Welcome, Guest. Please Login or Register
Forum Svet pogovorov gape.org
Sončeve pozitivke
pilcom.si
 
  HomeHelpSearchMembersLoginRegister  
 
Page Index Toggle Pages: 1
(Read 1917 times)
t
5
p
*****
Offline

Ride si sapis!
Posts: 5103
Kozmos
Gender: male
Krščanstva vsiliti nikar!
21.01.2006 at 16:25:20
 
Je mojster prelepo razdelal krščanarsko koreninsko problematiko:

15. oktober 2003 Mladina
http://www.mladina.si/tednik/200341/clanek/slo--evropska_ustava-bozidar_debenjak...

evropska ustava

Krščanstva vsiliti nikar!

Sedem razlogov zoper krščanstvo v preambuli


Ponovno oživljena debata o tem, ali naj bodo v preambuli "evropske ustave" omenjeni "krščanski temelji Evrope", zbuja resne skrbi o signalu, ki bi ga s tem združena Evropa poslala v svet. Ne gre predvsem za skrb agnostikov in ateistov, da se jim vsiljuje neki ideološki temelj, ki ga je relativiziralo že razsvetljenstvo, za prastrah pred militantnimi "novimi evangelizacijami", ki bi razdejale atmosfero medsebojne tolerance ljudi različnih nazorov in ver. Gre za več: za strah, da bi s tem odprli Pandorino skrinjico, iz katere bi ušli duhovi preteklosti.

Omenjanje krščanstva kot temelja Evrope v preambuli evropske ustave se namreč ne more omejiti na same lepe stvari. Politiki, ki se sklicujejo na krščanstvo, so z redkimi izjemami kultivirani ljudje, tolerantne dame in gospodje, nekateri med njimi imajo velike zasluge za spravo med evropskimi narodi. Krščanstvo, o katerem govore, jih motivira, in to, kar delajo iz te motivacije, je praviloma vredno spoštovanja. Krščanstvo, kot ga razumejo, je temelj njihovega delovanja in glede na rezultat v njihovem delu vredno spoštovanja.

Toda krščanstvo, postavljeno za obči temelj Evrope, je nekaj drugega: je izkaznica Evrope pred samo seboj in pred drugimi. In v taki funkciji nas sili, da si ogledamo, kako se je ideja krščanstva zmaličila, ko jo je posvojila Evropa.


1.

Kot je znano, krščanstvo ni nastalo v Evropi, temveč je v Evropo prišlo. Ob tem prihodu se je krščanstvo preoblikovalo, in to v marsičem v svojo škodo. Teološka orientacija, imenovana biblična teologija, razkriva začetno, izhodiščno krščanstvo, nastalo v Palestini in njeni širši okolici, in odstira kasnejše redakcije in prilagoditve, tako antični Evropi rimskega imperija kot srednjeveški in novoveški Evropi. Nauk galilejskega rabija Jehošue je prišel do nas samo s posredovanjem grško pišočih avtorjev, ki so tudi njegovo ime navedli v grški obliki Jesus, njegov judovski pridevek Masiah "Maziljenec" pa v grškem prevodu Khristos. Do trenutka smrti tega velikega rabija je veljalo, da se obrača samo na Jude. Ker ga je imel rimski prokurator Pontius Pilatus za judovskega političnega upornika, ga je tudi obsodil na smrt, način usmrtitve pa je bilo križanje, torej kazen zlasti za upornike. Tudi skrivnost praznega groba in vera v vstajenje Križanega še nista nujno prebili judovskega okvira. Šele ko učenci začno širiti vero tudi med Nejude, najprej med tako imenovane "bogaboječe", ki jih je pritegovala vera v enega, osebnega Boga v sinagogah, se začenjajo prve težave: ali je treba prozelite najprej sprejeti v Abrahamovo zavezo in jih zato obrezati ali ne. Zagovorniki "nove zaveze" uveljavljajo načelo "obreze srca" (Pavel, a izraz je že iz Stare zaveze!), a s tem se začenja odcep nove vere, ki ni več ena od vej judovstva.


2.

