Pogled nam je osteklenel, ker smo se preobjedli podob in ker smo se preveč trudili gledati. Desetine izrazov obstaja, s katerimi lahko opišemo različne načine gledanja, toda v drugi polovici tega stoletja sta se nam posebno priljubila dva: izostrovanje in hitro skeniranje. Golo oko v resnici spreminja žarišče med širokokotnim in telefotografskim posnetkom približno dvajsetkrat na sekundo, čeprav vidimo sliko, kot da je fokusirana in v središču našega vidnega polja. Fotografija odpravi te subtine premike in nam poda eno samo ostro sliko, ki je 'boljša' kot stvarni predmet. Bolj ko je jasna in ostra, boljša je - kar poglejte revije o modi in televizijske reklame. Ostrina, ki jo občudujemo, je dramatična, predvsem pa učinkovito spodbuja našo željo pao izdelku. Želja je vogelni kamen potrošniške družbe. Če hočemo spodbuditi željo, moramo ujeti pozornost kupcev in jo usmeriti na določeno blago. Ča naj bo videti izjemno med izdelki iste vrste, morata pritegniti kupčevo oko embalaža in promocija.

Fotografija, zlasti pa televizija sta nas naučili, da z enim samim pogledom zajamemo bistvene sestavine slike. Lahko preklapljamo z enega programa na drugega, skačemo z enega naslova na drugega kot računalnik, ki išče podatke, in pregledujemo vidno polje, da bi našli želeno informacijo. Smo v obdobju kolaža, ko televizija spodbuja različne teme - politiko, deževni gozd, vaško tragedijo, japonsko borzo, umetnost, pornografijo, komedije, delfine, polnočni show - da se kosajo za našo takojšnjo pozornost, kot da bi se po vrednosti prav nič ne razlikovale, da bi mogli sploh izbirati med njimi. Neka ameriška raziskava je pokazala, da od odkritja daljinskega upravljalca več kot polovica otrok, mlajših od 15 let, nikoli ni gledala enega samega programa od začetka do konca.

Tudi naša potovalna hitrost nas je prisilila, da samo hlastnemo po sliki, ki se nam ponuja, potem pa moramo že zgrabiti naslednjo. Težko se je ubraniti vtisa, da je življenje vrsta filmskih posnetkov, ko naš vlak drvi skozi pokrajino s hitrostjo 170 kilometrov na uro; težko je tudi ne prenesti tega načina 'hitrega informativnega gledanja' v naše siceršnje opazovanje stvari. V muzeju ljudje pogosto hodijo mimo slik, kot da bi med potjo v jedilni voz gledali skozi okno vagona. Hitro pozabljamo, da ni bilo zmeraj tako. Ko so Matissa z avtom peljali na ogled provansalske pokrajine, je vztrajal, da hitrost ne sme biti večja od hitrosti pešca - se pravi 5 kilometrov na uro - 'drugače sploh ne moreš občutiti dreves'.


V tem obdobju svetlobe, ko očem menda nič ne more ostati skrito, samo postali slepi za nekatere najdragocenejše stvari. V morju slik, ki nam jih pošiljajo občila, se izgublja konkretni svet. V nemirnem pregledovanju vidnega polja tvegamo, da bomo spregledali nekaj, kar imamo tik pred nosom. Ne vidimo živega sveta. Ne opazimo grozda v tistile skledi; ne vidimo kupa zmečkanih rjuh na postelji, starega čevlja pri vratih, kamnitega zidu. Tamle čez so vhodna vrata, modra, s staro bronasto kljuko, ne medeninasto; in prav tule je moja desnica, ki se premika čez belo stran. Kdaj sem nazadnje pogledal svojo desno roko? Ali se zastrmel v obraz človeka, s katerim preživljam svoje življenje?

Naša potreba po hitrem iskanju žariščne razdalje, po jasnosti, takojšnjosti in obveščenosti je potisnila v ozadje večino drugih oblik gledanja. Še vedno oplazimo s pogledom, kajti tak hiter poblisk se ostrostrelec v naši očesni vojski. Toda v hitro premikajočem se, homogeniziranem svetu, iz katerega tu in tam zaštrlijo samo res najbolj dramatični napisi ali dogodki, redko najdemo čas za strmenje, premišljanje, poglabljanje in opazovanje. Povečini smo pometli s počasnejšimi, bolj premišljenimi rabami očesa. Navsezadnje ne prinašajo nobenih koristi. V sodobnem svetu so lahko videti celo tako neprimerne, da nam povzročajo težave. Brian Skilton, ki snema filme, mi je povedal, da je nekega dne pohajkoval po londonski ulici in si ogledoval različne hiše. Ob njem se je ustavil policijski avto. Iz njega sta stekla policista in ga vprašala, kaj dela. 'Zanima me arhitektura,' je rekel, 'in ravno sem si ogledoval različne hiše.' 'No, naju pa zanima način, kako si jih ogledujete,' sta mu odgovorila. 'Samo vlomilec lahko tako postava pred hišami.' Ker vidimo samo površino stvari, utegnemo pozabiti, da je življenje večplastno. Če jo gledamo s počasnejšim, sprejemljivejšim strmenjem, vidna oblika lahko postane predstava duše.

Tole je pa fantastično...Kolk zgoščen tekst...Vse, kar je tale človek napisal, ima globok smisel (vsaj zame)...Zopet sem se zavedla, da premalo živimo svoje življenje...Da preveč hitimo...Da ne znamo čutit tako, kot je treba...
Hvala, Devi...si bom morala še večkrat prebrat tale tekst.
Lepo se imejte!