih gotovo želimo vsi in zapomni si, dolžnost do samega sebe, torej dejstvo, da moramo najprej poskrbeti zase, za to, da se imamo radi, da smo srečni, veseli, zadovolni, da imamo svoj mir in spokojnost, je v življenju najvažnejše. Kajti ničesar ne moremo dati v kolikor ničesar nimamo in potem tudi ničesar ne moramo pričakovati. Življenje (zemlja) pa je čudežni raj v katerem zrase vse, kar posadimo. In v kolikor s pridelkom nismo zadovolnji, nas nezadovoljstvo opozarja le na to, da se nismo dovolj potrudili (ali pravilno sejali)...

Še nekaj o predsodkih: K VRAGU S PREDSOTKI si reci in vselej izrazi svojega duha takšnega kot je (to tudi meni ne gre najbolje a vaja dela mojstra)... Poslušaj in sledi hrepenenja svojega srca... Boš videla, resnica lahko le očara... (no, vsaj tiste, ki jim je resnična podoba ljubša od mask, ki si jih včasih nadevamo ljudje, da bi prikrili svojo resnično podobo (a nerealizeran duh vedno trpi bolečino samozanikanja oz. samoprekletstva))...

minaa_83 wrote on 07.01.2007 at 22:37:24:

Ali je za srečo res potrebno toliko trpeti..ali je vse le plod moje domišljije...in je vse preprosto brez zahtev..samo biti tisto za kar sem bila postavljena na svet ...

Ni vse le plod tvoje domišlije, pač pa je narava življenja taka, da te do najvišjih vrhov pripeljejo le najbolj strme in naporne poti!!!

NE OBUPAJ, BIVANJE JE ČISTA RADOST!!!!!!!

Back to top

« Last Edit: 09.01.2007 at 15:37:19 by 917 »

IP Logged

Donna

3

Offline

I love Angel
Posts: 219
slo

Re: :)
Reply #4 - 09.01.2007 at 19:04:48

Mah veš kaj, žalovanje traja po vsakem bednem koncu nekaj časa, odvisno od osebe. Nakateri mazohisti jo nategnejo do plafona, potem pa pri sedemdesetih ugotovijo, da so sprašili lajf. Ni vredno. Za nazaj spremnjati ne moreš, za naprej pa te čaka vse lepo in dobro.
Jaz dostikrat premišljujem, da je v celotnem našem življenju nekaj hudo narobej. Zaljubljamo se do onemoglosti, odljubljamo pa v žalosti in trpljenju. Ljubezen je postala zanka in uganka, če jo razčlenjaš pa ne prideš ne do konca, ne do začetka. Zakaj se nekateri srečneži najdejo in so v ljubeči zvezi, drugi pa ne, ne ve nihče. Tragika ljubezenskega doživljanja nekatere zvleče v grob ali pa totalni obup. Jaz osebno bom začela dvomit v pravo in odkritosrčno ljubezen, ker poslušam in videvam samo še žalostne zgodbe. Prav malo osebkov poznam, ki bi v ljubezni bili srečni in zalepljeni do konca življenja. Vse une ljubezni po katerih so zdihovali pesniki in pisatelji, pa so tako ali tako samo v romanih. Ljubezni s srečnim koncem NI. Je ni. Vedno in povsod se nekaj sfiži, ponikne v brezno dvomov in očitanj, želji po spreminjanju partnerja, izkoriščanju, zavisti, ljubosumlja...srečnega konca torej nobena ljubezen nima. Tisti stvaek:"in živela sta do konca svojih dni.." je le v pravljicah in čisto navadna farsa. Zakaj ni srečnega konca? Ne more biti. Ljudje smo že po naravi podvrženi nenehnemu spreminjanju sebe in drugih in v tej tragiki pokvarimo še tisto nekaj, kar je dobro ali naj bi dobro bilo. Nihče ne more zadovoljevati naših potreb in želja v celoti, edino, če ni genij ali nadgradnja človeškega uma. Teh je pa bolj malo. Zaradi naših osebnih prevelikih pričakovanj, hotenj in ne vem čega še, ostajamo sami, bosi in nagi razpeti v usodo. Prej je sovraštvo in mržnja bolj trajna od ljubezni. Sem začela v to verjeti in definitivno ni happy enda v celi zgodbi. Ljubimo samo omejen čas, kajti vedno nas nekdo razočara, prevara ali pa zapusti. Potem pa žalujemo in objokujemo usodo, namesto, da bi bili srečni, da smo se znebili bremena neke osebe, ki nas nima rada in nas ne osrečuje. Zavoljo dveh besed:"Rad te imam", ki so bile izrečene prekmalu ali pa neodkrito, se je zlomilo že marsikatero srce. Zdravila pa ni. Za strto srce ne. Žal.

Back to top

IP Logged