Odnos do rimske oblasti je druga prelomnica v genezi krščanstva: po sporih med staroverci (Judi) in novoverci (prakristjani) v Rimu v času cesarja Klavdija (Klavdij je bolj naklonjen starovercem) se zadeve zaostre v Palestini, kjer prakristjani ne sodelujejo v judovskem uporu. V tistem času se sestavljajo iz ustnega in morda pisnega izročila evangeliji, najprej "po Marku", nato vzporedno "po Mateju" in "po Luki". Redaktorji vnesejo v evangelij Jude kot krivce za Jezusovo smrt in temu primerno ekskulpirajo Rimljane, operejo tudi Poncija Pilata, ki ga sicer zgodovina pozna kot nasilnega in koruptnega oblastnika, tako da je bil kazensko odstranjen. V apokrifni krščanski literaturi nastanejo pozneje celo Acta Pilati, ki Pilatovo ženo in tudi samega Pilata delajo za simpatizerja krščanstva. Že v času rimskega imperija se torej zaostruje protijudovska polemika v krščanstvu, češ "krivi so za smrt našega Gospoda". Odnos med obema tedanjima religijama, ki jima je skupen Abrahamov Bog, je torej že skraja polemičen in napet.

Na koncu te poti stojijo nacistični "Deutsche Christen", ki dokazujejo Jezusov arijski izvor.


3.

Zgodnjesrednjeveška Evropa je na svoj način posvojila krščanstvo - kot temelj osvajanj. Za monoteizem ni bila zrela, z izumom svetnikov je našla nadomestke za lokalne bogove. Bila pa je zrela za pokristjanjevalne pokole - nad Sasi, nad polabskimi in pribaltskimi Slovani in še kje. Prešeren sooča krščanstvo irskih misijonarjev z nasilnim Valjhunovim.

Tudi španski conquistadores v Ameriki so širili krščanstvo s strahovanjem, z ognjem in mečem.


4.

Ko si je Karel Veliki uzurpiral naslov cesarja, je za to potreboval cerkveno avtoriteto, in temelji razkola med papeštvom in vzhodnimi cerkvami so bili položeni. V teološkem sporu o Sveti trojici je namreč podprl rimsko tezo, ki je bila v nasprotju s sprejetim simbolom vere (dostavek filioque). Velika shizma je potem odločilno vplivala naprej, ravnanje "Evrope" v času križarskih vojn je pospešilo tudi propad Bizanca. Odnos s pravoslavjem še danes ni brez bremen.


5.

S križarskimi vojnami je Evropa vstopila na Bližnji vzhod. Pokol Judov in muslimanov ob osvojitvi Jeruzalema še danes zastruplja odnose, v muslimanskem svetu je iztanjšal sluh za vse, kar bi se moglo razumeti kot nov križarski pohod. Krščanstvo je obema drugima religijama, ki verujeta v Abrahamovega Boga, izkazalo največje možno sovraštvo. Križarske vojne so bile hkrati čas, ko se začenjajo v Evropi protijudovski pogromi.


6.

A tudi odnosi do "heretikov", tistih, ki so vnašali nov veter v vero v istega Boga in istega Kristusa, so bili grozljivi. Križarska vojna proti albigenzom/albižanom, ki je uničila cvetočo Provanso, je prinesla ob enem takih pokolov znani cinični stavek: "Pobijte vse! Bog bo že znal izmed njih izbrati svoje." Tridesetletna vojna je na enak način opustošila Nemčijo, in pokol 20.000 evangeličanov iz Magdeburga je simbol odnosa do drugačnih kristjanov. Pa francoski pokol drugačnih kristjanov v šentjernejski noči ... Besedolomnost kot posvečena zvijača v obračunu z drugačnimi kristjani... Samo tako se je lahko zgodilo, da je v mestu Konstanz ob Bodenskem jezeru gorel na grmadi Jan Hus, potem ko so zbrani koncilski očetje vladarja nagovorili h krivi prisegi, češ prisega krivovercu (da mu jamči varen prihod in odhod) je kriva prisega ... in sledile so husitske vojne.

