Iz taistega clanka:
Quote:Vrhunsko sprenevedanje
Vsebina tožbe izbrisanih pred evropskim sodiščem na laž postavlja Janšo in Mateja
Sedmo leto mineva od prve odločbe ustavnega sodišča (US), ki je v prid izbrisanim ugotovilo ustavno neskladnost Zakona o tujcih. Kmalu bodo minila tudi štiri leta od zadnje odločbe US, ki je notranjemu ministrstvu jasno ukazalo, da mora izbrisanim "po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 naprej".
Kljub jasnim določilom varuhov naše ustavnosti pa ima pomladni vrh slovenske države očitno še veliko težav s priznavanjem bistva samega izbrisa. Notranji minister Dragutin Mate je namreč na torkovi novinarski konferenci spet javno podvomil o smiselnosti uporabe besede izbrisani, ko je povedal: "Sami veste, da je beseda, ki jo uporablja širša javnost za osebe, ki si leta 1992 konec februarja niso uredili svojega statusa v RS, neprimerna in ne izraža tega, kar se je dogajalo. Ker nobena od teh oseb ni postala apatrid, nobena ni ostala brez državljanstva, tako kot se je to zgodilo v nekaj drugih državah, ki so se na novo oblikovale."
Podoben odnos do odločb US ima tudi ministrski predsednik Janez Janša, ki si je v ponedeljkovih Odmevih vzel nekaj sekund za komentar bruseljske karavane izbrisanih: "Gre za izkrivljeno podobo. V Evropi mislijo na podlagi izkrivljenih informacij in tega poročanja, da gre za ljudi, ki danes nimajo nikakršnega statusa. Ne vedo, da gre za problem iz leta 1992 in da večina teh ljudi zahteva status za nazaj, za tisto obdobje od leta 1992, ko si niso uredili stalnega bivališča oziroma državljanstva, in časom, ko so si to uredili. V tem trenutku pa v Sloveniji ni prebivalcev brez statusa. Gre za vprašanje, kako rešiti tisto vmesno obdobje."
Citirane izjave vrha slovenske države dokazujejo, da si pomladniki še niso vzeli časa za branje kolektivne tožbe izbrisanih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki je bila pred dnevi sprejeta v obravnavo po nujnem postopku.
V njej je recimo podrobno opisana zgodba enainsedemdesetletnega Koprčana M. K., ki je iz BiH prišel v Slovenijo že davnega leta 1965. Kot obrtni delavec se je normalno preživljal do leta 1991, ko je zbolel za težko pljučno boleznijo. Kot zatrjuje v tožbi, je bil odločen vložiti prošnjo za državljanstvo, vendar mu to zdravstveno stanje ni dovoljevalo. Ko mu je dve leti pozneje zagorelo v hiši, si je poskušal na koprski upravni enoti izdelati nove dokumente, ki pa jih zaradi izbrisa nikoli ni dobil. Življenje M.K. se je takrat obrnilo na glavo, saj se še danes skriva pred policijo, ker v Sloveniji nima nobenega pravnega statusa in nikakršnih dokumentov.
V podobnem položaju je še en tožnik pred Evropskim sodiščem, Velimir Dabetič, ki se je leta 1965 rodil v Kopru, kjer je končal osnovno in srednjo šolo. Leta 1991 se je kot gradbeni delavec zaposlil v Italiji. Ko si je želel urediti slovensko državljanstvo, mu je, kot zatrjuje v tožbi, uslužbenka koprske upravne enote odgovorila: "Če je tako, ti mora dati državljanstvo Italija, ne mi." Dabetič je bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, ker je bil rojen v Sloveniji, pa si ni mogel urediti nobenega drugega državljanstva. Na podlagi rdečega jugoslovanskega potnega lista mu je Italija izdala dovoljenje za bivanje. Ker mu je potni list potekel leta 2002, mu italijanske oblasti niso izdale podaljšanja dovoljenja za bivanje. Dabetič tako danes še vedno biva v Italiji, kjer ima odrejen izgon iz države, vendar ga zaradi apatridnosti Italija nima kam izgnati. Tudi Dabetič je danes še vedno brez vsakršnega statusa. Še več, slovenski konzulat v Trstu mu je celo izdal potrdilo o apatridnosti, kljub temu da se je rodil v Kopru.
Če Janša in Mate ne poznata omenjenih primerov iz tožbe pred Evropskim sodiščem, bi lahko poznala vsaj medijsko znan primer izbrisanega Alija Berishe, ki v Sloveniji sicer ima status, vendar status prosilca za azil. Potem ko so ga zaradi izbrisa izgnali iz Slovenije, je prebegnil v Nemčijo, ki ga je deset let pozneje poskušala izgnati na Kosovo. Ker se je Berisha želel vrniti v Slovenijo, kjer je imel prijavljeno zadnje stalno prebivališče, sedaj na popravo svojih krivic (in nezakonito odvzet status stalnega prebivalca) z ženo in štirimi otroki čaka v ljubljanskem azilnem domu.
Ob vsem tem pa izjave slovenskega vrha na laž postavlja tudi sporočilo s tiskovne konference MNZ iz junija 2002, ko je takratni minister Bohinc sporočil: "V registru ostaja še 4205 oseb, ki si niso urejale nobenega statusa. Za te osebe bo Ministrstvo za notranje zadeve ugotovilo, ali se še nahajajo na območju republike Slovenije, in v primeru, da tukaj živijo, preučilo možnosti za trajnejšo rešitev njihovega statusa, bodisi s spremembo Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji - s podaljšanjem roka za vložitev vlog, oziroma z možnostjo sprememb Zakona o državljanstvu Republike Slovenije." Analize o tem, koliko od teh 4205 oseb še živi v Sloveniji, MNZ do danes še ni opravilo.
Siniša Gačič