Duša in čutnost: Roger Hudson

"Rad bi vam povedal malce drugačno zgodbo o Evi. Eva je napravila nekaj pogumnega in čudovitega. Stegnil aje roko čez prepoved Očeta BOga, utrgala jabolko z drevesa in ugriznila v njegovo sočno, zrelo meso. Spoznala je, da je dobro, in podala jabolko Adamu, da bi lahko še on okusil njegovo dobroto. V tem trenutku sta se Adam in Eva zdramila iz prvotnega sna in oči so se jima odprle. Zagledala sta lepoto svoje oblike v siju svoje lastne svetlobe.

No, Eva je že od začetka ravnala modro. V vrtu je imela veliko prijetljico, najbolj subtilno od vseh bitij. To je bila kača, ki se je držala čisto pri tleh in je poznala poti notranjih svetov, ki tečejo v globini zemlje in skrbijo, da rastline in drevesa rastejo vsako ob svojem času. Kačo je napolnjevalo življenje z njenih mnogih potovanj, njena modrost pa je bila v besedah, ki jih je zašepetala Evi, ko ji je svetovala, naj poje jabolko. Eva je bila modra, ker je znala prisluhniti v globine. Poslušala je in pod glasnimi zahtevami Očetovega glasu, ki ji je ukazoval, da mora brez ugovora izpolnjevati njegove zapovedi, je zaslišala nežnejša šepetanja resničnejšega življenja. Eva je izbrala ta način življenja po svoji vesti in utrgala sadež.

V tistem trenutku je Eva blagoslovila vse prihodnje rodoe z darom, da lahko sodelujejo pri ustvarjanju svojega sveta. Ko je beseda kače zdrsnila v Evino uho, je oplodila njeno spečo dušo. Tedaj je bila zmožna pogledati v svojimi notranjimi očmi in v luči te inteligence je izbrala svojo pot.

Eva je živa duša človeškega bitja in kot takšna ima veliko imen. Ljudstva antične Grčije so jo klicali Psiha. Tudi Psiha je gledala z notranjimi očmi, kot vemo iz njene dogodivščine z Erosom. Ko se je bog Eros zaljubil v Psiho, jo je popeljal v rajsko dolino. Vsako noč jo je obiskal, za nagrado pa si je želel samo ene obljube: da bosta živela v večni sreči. Dejal ji je, da ga ne sme pogledati niti ga spraševati po njegovih poteh. Dobila bo, kar si bo poželela, le tega ne sme zvedeti, kdo je on. Psiha se je strinjala, da ne bo postavljala vprašanj. Raj, v katerega jo je odpeljal, ji je bil všeč, kajti tu so bile izpolnjene vse njene želje. Potem pa so jo notranji dvomi privedli do tega, da ga je obsijala s svetilko in odkrila, da je prekrasen bog. Pri priči se je zaljubila vanj; Eros pa je, takoj ko je odkrila, kdo je, zbežal iz raja. Psiha mu je sledila in padla na zemljo.

Vendar pa ni bila več ista kot prej, kajti dotik ljubezni je prebudil njeno dušo. Zdaj je poznala Erosa in bila je erotično prebujena. Psiha, človeško bitje, je lahko z očesom, enakim božjemu, videla čudeže in možnosti življenja. Čutila je slast in ljubezen, ki sta bili včasih skoraj neznosni za njeno umrljivo bitje. Življenje je v polnosti drlo skozi njeno srce in čute. Ker ni bila več sama v odmaknjenem svetu (raju), jo je ljubezen približala življenju. Lahko je čutila in cenila zemljo pod nogami, lepoto dveh ljudi, ki se ljubita, življenje v obcestnem kamnu ali grmu. Tako Evino tudi Psihino spoznanje ni izviralo iz misli, ampak iz širše inteligence, ki ve, kam gre, tako kot reka ve, kam teče. Erotika je predstava duše, katere svetloba lahko vidi in ceni srce življenja.

