|
Bamby
|
Prišel je pravi človek
- Ko se je konec septembra leta 1925 zaposlil v ladjedelnici, nismo vedeli, kdo je. Povedal nam je le to, da se piše Broz. Hitro smo spoznali, da je bil ta novi delavec naprednejši od nas, in da smo bili tega še posebno veseli, ker smo takšnega človeka že dolgo pogrešali. Čutili smo, da je prišel k nam v Kraljevico pravi človek, ki nas bo poučil, kako si naj priborimo nekatere pravice in se bolje organiziramo. Tako govori v svojem domu v Kraljevici stari komunist Filip Pavešič Filko o dnevih, ko je spoznal Josipa Broza. Čeprav sta mu že opešala vid in sluh, se še vedno dobro spominja časov, ko je v isti delavnici, pod isto streho in pri istem poslovodji delal z Brozom. Broz kot strojni ključavničar, Pavešič kot orodjar.
Sirena je najavila stavko
- Pred Brozovim prihodom smo bili organizirani v tako imenovane Neodvisne sindikate pod naslovom » Zveza delavcev kovinske industrije in obrti Jugoslavije«. Delo teh sindikatov pa je bilo žal samo na papirju. Ko je prišel v ladjedelnico, se je Broz takoj vneto lotil zbiranja ljudi in organiziranja sindikatov. V kratkem času se je sindikalna organizacija tako okrepila, da je štela prek 300 delavcev, t. j. skoraj osemdeset odstotkov od skupnega števila delavcev v ladjedelnici.
Filko je delal v isti delavnici kot Broz ter je imel zaradi bližine njunih delovnih mest priložnost, da se je z njim pogovarjal večkrat kot drugi delavci.
- Bil je dober delavec, znal je delati v ustaljenem tempu. Dogajalo se je, da sva se po malem pogovarjala o vsem mogočem. Nekoč me je vprašal, kako živim s plačo.
»Hudič naj pobere takšno plačo! - nato sem pojasnil - ne le, da je bedna, tudi neredna je, tako da je ni dovolj niti za dva tedna življenja ...«
V ladjedelnici smo takrat delali za zelo bedne plače: poročeni smo prejemali sto dinarjev na teden, neporočeni pa petdeset. In kaj smo si pač lahko pomagali s tako malo denarja? Ljudje so komaj shajali ... Da bi bila nesreča še večja, nismo niti te plače prejemali redno. Na tabli se je enostavno pojavil košček papirja z obvestilom:
»Nakazilo ni prispelo, plač ne bomo izplačali! - Uprava.« - Ladjedelnica je bila pod upravo neke banke za pomorstvo, ki so jo delavci imenovali »banka za umorstvo«. Poleg ladjedelnice je ta banka upravljala tudi neko ladijsko transportno družbo »Vesna« , ki je poslovala z izgubo, to pa je morala poravnavati ladjedelnica - se jezi stari Pavešič, ko se spominja tistih časov. - To se je ponavljalo od sobote do sobote, vse do dne, ko je strojni ključavničar Broz predlagal, naj stavkamo. Njegov predlog smo takoj sprejeli. V vodstvo stavkovnega odhora smo izbrali najboljše delavce, vodil pa jih je Broz. Pojasnili so nam, kakšne zahteve bodo dali upravi.
Nekega avgustovskega dne smo zaslišali sireno - znak za stavko. V ladjedelnici je bilo ustavljeno vse delo. Broz in še en delavec sta odšla k direktorju in mu prenesla delavske zahteve: izplačilo zaostalega zaslužka vsem delavcem in zagotovilo, da bodo v prihodnje zaslužek izplačevali redno vsako soboto.
Uprava ladjedelnice je poskušala taktizirati, toda delavci so bili trdno odločeni vztrajati. Organizirali so celo delavsko stražo.
- Stražili smo ladjedelnico, da ne bi kdo namenoma v obratu napravil kakšne škode, ki bi jo policija prevalila na ramena delavcev - pripoveduje Filip Pavešič, ko se spominja vsake podrobnosti te stavke. Spominja se tudi tega, kako je stražil pri enem izmed vhodov. Broz je hodil od enega do drugega, prišel je tudi do mene. Vprašal me je, če je kaj novega, nato pa se je pozanimal:
»Kaj boš naredil, če te bodo odpustili?«
»Za mene je lahko. Živim z materjo, se bom že potrudil, da bom zaslužil kakšen desetak, toliko, da bo za kruh...« sem odgovoril.
Nasmehnil se mi je in dejal:
»Da, da ... teže je tistim, ki imajo družino ... Zaradi tega moramo zdržati, v tej stavki ne smemo poklekniti! ...«
Po devetih dneh je uprava privolila v izplačilo vsega zaostalega zaslužka. Kar pa se tiče poznejših rednih izplačil, je kljub obljubam ostalo vse po starem. Ko so prišli delavci prvi dan po končani stavki spet na delo, so zvedeli, da je mnogo delavcev odpuščenih. Josip Broz je bil odpuščen 2. oktobra, skupaj z njim pa tudi tisti, ki so bili v stavkovnem odboru in v sindikalni podružnici. Kmalu zatem je podobna usoda doletela tudi druge delavce. V ladjedelnici je kmalu ostalo samo 50 do 60 delavcev ...
