Osnova za vero je ciklično razmišljanje. Vera je, če nekdo verjame v X tako močno, da so vsi dokazi, ki X-a ne podpirajo ignorirani, in vsi dogodki, ki pašejo v kontektst X-a, so opaženi in potencirani.
Neko prepričanje, še ne pomeni, da je nekaj resnično. Prepričanja so subjektivna in edino odgovorno je, da jih podkrepimo z dokazi. Če je nekomu všeč slika ali določena glasba npr ali če se nekdo zaljubi, je to vse subjektivno. Da se odločimo, da celo vesolje deluje na tak način kot mi in da gremo v vojno, ker smo tako prepričani v svoj prav, da se morajo ostali strinjati ali umreti, bi zagotovo potrebovali boljši argument kot "To je tako pa tako, zato ker jaz res ressss čutim, da je".
Ne samo, da Verniki s strani Vere nikol niso bili spodbujani, da bi se spraševali o njeni resničnosti, celo pričakuje se, da bo vsak racionalen pomislek spoštljivo odcapljal, ko religija vstopi v prostor.
Dovoljeno je, da se sprašujemo o osebnih vrednotah in etiki in pričakujemo, da bodo ostali branili svoja prepričanja, ampak nekako, ko tema nanese na Boga in kako bi on želel, da se obnašamo, se mora vsa racionalna debata ustaviti v trenutku, ko silišimo besede "jaz verjamem".
Kljub dejstvu, da je religija lahko, kot se že od nekdaj dokazuje, morilska obsedenost, ki izhaja iz etike in ignorance prvih stoletij, ko so bila oblikovana sveta besedila. Zmerni verniki bodo seveda izrazili svoje neodobravanje nasilja povzročenega s strani vere in se poleg tega pretvarjali, da v njihovih svetih spisih ni jasnih klicov k grotesknemu in nasilnemu vedenju in se osredotočali na "lepe drobtinice". Ampak še vedno so krivi, da se ne začnejo racionalno spraševat o svoji religiji...in s takim početjem so še vedno del mašinerije, ki vodi k vsej svinariji, povzročeni s fundamentalizmom.
Biblija ni zgodovinski spis. Za marsikoga je odločilnega pomena to, ali je Jezus res vstal od mrtvih. Če je res, tako kot piše v Bibliji, potem je vse res, ne glede na to kaj si nekdo misli o vseh krščanskih vrednotah. Če temu ni tako, potem so vse biblijske zgodbice in s tem krščanstvo domišljija, iluzija. Logično je, da teža dokaza visi na vernikih, ki tako trdijo in ne na ostalih, da dokažejo, da ni bilo tako... Da se bo nekdo odločil, da je Biblija res zgodovina, pa mora ignorirati veliko množico bibiljskih raziskav, ki kažejo na to, da v resnici ni zgodovina...z drugimi besedami, v tem primeru se človek odloči, da njegovo osebno prepričanje pomeni več kot očitni dokazi (beri Richarda Dawkinsona).
Znano je, da so zgodbice Novega testamenta bile napisane v prvih stoletjih po Jezusovi smrti. Te zgodbice so bile potem večkrat popravljene in prirejene za politične in socialne potrebe prvega tisočletja. Ko je Jezus umrl in ko se Nebeško kraljestvo ni zrealiziralo, so bili njegovi privrženci zasmehovani in preganjani. Potrebovali so zgodbice in legende, da jih bodo inspirirale in jim vrnile kredibilnost. Zato so jih tudi spisali: kot je bilo običajno, besede in dejanja, ki so ustrezale trenutnim potrebam, so podtaknili v usta in življenja zgodovinskih osebnosti in od tedaj naprej so se brale kot zgodovina. Ti zgodovinski junaki so bili s strani skupnosti predstavljeni dovolj izkrivljeno in popačeno, da so njihova življenja kar se da dobro ustrezala tistemu, za čemer "so stali".
Vsi verjamemo v raznorazne nesmisle, pač del življenja. Vprašanje pa je ali želimo svoja prepričanja (pa najsi bo to vera ali osebna prepričanja) postaviti na test ali ne... Če tega ne želimo, potem se lahko samo vrtimo v krogu...brezplodnih debat, po načelu "Verjemem v X zelo močno, zato so vsi dokazi, ki X-a ne podpirajo ignorirani, in vsi dogodki, ki pašejo v kontektst X-a, opaženi in potencirani."
Home
Pages: 
(Read 138437 times)