Eva je 'znala' utrgati jabolko. Imela je dovolj veliko srce, da je stegnila roko vsemu razumu navkljub. Bila je pogumna, ker je vedela, da uživanje sadeža zavestnega življenja prinaša tako radost kot tudi bolečino. Trpljenje pa se je nekoč moralo nehati. Tisočletja so črnili in sramotili Evino ime. Upala si je motiti mir, se upreti prevladujoči modrosti svojega časa. Bila je noro predrzna, da ni ostala na svojem mestu, in za to je morala plačati ceno. Krščanska cerkev je spregovorila  s strogim glasom Jehove, ko je eden od njenih svetnikov, Avguštin, razglasil, da Eva navsezadnje ni tista, ki podarja življenje, ampak hudodelka, ki je zakrivila izvirni greh, da smo ga po njej dedovali vse do današnjega dne. Od Avguština dalje so sramotili Evino modrost. Lepoto in življenje pojavnega sveta so začeli gledati kot skušnjavo, ki zvablja duha stran od njegovega pravega doma, nekakšnih nebes, ki jih bomo v polnosti lahko uživali šele po smrti. Telo in duh sta se ločila in duša je bila pregnana iz tega sveta. Svet živih bitij s človeškim telesom vred je postal svet reči, predmetov, oropanih njihovega pomena in inteligence. Živali in drevesa so umolknili. Življenje je bilo razrezano na dvoje: na prav in narobe, dobro in slabo, duhovno in meseno. To je bila resnica izvirnega greha. Njegovemu zgledu je sledilo neizmerljivo veliko trpljenje, večinoma v imenu pravičnosti.

Tako je bilo erotično življenje poteptano, ali pa so ga kot talca držali za zaprtimi ustnicami in zgledno dostojnimi fasadami. Dandanes je zapečateno na še bolj zvite načine. Seks in pornografija sta cvetoč posel, pri katerem gre samo za predstavo, nekateri pa pravijo, kakšna osvobojena in čutna kultura da smo. Toda pornografija ločuje telo od duše in spreminja telo v reč, ki jo je mogoče uporabiti kot katerokoli reč za pridobivanje dobička na trgu. Pornografija je karikatura erotike: obstaja lahko le tako, da zanika odnos. Zahteva anonimnost, tako kot jo je zahteval Eros, preden ga je Psiha obsijala s svojo lučjo. Brez odnosa ni povezanosti, ni čustev in ni spoštovanja do druge osebnosti. Ni duše. So le razburljivi občutki zaradi občutkov samih. Razburljivi občutki ne sežejo pod kožo; njihov učinek je takojšen in kratkotrajen; in kot da bi se potapljali v steklenem zvonu, z njimi tvegamo le hipotetično, ne zares. V nasprotju z erotičnim nas tak občutek hitro zapusti. Ničesar ne moremo dati, plačamo samo ceno za potapljanje. Ko pa odstremo povrhnjico življenja, ostanemo sami in popolnoma osamljeni. Daleč od tega smo, da bi bili erotična kultura; verjetno smo od vseh dosedanjih kultur tista, ki je najbolj ločena od telesa in nasprotna čutnosti.

Stik s svojimi čuti zgubimo tedaj, ko se pehamo samo za vzburljive občutke ali pa kadar se zadovoljimo s fantaziranjem o nečem namesto s stvarjo samo. Lahko smo recimo tako zatopljeni v svojo podobo čokoladnega užitka, da popolnoma zgubimo stik s telesom in ne vemo niti tega, ali čokolada tudi telo navdaja z ugodjem ali ne. Potrošništvo ni posledica telesnih apetitov; vzdržuje ga umetno spodbujanje in ustvarjanje poželenja. Če bi si dovolili, da bi se naučili bolj slastiti se, bi nedvomno manj kupovali.

Kupovali bi manj, ker je resnični užitek izpolnitev; je popolnoma naravna in zdrava zadovoljitev v izmenjavi med čuti in zunanjim svetom. Ko je Psiha zapustila Rajsko dolino in se vrnila na zemljo, je rodila Erosovega otroka, Užitek. Užitek je zavedanje Erosovega mimohoda. Je erotični odgovor na življenje, tak, ki se fizično premika. Telo drhti, drgeta in trepeta od užitka. Tako kot 'erotičen' je tudi ta beseda izgubila svojo izvirno sočnost. Lakmusov preskus greha je v katoliški cerkvi še zmeraj vprašanje: 'Ali si užival?'

Patos in bolečina sta ravno tako del erotičnega užitka kot radost in užitek. Eva je prevzela odgovornost za svojo zavest, trpela je porodne bolečine in na koncu tudi smrt. Velik patos - bogastvo čustva, ki ga lahko imenujemo strast, pa tudi trpljenje - je v vsakem prehodu od nedolžnosti k spoznanju. Mnogi smo okusili trpljenje, ki ga prinese premik od blaženosti romantične ljubezni k treznejšemu delu - kovanju trajnega odnosa. Trpljenje te vrste je vitalno; lahko pripomore, da sije luč posameznika močneje.