Treba je bilo pričakati razsvetljenstvo, da so absolutistični vladarji dovolili, da se "v Mojem kraljestvu vsakdo zveliča na svoj način" (Friderik Veliki) ali pa s tolerančnima patentoma (Jožef II.) omogočili, da lokalne oblasti (s šikanami po svoji izbiri) dovolijo najprej drugačno krščanstvo, nato pa tudi naselitev Judov; v Franciji je razsvetljenec Voltaire zaslovel kot svojevrsten ombudsman pri sodni rehabilitaciji usmrčenega hugenota, diskriminacijo drugačnih kristjanov in Judov pa je odpravila šele revolucija.


7.

Evropska reconquista poteka na jugozahodu celine v 15. stoletju in na jugovzhodu od 17. stoletja. Ibersko poglavje reconquiste se konča z izgonom muslimanov in Judov, nazadnje tudi tistih, ki so se dali krstiti, in s terorjem inkvizicije. Srednjeevropsko in balkansko poglavje reconquiste je prav tako potekalo z ognjem in mečem, tako da so bili drugoverci pobiti ali pregnani, se za Srednjo Evropo končalo z mirom v Sremskih Karlovcih in se na Balkanu potegnilo do konca 20. stoletja.


Preambula prihodnosti

Tisti, ki bi radi "krščanske temelje" v preambuli, zagotovo nanje nimajo pogleda, ki ga poznamo od Hegla. Napredovanje v zgodovini je napredovanje v ideji svobode, pravi Hegel. Po svobodi enega - orientalski despotiji - sledi svoboda nekaterih - v grškem in rimskem svetu so svobodni in sužnji. V rimskem svetu nastane krščanstvo, ki prvo razglasi svobodo vsakogar in enakost pred višjim principom; toda to je šele vera, ne pa način življenja. Ta ideja mora biti ponovljena v reformaciji (Hegel je bil protestant, njegov prednik je moral v izgnanstvo zaradi vere od nekod s Koroškega). A šele ko to postane politična ideja - v francoski revoluciji -, postaneta svoboda in enakost pred višjim principom (pred zakonom) način življenja. Tisti, ki hočejo krščanstvo v preambuli, gotovo niso mnenja, da je laična država, kakršna je izrasla iz francoske revolucije, tista prava realizacija krščanske ideje.

Kaj torej sledi? Omenjanje "krščanskih temeljev" bi bilo večni izključujoči temelj za vključitev Turčije, zelo udoben za nasprotnike njenega vstopa, a hkrati kvaren za vsak dialog z muslimani. Zadnje, kar nam je potrebno za združeno Evropo, so kake pogrete teze o "spopadu civilizacij". Mučni zgodovinski spomini na krščanski antisemitizem, zaradi katerih je papež Wojtyla naredil že kar nekaj spravnih dejanj, niso dobra popotnica za Evropo. Spomini na nasilno pokristjanjevanje v Evropi in zunaj nje niso pametna dota združene Evrope. Spomini na verske vojne so še vedno boleči in kljub deklarativnemu ekumenizmu niso zatonili. Pozabljene niso niti pragmatične krive prisege v imenu "prave vere". In vse to naj bi združena Evropa nosila v nahrbtniku?

Edini način, da vse to ostane predmet zgodovine in zgodovinske refleksije, je preambula, ki je obrnjena k načelom prihodnosti, ne pa k specifično evropskim popačenjem krščanstva. Samo taka preambula ne razkopava ran preteklosti.

Kdor torej vsiljuje v preambulo "krščanske temelje Evrope", ne dela nobene usluge kristjanom. In kdor temu nasprotuje, ni kar avtomatično nasprotnik krščanstva. Ideja združene Evrope je lahko samo ideja sprave: med narodi, med verami, med vernimi in nevernimi. In samo v taki Evropi lahko vsi črpamo tudi od krščanstva.

dr. Božidar Debenjak

uživajte!
Back to top
 

Nič na svetu nikogar ne čaka. Nič ni dokončano, in vendar nič ne ostane nerazrešeno.
WWW WWW  
IP Logged
 
Page Index Toggle Pages: 1