Na levi srani, lateralno od Ren-Mai, za KI23, je srce

gospodicni?

Modro se je vprasat, ce gospodica XYZ, to spoh se zanima, oziroma tare.
Najverjetneje ze uziva v carih zaljubljenosti s sanjskim dekletom

tukaj sem,

iniciacija ljubezni  z napačno puščico?
verjetno izbere takrt napačno k oseba ni tok "stabilna"?

Quote:


Ce te fascinirajo zasedene in se pri tistih ki jim nisi vsec, ne potrudis, da bi jim bil (ne vzemi niti zlahka niti dobesedno), je MOZNO, da te vznemirja, motivira tki. nedostopnost. Nihce seveda ni "nedostopen", toda zakaj izgubljati tolk energije za custveni "rush", ki bo tako ali tako minil.
Ce se clovek cuti neadekvatnega, bo stalno silil v rivaliteto, da bi si nekaj dokazal. To pa v bistvu nima kaj dosti veze z ljubeznijo, ima pa veliko s tekmovalnostjo. In ce tudi bi mu uspelo "zmagati"; kaj pa potem...Novim zmagam naproti?

Se enkrat poudarjam...lahko je tako, ni pa gotovo.
Dobro se je vprasati, kaj prazaprav od potencialne partnerke pricakujes. Prava umetnost je v realiteti gojiti romantiko

Zaljubljenost je dar (mam napisan na steno).
Ko sem zaljubljena, sem najbolj pripravljena it iz svoje stare, utesnjujoče kože. (in to je moj... več kot hobi!) Seveda je strašljivo, ampak imam idejo o vzajemnem neskončnem sledenju temu najlepšemu, najslajšemu delu sebe, ki ga v fazi zaljubljenosti čutim v globini svoje iskrenosti. Je kot igra dajanja in sprejemanja. (Rada gledam na life, kot na igro, ker mi je tako lažje in si več upam)
Kdo je reku, da je lahko? Vaja dela mojstra.
Najboljš je bit zaljubljen v vse.
Krasno je sledit filingu zaljubljenosti tako, da nardiš nekaj lepega, osrečujočega; se mi zdi, da se s tem v nobenem primeru ne da zgrešit. Četud je reakcija na prvi pogled taka.

Aja, pa vsakemu svoje in po svoje, itak. In vsak se ima pravico premisliti.

Tam, kjer so iskrice xyz, tam se mamo menda nekaj za naučit. In lekcija (ženska/moški) ni napačna, lahko jo samo rešimo, al pa ne in se ponavlja, dokler je ne rešimo. Tolk o ustrežljivosti Vesolja.
Enkrat me je ena srčica Devi opomnila, da so nam privlačne na ljudeh določene lastnosti, ki so v nas samih, pa jih pri sebi ne prepoznamo, (zarad nezaupanja vase al česarkoli že) in jih zato projiciramo v ljudi izven sebe, (ker je v drugih vedno lažje videt nekaj kar nam je všeč ali nekaj kar nas živcira). S tem pritegnemo svojo pozornost nanje, pozornost pa je naša vodnica, (pišouka pozornost in intuicija morta bit vsaj v ful bližnjem sorodstvu), ki nam kaže tisto, kar moramo videt za svojo pot naprej. Ti se učiš od enih, ene se učijo od tebe. Ko se že od nekaj ljudi naučiš, kaj je tisto, kar projiciraš vanje ( = spoznavanje sebe), se bo prej al slej začelo dogajat tud, da je pozornost vzajemna. In fact, pol spoznavaš tud, da je bla že v dost prejšnjih situacijah pozornost vzajemna, samo takrat pač nismo bli prpravljeni tega videt.
Po eni strani je res brezvze, da ti karkol rečem. Ni ga čez lastno doživetje.
Sam, sej,   kot nam je zdej vsem jasno, se jest tud glih neki učim.

Pa še kdo naj mi reče, da je govoriti lahko. (Talk is cheap)

plus šeenkrat izpostavljam, moja učna pot je taka, tvoja pa lahko čiz drugačna. In! Vsak, in vedno se mamo pravico premislt. Sledi srcu. (cheap, beautiful & true, invaluable)

Ni napačnega zaljubljanja.

Mogoče v sebi podzavedno veš (oz. dvomiš), da to, da so nekatere zaljubljene vate, nima kaj veliko opravit s resničnim tabo, razen, da si jim ogledalo. Tako dolgo se boš verjetno tudi ti zaljubljal v kao napačne (ogledalo), ker v bistvu potrebuješ svojo ljubezen do sebe. Zmeraj, ko se zaljubimo, nam vesolje prinese ogromno možnosti, da sprejmemo dejansko stanje okrog nas, v nas. In, če te svoje sence (nekaj, kar v bistvu ne želimo, ker želimo nekaj drugega) nekako nismo voljni sprejet, ne moremo jasno videt, kaj ostane. Zaljubljenost je tista, ki prižge, zaneti nekaj tisto, kar je lahko ljubezen.

Eno je zaupati drugim ful - od tod razočaranje, ko položiš srce in celo moč odločanja v roke drugemu. Življenje pa te že 'preshake-a' tako, da navsezadnje tud če si popolnoma strt in razočaran, ker si verjel v druge, in so te le prizadeli, vstaneš in ponovno zaupaš (tud 100x), vendar tokrat oz. sčasoma ima pojem zaupanje popolnoma drugačno barvo. Še vedno zaupaš drugim, tako kot pravi tisti tut*:

(The more you trust folks, the less they let you down. Sounds like an oxymoron, but it's true),

vendar sebi še bolj ali vsaj isto. Torej zaupaš v njihovo inteligenco, prav tako pa v svojo, ki je lahko popolnoma drugačna, znaš prisluhniti svojemu srcu, svojemu razumu - si zaupaš. Iz tega se te tudi nezdravo ne dotakne vsaka tuja tegoba, ker zaupaš, da se bo zanje uredilo, tako kot se je zate.

Po moje idealen partner ti je zares "en drug", "zanimiv", na nek način skoz pretočen, nov. Tisto osebnostno rast pa imaš itak sam s seboj, najverjetneje tudi skozi nekoga drugega. No, tko si jaz zamišljam tole dvojnost.