Tako patos kot užitek sta telesni spoznanji. Sta čutilni in čutni doživetji, živ dokaz, da smo živi, in v stiku s preostalim življenjem. To se zgodi, kadar sveti Psihina svetilka. Če srce spi, postane patos čista bolečina, bolečina in užitek pa ostaneta na ravni razburljivih čutov. Ko se junakinji filma Thelma in Louise odločita, da bosta zbežali iz dušečega konformizma, ki vlada v njunem mestecu na ameriškem Jugu, se lotita tega v pravem pustolovskem slogu, ne da bi pustili za seboj sporočilo in ne da bi vedeli, kje bosta prespali naslednjo noč. Kmalu se znajdeta v težavah, in prva težava vodi v drugo. Človek lahko postane zasvojen z razburjenostjo, ki jo prinašajo težave, in med svojim popotovanjem se Thelma in Louise preobrazita iz neumnih plavolask v neobrzdani, nepremišljeni ubežnici, ki jima je na sledi več policijskih oddelkov. Film se konča tako, da se divje odpeljeta z avtom v prepad.

Thelma in Loise sta vzeli pogum v svoje roke in se kot Eva uprli prevladujoči patriarhalnosti svojega časa. Uprli sta se možu in ljubimcu in se postavili po robu zakonu in redu. Vendar pa se je radost ob njuni osvoboditvi kmalu sprevrgla v nasilje in to nasilje sta navsezadnje obrnili proti sebi ter si vzeli življenje. Nasilje je lahko nasprotni pol radosti. Neobrzdana živost erotičnega toka se sprevrže v nasilje, blaznost ali smrt, če je ne vodi noben svetilnik. Pokaže se, da iracionalnost nikakor ni vreden nadomestek racionalizma. Film je na svoj tragični način globoko pretresljiv. Zdi se, da ne pokaže nobene alternative stereotipom moške zlorabe moči v primerjavi z ženskimi furijami. Thelma in Louise sta si obupno želeli občutiti, kako življenje teče skozi njuno srce in možgane. Kot narkomani in alkoholiki - in kot na svoje manj očitne načine mi vsi - sta hrepeneli po ekstazi polnokrvnega življenja.

Razburljiv občutek sam po sebi - pa naj bo še tako orgazmičen - prej ali slej ni več ploden. Eden od razlogov za to, da smo očitno družba, ki je tako lačna užitkov, je ta, da smo jih navajeni iskati na nepravih krajih. Bleščeča se površina življenja nas bo vedno metala od bolečine k užitku, od racionalnosti k iracionalnosti, od dobrega k slabemu in nazaj. Globlje povezave in tokovi med stvarmi se dogajajo pod kožo, razsvetljuje pa jih mehkejša svetloba, tista, ki jo je Eva prinesla na ta svet - ne svetloba močnega žarometa ali neskončno ostrega laserskega žarka, ampak bolj ženska svetloba sveče ali svetilke, s kakršno je Psiha obsvetila Erosa. Ta svetloba iz srčike erotičnega je bolj razpršena, vsa je mehkejša, stvari ne iztrga iz njihovega okolja, ampak jim ga pušča za podlago. Ne sodi, ampak je sprejemljiva in omogoča, da vidimo razlike. Ne uničuje, ampak ogreva svet.

To je luč, ki nas povezuje z inteligentnimi načini življenja. Ni nekaj, kar bi lahko poljubno prižgali ali ugasnili, ampak je spoznanje, da pri tem lahko sodelujemo. Radi živimo v kolektivnem mitu o soodločanju, prepričani, da nadziramo zadeve in krmarimo svoje življenje. Toda Eva ni razumsko izbrala svoje poti kot zavesten ego; dovolila je življenju, da jo je izbralo, in videla je, da je dobro. Po svoji volji je igrala svoj del v razvoju širše zgodbe, ki je imela svojo lastno namembnost in logiko. Mi smo zdaj del iste zgodbe, le da se dogaja v našem času. Na bolj krajevni ravni smo del mreže življenj - naše družine, prijateljev, sovražnikov in sodelavcev - ki sestavlja našo osebno zgodbo. Erotična duša ni nekaj, kar imamo; potopljeni smo v njej.

V Keniji, v hotelu, pred spanjem odprem Sveto pismo, ki je v mnogih hotelih tega sveta na vsaki nočni omarici, in začnem brati genezo.
Vam rečem, čista groza, kake bedarije, povsem nedostojni razumnemu človeku. In se vprašam zakaj mi je to naenkrat tako bebavo, če sem pa to v mladosti nenehno poslušal in bil indiferenten.
Vzrok po moje tiči v drugem jeziku, te zgodbice v slovenščini pač ne jemlješ resno, v angleščini je pa stvar čisto drugačna. Naj kdo posrfa in najde stvar v angleščini (sam na brzino nič ne najdem), me prav zanima, če bo reakcija podobna.

