Star sem 20-let in cca. 5-let se spopadam z depresijo. Eno izboljšanje vmes je bilo. In sedaj sem spet prišel do točke ko imam postavljen velikanski zid pred mamo. Naša družina je petčlanska: Oče zelo malo doma (dela v proizvodnji, poleg tega pa naredi večino del še pri njegovi mami in očetu na kmetiji), ko pa pride pa ponavadi mene opozarja če kam grem z avtom naj vozim previdno in da je cesta spolzka, tam in tam lahko da so policaji,itd...bolj take stvari), Mama doma večino časa(ni več zaposlena, tako da opravlja gospodinjska dela). Z mamo se skorajda ne pogovarjam, vsaj da bi jaz načel pogovor ne, če pa ga ona pa pove samo dejstva (npr.o kako je mraz zunaj), in če kam grem, zapustim hišo, jo zanima kam grem, mislim, da sem malo preveč nadzorovan predvsem s strani mame, medtem ko se z enim bratom prav tako ne pogovarjam preveč, drugi pa je že po naravi bolj tih in nisem nikoli imel nekega odnosa.Sem pa najmlajši v družini. Zanima me kako bi se lahko znebil te nadzorovanosti? Če bi se npr. odselil od doma, bi s tem bežal od problema ali bi ga rešil?

Energy...sicer se ne sppadam z depresijo in nimam tako zelo hladnih odnosov v družini kot ti, vendar imam hladen odnos z očetom in bratom, z mamo veliko manj...In zarad tega imam kr velik težav sama s sabo, ampak sem se odločla, da jih rešim. Eno za drugo. In ugotavljam ,da mi je iz meseca v mesec boljše in lepše...
Jst osebno ti priporočam, da se odseliš od doma, ker se boš tako fizično rešil 'nadzorovanja', vendar vedi, da sam pred sabo ne moreš pobegnit. Tako, da bo kljub odhodu treba trdo delat na sebi vsaj par let pa še to ti svetujem, da si najdeš enga kvalitetnega psihoterapevta-gre lažje in hitreje.
Veliko sreče ti želim pa poročej kej, kako si se odloču.

Kaj misliš, da boš s tem pridobil? Oziroma, kako misliš, da ti bo tvoja odločitev pripomogla k rešitvi tvojega problema (mal sm samo firbčna, nč druzga... )

Jest mam kot oče 20-letnih otrok obraten problem. Ne morem se načudit, kolk pozornosti/pomoči še vedno   potrebujeta. Jest sem lastno potrebo po pozornosti/pomoči v njunih letih  neposredno povezavoval z nadzorom ta starih nad mano, zato sem jo v želji po svobodi zreduciral na minimum (odselitev, prekinitev stikov, osnovanje lastne družine, ekonomska samostojnost...). Moji otroci  moje pomoči in pozornosti očitno ne povezujejo z nadzorom ali pa mi tega vsaj  skozi protest ne dajejo tako očitno na znanje. Počasi si bom začel umišljat, da imam vanju res polno zaupanje, čeprav se mi po drugi strani ta njuna odsotnost upora zdi nekako nenaravna in bi mi blo zato včasih kar pasalo zaigrat despota...