V bakarskem zaporu
Iz časa od 21. septembra do 2. oktobra, ko sta delala skupaj z Brozom, se Filip Pavešič spominja mnogih podrobnosti. - V naši delavnici je delal neki Madžar. Nekega dne je pri vrtanju tako imenovanega »škrok« - dela, skozi katerega gre os ladijskega vijaka - prelomil pilo zaradi neprevidnega ravnanja. Bila je edina velikosti 42 mm. Počilo je kot iz topa. Z Brozom sva takoj pristopila in Broz mu je dejal:
»Na orodje je treba bolj paziti. Res je, da se pri delu lahko marsikaj zgodi, toda če se bolj pazi ... Moramo bolj paziti, jutri bo vse to naše!«
Nisem razumel, kaj je hotel s tem povedati, toda pozneje mi je Broz pojasnil. Vedno je bil pripravljen tovarišem pomagati, česar niso razumeli. Tako je bilo tudi na tisti prvomajski zabavi ... Stari delavec je hitro pojasnil, za kakšno prvomajsko zabavo gre.
- Odločili smo se, da bomo svečano proslavili prvi maj leta 1926. Na občinskem vrtu smo vse pripravili za zabavo, ki se je začela ob 16. uri. Prišli so, ne samo delavci in drugi prebivalci iz Kraljevice, temveč tudi iz Šmrike, Bakarca, Bakra in drugih krajev. Občinski vrt je bil nabito poln. Mladinke niso uspele vsakemu pripeti nageljna iz rdečega papirja ... Na tej zabavi je bilo prepovedano imeti govore. Smeli smo samo plesati, peti ... Broz ni hotel zamuditi te ugodne priložnosti. Hodil je od mize do mize in v pogovoru pojasnjeval pomen prvega maja in zgodovino delavskega gibanja. Tako se je ta zabava spremenila v svojevrsten zbor delovnih Ijudi tega kraja. Kljub prepovedi smo imeli svoje govore.
Način, kako se je Broz pogovarjal z Ijudmi, je na vsakogar napravil močan vtis.
- V Kraljevici je širil marksistično literaturo. Ko je odšel, nam je pustil več knjig. Ker pa smo bili neizkušeni, smo to literaturo preveč javno razpečevali in preglasno govorili o tem, kar smo brali. Nismo vedeli, da mnogim to ne bo všeč. Tako je tudi bilo: nekdo nas je naznanil policiji. Pri meni in še pri treh tovariših iz Kraljevice so se lepega dne pojavili žandarji. Pri preiskavi so odkrili prepovedano literaturo, knjige so pobrali, nas pa stlačili v - bakarski zapor. Naslednji dan po našem prihodu je tja prišel tudi Broz ... Podnevi smo sedeli na hodniku, ponoči pa so nas zaklepali v celice. Skupaj v eni celici smo bili Broz, še en delavec in jaz. Star sem bil 23 let, neizkušen in mnogo stvari me je zanimalo:
»Poslušajte, Broz ... želel bi, da mi pojasnite, kaj je to proletariat, sindikat, konspiracija . . . Ali boste?« - sem ga vprašal.
Pozno v noč mi je pojasnjeval in razlagal, kar me je zanimalo. Vsak večer smo se pogovarjali, vseh osem dni, kolikor smo jih skupaj preživeli v bakarskem zaporu. Od tam so nas preselili v Ogulin, kjer so nam naložili zaporne kazni od šestih mesecev do enega leta ... Vse do 1928. leta ga nihče od nas ni kaj več poznal. Po njegovem zagovoru na znanem »bombaškem procesu«# pa smo naenkrat dojeli, da je med nami delal - pravi človek. - Po vojni sem se nekajkrat srečal s tovarišem Titom. Spominjala sva se časov v Kraljevici ... Srečanja s Titom pustijo človeku vedno neki poseben občutek. Ne glede na to, ali je to prvo, deseto ali stoto srečanje ...
Aleksander Tadič, 1980
#Tito je bil pred sodiščem leta 1928 v Zagrebu na znamenitem t.i. "bombaškem procesu", ker so pri njemu našli revolver in v domači preiskavi še nekaj ročnih granat, municije in komunistične literature. Na sodišču pa je izrazil nepriznavanje sodišča rekoč, da priznava samo sodišče komunistične partije (ki je bila seveda prepovedana zaradi terorizma). Z izjavo: "Ja ne priznajem ovaj sud" na katero so bili komunisti ponosni še dolgo po 2. s.v. in je bila tudi v šolskih učbenikih kot primer ponosnega komunista, ki prezira kapitalistično sodišče.
|
Home
Pages: 1