Kar se pa tiče uvodne objave je pa res srčkana.

Trdo delamo in si napačno predstavljamo, da moramo premisliti, kaj je treba napraviti. V resnici pa to ni naša odgovornost, kajti vzorec stvari je veliko velji, kot si lahko predstavljamo. ... Neposredno zaznavanje našega vzorca pripada zavesti - brezpogojni strani naše narave. Vzorec je ustvarjalen in ustvarjen.
J.G.Bennet, The Way To Be Free

Kar Bennet imenuje zavest, sam imenujem duša, duša, ki je vir erotičnega. Je tisto, kar vidi skozi imena stvari, skozi njihovo dobesedno in konkretno resničnost v globlji vzorec, katerega del so. Kadar tečeta iz duše trpljenje in radost, ne izgubljamo sami sebe, ampak se najdemo. Duša, domišljija je tisto, kar prinese v razmerje nasprotja. Notranji pogled poveže telo in um. V njegovi navzočnosti je telo ravno tako sveto kot katerikoli posvečen kraj in skozi kanal čutov se svetloba posameznika pretaka v svetlobo sveta.

Ta knjiga je potovanje skozi čute. Raziskuje, kako lahko okušamo, duhamo, z dotiki čutimo, slišimo in vidimo svet polneje in kako čuti lahko povežejo notranje in zunanje. Prizadeva si gojiti ljubezen do lepote vsakdanjega življenje in tega, kako ga živimo, njegovo trpljenje in užitek, njegovo čutnost in posvečenost. Je slavljenje erotičnega v življenju.

Ne obstajamo ločeno od svojega telesa. Tudi ne obstajamo samo v svojih možganskih celicah, kot da bi bil preostanek našega fizičnega bitja le privesek, ki nas nosi naokrog in streže našim željam. Naše telo je razsežnost, ki pove, kdo smo, je sestavni del naše človeškosti. Če bi skrčili občutek za svojo identiteto le v en njen del, v glavo, bi to pomenilo, da gledamo na stvarnost, kot da je sestavljena iz delov; to je dediščina razsvetljenstva iz 18. stoletja. To volilo nam je dalo model eksistence, ki bi ga lahko primerjali z biljardom. V njem se ljudje in predmeti kot ločeni skupki odbijajo drug od drugega, ne da bi jih kaj povezovalo. S tega gledišča je telo preprosto še en predmet. 'Mi' smo svetloba razuma in živimo v sijajni osami možganske opne. Bolj ko se tako zatekamo v ta kot samih sebe, bolj živimo in doživljamo življenje kot stisnjeno pest. Takšno življenje utegne postati precej napeto. Leta 1991 so samo v Veliki Britaniji prodali dve milijardi aspirinov.

Toda naša zavest je v vsaki celici našega telesa. Veliko svobodneje lahko zaživimo, ko začnemo gledati na telo s te plati, ko prisluhnemo njegovim občutkom in sporočilom z enakim spoštovanjem, kot ga namenjamo svojim mislim in čustvom. Morda bomo celo odkrili, da so naši občutki bliže resnici. Če hočemo poslušati telo, ga moramo ceniti in biti prepričani, da je vredno naše pozornosti. Dolgoročno to pomeni, da si bomo morali morda podrobneje in bolj pošteno ogledati svoja stališča in vzgibe, ki motivirajo naše vedenje; ampak že če si vzamemo čas, da zaznamo signale svojega telesa in ravnamo v skladu z njimi, je to pomemben korak k bolj erotičnemu življenju.

Naj to vemo ali ne, svet prehaja skozi nas in odhaja iz nas spremenjen. Skozi vse svoje čute preobražamo svet, ga vsrkavamo, obračamo in ga spet izpustimo, rahlo drugačnega od tistega, kakršen je bil brez nas; med svojim prehajanjem pa tudi on nas nevidno vkaluplja in oblikuje. Z vonjem in okusom to ni le pretanjena izmenjava, ampak je vidna, fizična. Vonj sprejmemo z vdihom, dihanje pa nikoli ni nevtralno niti blago; vsak dih skuhamo na svojem notranjem ognju in ga pošljemo nazaj v svet v drugačnem kemičnem stanju. Nekje med kuhanjem, med vdihom in izdihom, vonj vstopi v telesno kemijo, morda spremeni naše razpoloženje ali misli, ne da bi se tega zavedali.

