|
en_bk
|
titud wrote on 06.06.2006 at 15:04:35:en_bk wrote on 06.06.2006 at 14:05:55:titud wrote on 06.06.2006 at 13:44:05:en_bk wrote on 06.06.2006 at 12:24:10:m wrote on 06.06.2006 at 09:40:07:Pogosto ko se pogovarjam s prijatelji in na splošno ljudmi, pride na dan dejstvo, da si večina ljudi želi / prizadeva imeti svoj košček zemlje in hiško, svoj dom na njem. Nekje globoko v nas je to hrepenenje ... potreba? A je v vas tudi? In če, od kod prihaja, kaj nam 'lastni kotiček' predstavlja?  Aha, definitivno A si predstavljaš občutek, ko od nekod prideš domov ves zapet, z zategnjeno kravato, v modnih, a neudobnih špičakih, preznojen od naporov pogajanj, dogajanj in čisto pretoplega dne, zmečeš s sebe vse cunje, se plozneš pod tuš, navlečeš nase udobno majico in kratke hlače /če je poletje, sicer pa razvlečeno trenirko, uno plavo, na fršlus, ki se ti kljub starosti prilega kot koža/, si naliješ en chivas regal, skuhaš kavico, prižgeš cigareto /al pa ne no, lahko samo sok al pa pivo al pa.../ in se plozneš v naslanjač. No, približno take občutke doživljam, le intenzivneje, ko se premaknem iz stanovanja na teraso k ribničku, med vrtnice, pod bezeg, na travo, pod gaber, ali pa na vrt v Tržiču. Sprostitev uma in telesa. Od kod prihaja ta potreba? Hehe. Zgleda, da imam prijetne podzavestne spomine na bivanje v maternici...in, ja, eee, očitno sta mati in njena maternica tale narava okoli mene in očitno sta kar dobro skrbela zame.  en bk Jest nimam hiše ne vrta in živim v okolju, kjer so hiše z vrtovi prevladojuč način bivanja. Ne rečem, da bi si ne želel točno tega tvojga filinga, toda ne vidim nikol nikogar uživat na način, kot ga opisuješ. Pa dost hodim okrog, ker so ulice, poti in druge javne površine edini prostori, kjer jest lahko dnevno preživljam prosti čas v naravi. Sem začel resno razmišljat o dveh staverh: a tisti z bajatami enostavno nimajo cajta bit zunaj tako kot sem jaz (in majo zato bajte, jaz pa ne?!) al pa se skrivajo v bajtah pred nami, ki nimamo bajt, da bi bli boljši kot mi zabušanti, ki se potikamo brezdelno naokrog in zato pač nimamo bajt. Počas sem prišel do zaključka, da bajta in uživancija na vrtu pred bajto preprosto nista združljiva, še posebej zato, ker se tudi tisti, ki jih uspem opazit na najihovih vrtovih, tam nekaj mučijo praktično z vsem, kar počenjo (ker počnjeo za dokazovanje pred sosedi in brezdelnimi pohajalci mojega tipa...?!) En bk, daj mi iskreno povej, kolk je to zlekanje pod gaber na vrt v tržiču tvoja vsakadnja praksa in kolk bolj kot ne vsakdanja fanatazija... Hehe, hojla titud A ni lep dan? Najlepši dons. Zdej, za une v bajtah ti lahko rečem samo po spominu, ker živim v pritličnem stanovanju z veliko teraso /mislm...eee...ene 40 do 50m v kvadrat/ v bloku. Otroštvo sem pa preživel v hiši, ja, na obrobju vasi, tko da sem imel za soseda travnik, velik ene par sto hektarov, na drugi strani pa malo manjši gozdič in dost blizu Savo. To je bilo moje delovno okolje večino časa /in mojih sovaščanov-otrok/ in sem se mel skrajno dobro. Tu na terasi imam gabr in skoraj ni dneva, da ga ne bi mal pobožal, ne le gaber, tud bezeg, travo, rože, kamenje.... To je v Kranju. V Tržiču imam pa vrt, pa en kočur mejhen. In tam sem seveda redkeje, enkrat na teden, včasih pogosteje, včasih redkeje. In seveda da delam na vrtu in na terasi, pa ne za sosede, no ja mal pa, kajtinamreč v Tržiču so moji najbližji sosedje srne in za njih kar delam, mislm, sadim jim solato, pa fižol, pa lilije, pa tko. In ker so prijazni sosedje, ponavadi tud pospravijo tisto, kar je posajeno. Jaz osebno uživam v takem delu, saj ni da bi se pretegnil, je blj prčkanje...za dušo. Se mi je zdelo. da ne živiš v taki klasični nogogradnji v dva/tri štuke z vrtom, ker bi bil pol edini ki bi ga poznal, ki bi znal tako doživeto opisat svojo uživancijo pred to bajto. Ta filing, ki ga ti opisuješ je kljub temu, da ga občasno doživljaš, bolj herepenenje/potreba o kateri govori m kot realno dejstvo. To hrepenje ki se je občasno pretvarjalo v dejstvo poznam iz dolgoletnega 'pavšala' prikolice pod hrastom in borom na hrvaški obali in ki ga bo letos konc    . V bistvu mi potrjuješ tezo, da te potrebe po 'lastnem kotičku' ni možno trajno realizirat in da mora ostajat kot hrepenenje, da je lahko prav občutena. Titud, kaj že to vidiš v meni? Mislm, v ogledalu? Se pa strinjam s teboj, da je verjetno veliko lastnikov hiš z vrtom, ki na svojem vrtu ne uživajo. Zakaj? Razlogov je zagotovo več, se mi zdi. Hiša kot statusni simbol, zgaranost, problemi v odnosih, bolezen... in zelo pomemben razlog, samoumevnost. Samoumevnost je zelo zajebana zadeva. Povsod. V odnosih vseh sort in enako v odnosu do narave. Mislm, prava bolezen. Zdravilo je pa zavedanje, pozornost, čuječnost...trenutka, sebe, tebe... V Martuljku imata stric in teta hišo s pogledom na Martuljkovo skupino. Za popizdit lepo. Jst to vidim vsakič in sem vsakič očaran. Onadva pa ne. Jima je samoumevno, vsakdanje. Pa ni, mislm, vsakdanje. Je čarobno. Pa bi bilo lahko tudi za njiju, a je pomembneje to, da lipa vsako jesen odvrže toliko listja, da sta silno slabe volje, ker ga je potrebno pograbiti in bi jo najraje posekala /tudi lipa je čarobno lepa/, in da se sosedov pes enkrat na teden, ko ni na povodcu, userje na njihovo travo nekje za hišo in da se sosed šopiri kot pav /tako pravita v jezi, ki meji že rahlo na sovraštvo/, odkar je v SDS-u. Mislm, zanimivo, a ne.
|
Home
Pages: 1
