Jaz pa mislim, da se ljudje tako zelo radi vedno na novo zaljubljajo zato, ker je to vzemirljivo. Vedno na novo spoznavajo nekaj novega. Bi težko potem rekli, da se zaljubljamo v ene in iste osebe. Mislim, da so si zelo različne, drugače bi nam ratalo dolgčas.
Da pa pri tem doživljamo razočaranja, je to nekaj povsem drugega. Vedno, ko nekoga srečamo, se izpostavimo in tvegamo. Nas bo imel rad, ali nas bo zavrnil?
Kaj potem, se zaljubljamo v podobne osebe, ali se nam samo dogaja podobno, da smo vedno zavrnjeni?

Ti Ixtlan imaš zmerom ene modre. Včasih te sploh ne štekam.  
Kljub vsemu, da človek zaupa sam sebi, te lahko nekdo preseneti. Poznam veliko ljudi, ki s svojo intuicijo vso zadevo zaljubljenosti prepustijo v roke usodi. Samozavestno čakajo, kako bo druga oseba odgovorila na vprašanje. Zaupanje je pogoj za razumevanje. pa vendarle smo ženske pri tem bolj skeptične. manj zaupmo. ne vem zakaj, mogoče ne samo zaradi zavrnitve. Moški ste čudna biteja. Nikoli ne vemo, katera druga bo imela več lepote in navdiha, da nam prevzame izbranega moškega. ker ste moški tako zelo podvrženi drugim ženskim čarom. Potem pa smo ljubosumne in se grizemo v sebi do nezavesti z enim samo ključnim vprašnjem:"V čem pa je ta boljša od mene?" Ko je oseba ali subjekt osvojen, enostavno se ne borite več. Zakaj pa ne? Ko pa je ženskam tako zelo vešč, da se nekdo do onememoglosti žene za nami.