Od tistih časov, ko smo se odlepili od sledi vonja na tleh in se zravnali do polne višine življenja na dveh nogah, je naš čut za voh vse bolj slabel, saj so ga nadomeščale oči, ki so lahko videle vse do obzorja. Čeprav se dandanes manj kot kdajkoli v razvoju človeške vrste opiramo na vonj, pa od vseh čutov še najbolj podcenjujemo voh. Izraz 'voditi za nos' daje vedeti, da so naši instinkti nezanesljivi in neumni, da naj bi nam zgolj razum narekoval dejanja. Toda spoznanje prihaja v mnogih preoblekah. Vonji nam govorijo o razpoloženju; oblikujejo naša najgloblja čustva in najbolj vzvišene težnje; pogosto popolnoma v nasprotju z razumom določajo privlačnost ali odpor, ki ju čutimo do drugih. Androsteron, kemični bratranec testosterona, je moško eterično olje. Pravijo, da diši približno kot mešanica mošusa in sandalovine z nadihom urina. Poskusi so pokazali, da so se ženske odločale samo za stole, telefonske aparate in sedeže v gledališču, ki so jih poprej poškropili z androsteronom. Ženska pa diši najbolj vabljivo med ovulacijo. Njen dih je takrat še bolj 'sladek', saj se med ovulacijo poveča količina sladkorja v krvi. Čeprav sladkor nima svojega vonja, sladkost okrepi vse vonjave, ki tako postanejo privlačnejše. Poleg vonja svojega spola pa ima posameznik svoj vonj, ki se tako razlikuje od vseh drugih kot prstni odtis. Malo verjetno je, da bi nas vonj našega partnerja odbijal, čeprav smo se že preveč oddaljili od naravnega telesnega vonja, da bi znali ceniti ljubezensko jabolko. V elizabetinskih časih so si ženske dajale pod pazduho olupljeno jabolko, dokler se ni prepojilo z vonjem njihovega potu. Celo Napoleon je naročil Josephine, naj se ne umiva dva tedna pred njunim sestankom, tako da bo lahko v polnosti užival njen telesni vonj.

Vzporedno s tem spoštovanjem naravnih hlapov pa so se ljudstva vseh kultur z veseljem mazilila z vonjavami rož, začimb in živalskih izločkov že od začetka zapisane zgodovine. Staroegiptovske dvorne dame so si dajale na glavo visoke voščene stožce, prepojene z dišavami. Pri telesni temperaturi se je stožec počasi topil in oblival damo z dišečim oljem, ko je hodila po svojih opravkih. V Neronovem Rimu je bilo več tisoč kopeli, ki so se specializirale za dišavljenje; imenovale so se unctuaria. Dišavna cesta, bolj znana kot Svilena cesta, je bila stoletja ena najbolj prometnih trgovskih cest na svetu.

Duhovniki in svečenice vseh časov in religij so dobro vedeli, da dišave in esence lahko dvignejo dušo in dodajo zemeljskemu življenju duhovno razsežnost. Egipčanski zapisi, ki datirajo v leto 4500 pred našim štetjem, govorijo o odišavljenih oljih, lubjih in smolah, začimbah in aromatičnih kisih, ki so jih uporabljali v medicini, pri obredih in balzamiranju mrličev. Svetišča so odišavljali z zmletim cedrinim lubjem, kuminovimi semeni in angelikino korenino, ki so jih namakali v olja ali pa zažigali (perfume = z dimom). Priljubljen parfum je bil kyphi, mešanica šestnajstih različnih esenc, med katerimi sta bila tudi mira in brin. Vdihovali so ga egipčanski duhovniki, da bi postali bolj duhovno sprejemljivi. V islamskih mošejah so v možnarju zmešali rožno vodo in mošus, ki ga je mogoče odkriti še dandanes, po več sto letih. V katoliški in pravoslavni cerkvi še danes zažigajo drevesno smolo kadila in mire, ki so ju uporabljali že dolgo pred Kristusom. Herodot navaja, da so arabski trgovci vsako leto pritovorili perzijskemu kralju 30 ton kadila. Mojzesu je bilo zapovedano, da vzame miro s seboj na poti iz Egipta, da bi otroci Izraela lahko nadaljevali svoje čaščenje. Hebrejci so ga pomešali z vinom in ga pili, da bi jim zbudilo duha, preden so se udeležili verskih obredov.

Dišave in obredi zbudijo celo mavrico razpoloženj in čustev, ne samo vzvišenih. Vonj nas lahko osreči, nam zbudi lakoto, potrtost, žalost, jezo ali poželenje, ne da bi se sploh zavedali vzroka. Vsako od naših razpoloženj ima svoj vonj. Divje živali lahko napadejo človeka, ker zavohajo njegov strah. Eterično olje šipka, majarona in materine dušice uporabljajo v aromaterapiji za preganjanje depresije, saj so znani kot rastline, ki zbujajo srečno razpoloženje in dvigujejo duha. Ylang-ylang pomiri izbruh jeze, za kafro in cimet pa pravijo, da zbujata pred notranjimi očmi živahne podobe. Za mošus že od nekdaj vemo, da povečuje željo po spolnosti, saj v resnici povzroča hormonsko spremembo pri ženski, ki ga duha.

Trgovci se dobro zavedajo učinka, ki ga ima vonj na kupca. Reklame za rolls royce so v resnici dišale po usnju, s katerim so bili prevlečeni njegovi sedeži; agenti z nepremičninami so škropili po praznih hišah, ki so bile naprodaj, vonj po kuhi, ki naj bi ga kupec povezoval z občutjem srečne družine; restavracije imajo nameščene prezračevalne naprave iz svojih kuhinj tako, da pihajo slastne vonjave na ulico. Ironično je, da postajamo vse manj občutljivi za naravne vonje, kar nas izdelovalci kozmetike vztrajno prepričujejo, da je naš naravni vonj neprijeten in ga je treba prekriti z njihovim izdelkom. Naš nos je vse bolj otopel tudi zato, ker se zmeraj bolj ukvarjamo s higieno in čistočo.

Smo v nevarnosti, da nas brezhibno čisti domovi s prezračevalnimi napravami odrežejo od naših korenin v naravnem svetu. Voh je tako nezaveden čut, da si nemara celo domišljamo, da ga skorajda ne bi pogrešali. Toda anozmija - nezmožnost vonjanja - je motnja, ki človeka hudo prizadane. Laura Croker je z bridkostjo opisala svoje trpljenje v članku o anozmiji:

V našem čustvenem spektru manjka en odtenek. Tako močno si želim, da bi zakopala obraz v hiacinte in uživala v spominu na pomladne sončne žarke. Hrepenim po tem, da bi se po prstih odtihotapila v sobe svojih otrok in vdihovala topli vonj po spancu v njihovih laseh, in da bi uživala čokolado kot parfum, ne le kot mehko sladko kepico na jeziku... in da bi vedela, kdaj je hrana kuhana, še preden mi to oznani dimni alarm.

Drugi ženski, ki trpi za to motnjo, Judith Birnberg, se je voh za kratek čas povrnil, ko je jemala prednison, steroid proti vnetju. To zdravilo je zmanjšalo oteklino, ki so jo našli na njenih vohalnih živcih. Naslednjega dne je pri zajtrku zaduhala, kako vonja njen mož in

se naslonila nanj, jokajoč od veselja, ga začela duhati in nisem mogla nehati... Vedno sem mislila, da bi raje žrtvovala voh kot okus, če bi morala izbirati med njima, zdaj pa sem ugotovila, koliko sem zamudila... vse diši... zdaj sem vdihovala vse vonje, prijetne in neprijetne, kot bi bila pijana.

Gospa Birnbergova je morala omejiti jemanje prednisona, ker bi ji sicer škodoval. Spet je izgubila čut za voh, z njim pa tudi del čustvene hrane, ki jo drugi uživamo, pogosto ne da bi se zavedali.

Stik s seboj izgubimo tedaj, kadar ne zaupamo svojim fizičnim občutkom. Lahko so nam preveč znani, preveč blizu resnici, da bi bili prijetni. Nekje v sebi še vedno vemo, da nenehno izražamo svoje namere s telesom, da po tej poti sprejemamo izgovorjena in neizgovorjena sporočila drugih ljudi. Toda tako izdajati informacije, celo biti pozoren nanje, to bi pomenilo ogrožati status quo. To bi presegalo konvencije vizualne družbe. Povzročilo bi zlome, razpade in izvabilo iz nas globoke izdihe olajšanja. Po vsem protestantskem svetu bi se ljudje končno začeli počutiti dobro v svojih telesih. Svoje telesno življenje bi začeli jemati resno, ne več kot nekaj samoumevnega. Lepše bi spet zdrsnili v središče svojega življenja, saj bi vedeli, da središču lahko zaupajo; in njihov smeh bi postal globlji.

Globoko v srcu vsi to vemo; vsi vsaj slutimo potrebo, da bi se dotikali drugih in oni nas. Navsezadnje se celo odrasli težko krotimo, da se ne dotaknemo lepega pohištva v trgovini ali kruha pri peku. Toda zaradi tabujev naše vizualne kulture, v kateri moramo ohranjati razddaljo, smo predvsem svojo potrebo po človeškem dotiku potisnili na obrobje, v somrak polzavesti. Nismo sposobni zaznati povezav v vrsti poklicnih dotikov, ki jih uporabljajo zdravniki, bolniške sestre, osteopati, maserji, frizerji, kozmetičarke, manikerke in celo zobozdravniki. Morda niti ne opazimo nezavednega dotika natakarja, blagajničarke in še vrste ljudi, s katerimi prihajamo v stik vsak dan; pa vendar nam lahko spremenijo razpoloženje, ne da bi mi vedeli za to, vsekakor pa dotiki vplivajo na naš odnos do teh ljudi. V dveh gostilnah v Mississippiju so naredili tale poizkus: natakarice so se čimvečkrat dotaknile roke ali ramena gostov, po možnosti ne da bi se slednji tega zavedali. Ti gostje so dosledno dajali višjo napitnino. V Bostonu pa je ženska, ki je opravljala poizkus, pustila denar v telefonski govorilnici in se vrnila ponj, ko je videla, da ga je nekdo za njo spravil v žep. Vprašala ga je, ali je našel njen denar. Če se ga je med prošnjo za pomoč dotikala - zelo neopazno, tako da se tega kasneje ni spomnil - se je verjetnost, da bo dobila denar nazaj, povečala s 63 na 96 %.


Torej nam je dotikanje kljub temu všeč. Seveda nam je. Prizemljuje nas, nas vrača na naša tla in na tla, ki jih delimo z drugimi. V naš svet vrača življenje in dušo. In zahodnjaška kultura, ki je iznajdljiva in dinamična, začenja to doumevati. Kulturni duh časa zdaj ve, da so naša telesa pravzaprav nekaj dobrega. Niso manj vredni stroji, ki jih moramo kar naprej gnati, da bi dosegali boljše rezultate - boljši čas pri tekmi, večji biceps ali več ur, prebitih v pisarni. Tudi niso ovira kakršnikoli duhovni odrešitvi; nasprotno, so njen temelj, resnična podlaga za pravo religiozno sposobnost občutenja. Kajti za religiozno občutljivost je potrebno odprto srce, da je človeka mogoče ganiti, da se ga življenje lahko dotakne prav v njegovem jedru. Izraz ' dotakniti se' tu nima le metaforičnega pomena, ampak ga lahko vzamemo dobesedno; spominja nas, da so tudi najbolj prefinjena čustva fizični občutki. Ta odrešujoči pogled na telo morda še ni splošno razširjen, živi pa že. Vplivna manjšina ljudi gleda na spolnost kot na vir lepote, ne samo kot sredstvo za nagrajevanje samega sebe. Psihologi, kot sta Alexander Lowen in Stanley Kelemann, sta že pred dobrim desetletjem vzpostavila nove filozofske parametre, ki poudarjajo središčnost in modrost telesa. Frederic Leboyer pa je morda napravil največ od vseh, ker je pokazal, kako pomemben je dotik za novorojenčka. Predvsem njegova zasluga in zasluga Michela Odenta je, da so postali porod v vodi, polaganje dojenčka materi na trebuh in kasnejše prerezanje popkovnice temelj naravnega rojevanja.

Pa vseeno smo še mnogi okoreli, v primežu 'pridobitniške' zavesti, ki kar naprej deluje za prihodnost. Omejujejo nas konvencije odmaknjenega pogleda na življenje. V svojem odnosu do telesa in telesnega stika (tako kot na vseh drugih področjih življenja) je Zahod med dvema svetovoma in se hitro premika ne le v eno, ampak v več smeri. V pluralni družbi si mora vsak posameznik določiti svoj slog. Toda način življenja, v katerem ne cenimo telesa in mu ne zaupamo, očitno le obnavlja krivdo in odmik od fizične eksistence, ki sta tako značilna za zadnjih nekaj stoletij. Okno je odprto spremembi.

Kajti uho je predvsem organ interakcije, človeške izmenjave in medsebojne odvisnosti. Ne sme nas presenečati, da je sluh izgubil pomen v svetu, ki povzdiguje zunanjo podobo in vrednote samozadostnega posameznika. Obenem pa je preobrat od ušesa k očesu in od skupnosti k posamezniku resnično velik korak v razvoju človeštva. Pred našimi očmi se dogaja progresivna individualizacija človeka, ki se izvija konformni kulturi kolektivnih vrednost. Spodbujanje odtujenosti je povzročilo, da ustno izročilo izginja, prav zato pa začenja vse več ljudi usmerjati svoj sluh vase in prisluškovati samim sebi. Pomen in vrednote razvijajo skozi subjektivno življenje lastnih misli in občutkov. V skupnosti ustnega sporočanja posameznik gradi svojo identiteto predvsem v povezavi s svojim plemenom ali narodom: najprej in predvsem je Eskim, Indijanec Maja ali Dogon. Bolj natančno ga nato določata priimek in položaj v družini. Na Zahodu si posameznik prizadeva doseči svojo identiteto s svojo enkratnostjo; tako, da vtisne svetu čisto svoj pečat in/ali da odkrije svojo edinstveno zgodbo znotraj svoje duše. Od renesanse naprej je bila to vodilna tema zahodne umetnosti, v tem stoletju, zlasti v zadnjih dvajsetih letih, pa tudi predmet terapije. Terapija je nastala zato, ker nagovarja našo potrebo po tem, da bi nas nekdo poslušal, ravno tako pa tudi potrebo, da bi prisluhnili sami sebi; da bi odkrili svojo lastno zgodbo in vplivali nanjo.

Nevarnost terapevtske sobe, ki je hkrati tudi njen dar, pa je v tem, da ima lahko vlogo maternice, odmaknjene od zvokov sveta. Ohranjati utegne razcepljenost med človekom in življenjem na splošno, ki jo čuti veliko ljudi. Nedavno tega sem slišal pesnika Roberta Blyja, kako je dejal - malo v šali, v bistvu pa je to res - da bi morali imeti psihoanalitiki v svoji sobi kravo, ki bi njihove kliente spominjala na nagonsko modrost narave. Na prelomu v tretje tisočletje se morajo prebuditi tako naša zunanja ušesa kot tudi notranja. Oboje je pomembno, ne moremo izbirati med prvim in drugim. Bistvena je umetnost poslušanja našega notranjega sveta. Obenem pa nam že več kot stoletje govori svet neštetih oblik, le da ga mi ne slišimo. Če mu bomo prisluhnili, bo spet oživel in privrel na dan svet kot tak. Ampak ne le to; zdi se mi, da bomo lažje zaslišali tudi odmev globljih zvokov v nas, katerih pomen smo skušali razbrati s takšnim trudom (in nemara visoko ceno).

Navsezadnje smo umeščeni v svet, ne nadenj ali podenj. Medsebojno smo odvisni z vsemi bitji in stvarmi, ki jih obsega, od zvezd do drobovja zemlje. In svet živih bitij lahko vstopa v nas predvsem skozi uho in oplaja naše življenje. Moški iz afriškega plemena Dogonov šepetajo svojim ženskam na uho, preden se združijo z njimi, da bi spočeli otroka. Toda tega ne delajo samo zaradi lepšega. Olja in freske, ki prikazujejo oznanenje, ga slikajo v obliki zlatega svetlobnega curka, ki se preliva od angela Gabrijela v uho device Marije; a ta zlata luč ni samo preprosta srednjeveška fantazija. Zvok oplaja, prinaša svetlobo, ustvarjalnost, odnos, naša najgloblja hrepenenja in poželenja. Kača je prebudila Evino dušo z modrimi besedami. Prav bomo storili, če bomo poslušali. In za začetek je najbolj naravno, da poslušamo, kjer smo, to, kar smo.

Stara Indija je imela in še ima svoje mantre, skrivne zvočne obrazce, ustvarjene za prebujanje našega izvirnega zvoka in zvoka Stvarjenja. Tibetanci imajo svoje čarovne besede in alikvotne tone, ki spodbujajo različna mentalna stanja. Čeprav se lahko s pridom naučimo teh tehnik, pa ne izvirajo iz naše lastne kulturne dileme in rekel bi, da ne morejo popolnoma zadostiti nekaterim pogojem našega časa. Začeti moramo tam, kjer smo, s tistim, kar imamo; v čisto posvetnem svetu, ki je pozabil bistvena imena za žive stvari. Tuji zlogi niso tisto pravo; saj nam ne zadoščajo niti spomina vredni dogodki lastne preteklosti. Čeprav nas naša preteklost skupaj s še živimi tradicijami lahko navdihuje na poti, moramo začeti na novo.

Ne poznamo zvoka sveta ali bolje, pozabili smo ga. Z lastnimi besedami in govorico dušimo in ovijamo tisto, kar nam stvari in dejanja sveta pripovedujejo. Če hočemo spet poslušati, se moramo spustiti pod hrup svojega govorjenja in napraviti prostor za ritme in glasove našega vsakdanjega življenja. Kajti že ves čas nam govorijo v jeziku, ki smo ga poznali, a si ga nismo zapomnili.